Tina Maze: Lepota mi še nikoli ni podarila stotinke.

Tina Maze ... naša najboljša smučarka vseh časov – kup medalj s sve­tovnih prv­­en­stev, dve srebrni z olimpijade, letos druga v svetovnem pokalu. Edina slo­vens­ka manekenka, ki ima smukaško zmago. Edina smučarka na svetu, ki ima lastno linijo nakita.

Kakšno vlogo ima pri tvojih uspehih ljubezen?

Ljubezen v nasprotju s pripravo, talentom ali izkušnjami nima neposrednega vpliva na šport. Midva z Andreo sva tim in predvsem naju druži ljubezen do dela. Našla sva se v poklicu, že prej sva delala skupaj, saj je bil Andrea najprej kondi­cijs­ki trener reprezentance.

Še se spomnim prvega srečanja, ko je Andrea prišel na naša testiranja na DIF – pozorno me je opazoval, ker so ga opozorili name. Ko je prišel v reprezentanco, se je bistveno spremenil način dela: prej je bilo vse bolj 'na izi', nato pa smo imele punce nenadoma tak muskelfiber, da smo po stopnicah hodile rikverc. Ampak vse to je obrodilo zelo velike sadove. Ljubezen med nama je prišla pozneje in živi ločeno od najinega profesionalnega sodelovanja.

Kljub temu mi daje toliko moči in vere, da lahko delam tako, kot delam. To je neka posebna energija. Ljubezen mi pomeni smisel življenja. Daje mirnost, toplo zavetje in varnost. Če je ne bi imela, bi bila verjetno izgubljena. Iskala bi se. Tako pa je iskanja najbrž konec, saj je Andrea čudovita oseba.

Moški s kakšnimi lastnostmi je sploh lahko kos svetovni prvakinji?

Ne vem! Saj ni važno, da je kos svetovni prvakinji – važno je, da se osebnosti ujemata. Da med dvema steče prava energija. Da se vzpostavi pravo ravnovesje. Vsekakor neodločni in mehkužni moški pri meni nimajo šans. Na žalost je takšnih vedno več.

Ženske smo vedno bolj dominantne, kar se mi zaradi raz­voja družbe ne zdi prav. Dajmo, fantje, ne pustite se! Kar zadeva vloge, sem zelo tradicionalna in včasih bi najraje zavrtela čas nazaj.

Večkrat si povedala, da si je v življenju treba postaviti visoke cilje. A če nisi dovolj psihično močan, samozavesten in discipliniran, so lahko visoki cilji preveliko breme. Od kod črpaš notranjo moč?

Notranjo moč dejansko razumem šele zdaj. Razmišljala sem o načinih, ki so me pripeljali do uspehov v športu. Mis­lim, da sem imela vedno zelo veliko zunanjo motivacijo, medtem ko je večkrat manjkala notranja. In samo no­tran­ja je lahko tista prava.

Mislim, da sem zares razumela, kaj pomeni notranja energija, šele ko sem začela trenirati sama oziroma s svojo ekipo Team to aMAZE. Ko v nekaj verjameš, mislim zares verjameš, te pot zanesljivo pelje proti uspehu.

Vem, da je bilo na to temo napisanih na tisoče knjig, ampak meni so te zgolj razlaga. Lepše jih je razumeti iz svojih izkušenj. Kakorkoli, v meni je od vedno neverjet­na želja po dokazo­van­ju in uspehu, zato sem na tekmovanjih večkrat dobesedno eksplodirala.

Še tretjič si postala športnica leta – čestitke! – imaš več treme, ko si na startu ali pred publiko na gala prireditvi?

Hvala. Občutki so povsem drugačni! Na prireditvi mi ni treba narediti nič drugega kot to, da pridem na oder, prevzamem kipec, se zahvalim in veselim uspehov.

Ko pa stojim na startu, je vse delo še pred mano, narediti je treba dobesedno VSE – takrat je koncentracija zelo visoka, v glavi ponavljam progo, zamišljam si zavoje, obdelujem skoke ali se miselno plazim med slalomskimi vertikalami. Prepustim se visoki zbranosti in zaupam svojemu telesu.

Znana si po tem, da se po 'padcih' zelo hitro pobereš. Kako si razložiš slabe trenutke?

V življenju so slabi trenutki del igre. Preprosto sem se jih morala naučiti sprejemati. Največkrat jih obdelam skozi pogovor s svojo ekipo, ker je tako lažje razumeti, kaj je šlo narobe. Pred pogovorom je dobro ohladiti glavo. Najtežji je preskok iz negativnih v pozitivne misli. A če ti to uspe, si na konju!

V kaj verjameš: v usodo, višjo silo, samo vase, pozitivno mišljenje, vse to?

Stvari rada dobro premislim. Verjamem ravno prav, ne preveč ne premalo. Vedno skušam poslušati notranji glas in ljudi, ki so mi blizu. Verjamem v ljudi, ki jih imam rada.

Katere so tvoje življenjske vrednote?

Mislim, da sta doslednost in poštenost nujna za dobre medsebojne odnose. Za vsakega posameznika pa se mi zdi ključno živeti z zdravim duhom v zdravem telesu in da si, kar si. Da si upaš biti, kar si.

Komu si v življenju najbolj hvaležna?

Seveda staršem. Najprej za to, da sem, potem za dobro vzgojo in za to, da sta me podpirala v stvareh, ki sem jih imela rada. Rada sem tukaj, starša sta mojo izobrazbo vedno postavljala na prvo mesto, da pa bi lahko šla na svoje prve tekme, sta vzela kredit. To govori samo zase.

Zdaj sem v četrtem letniku Pedagoške fakulteta v Mariboru, manjka mi še nekaj izpitov in študij bom vsekakor tudi končala. Moja dva sta mi vedno govorila, da je smučanje desert, ki si ga bom lahko privoščila, če bo šola tip top, nista pa pričakovala, da bo tudi smučanje tip top.

Kaj boš pa z manekens­ko kariero?

Ja, to je pa moj hobi. (Smeh)

Tvoja služba je naporna – kako se sproščaš po velikih obremenitvah, kako se crkljaš in kaj dobrega rada poješ, da si povrneš moči?

Zame je najpomembnejša terapija spanec. Ko pridem s smučišča, ni boljšega kot zaspati po kosilu. Hrana pa je pomemben del vsakega posameznika, ne le vrhunskih športnikov. Rada si privoš­čim kakšen winner (zmagovalni) snitzel.

Ena od asociacij nate je tudi čokolada Milka – vsakič, ko si na startu, me ima, da bi šla v kuhin­jo po čokolado.

Milka je eden največjih sponzorjev v alpskem smučanju. Praktično ni tekme brez Milke. Zahvaljujoč njej sem postala tudi veliko bolj prepoz­navna tako v svetovnem smučarskem cirkusu kot tudi v Sloveniji. To je čudovito, pestro sodelovanje. Na račun svojega največjega sponzorja sem doživela že veliko lepega in vijoličasta barva bo zagotovo zaznamovala mojo smučarsko pot.

Si del ekipe Milka Ski Stars, v kateri je še nekaj prepoznavnih smučark – kateri zabaven Milka Ski Stars pripetljaj bi posebej izpostavila?

Letos sem pekla pico Elleni Curtoni, bila na prvem in edinem čokoladnem  odru z Mario in Tesso, kolesarila po Gardskem jezeru z olimpijskimi in svetovnimi prvaki v gorskem kolesarjenju ter dobila čisto pravi čokoladni globus.

Kako zelo sladkosnedna si?

Priznam, da sem precej sladkosnedna. Vedno se mi ne uspe držati nazaj in včasih se čokolada res prileže. Glede same vrste pa: obožujem milko z velikimi lešniki.

Se ljudje več vtikajo v tvoje uspehe ali v tvoj videz?

Športno javnost verjetno zanimajo le športni dosežki. A kljub temu so novinarji vsi veseli, če lahko članku ali prispevku dodajo lepo fotografijo. Če ne bi bilo tako, najbrž tudi ne bi bila na naslovnici Cosmopolitana, ne? To, da sem lepo videti, je zagotovo za vse bolj zanimivo, najbolj vesela, če izpadem lepa, pa sem zagotovo jaz. Pravijo mi, da sem zelo fotogenična, a kljub temu ne smemo pozabiti, da mi lepota ni še nikoli podarila kakšne stotinke.

Česa bi se v življenju rada še naučila, kam odpotovala, koga spoznala?

Rada bi še bolj zaupala sama sebi in svojemu notranjemu glasu. Rada bi bolj zaupala tudi drugim ljudem. Pri tem sem vedno zelo previdna, malo zaradi mojega značaja, malo zaradi slabih izkušenj.

Mogoče bi rada spoznala Beyoncé, Angelino Jolie in Brada Pitta. Drugače pa uživam vsakič, ko vidim in spoznam kaj novega. Nove kraje, nove ljudi. Potovanja so me vedno zanimala in že kot majhna sem hotela smučati, da bi videla smučišča in svet. A zdaj me najbolj vleče v kraje, kjer rastejo palme.

Ker sem ves čas na mrazu in me vso sezono zelo zebe, po koncu sezone prav čutim, da potrebujem nekaj toplega. Tako sem šla takoj po sezoni na počitnice in se pregrela. Nabrala sem si nekaj nove moči in barve. Sneg je tako monoton, vseskozi vidiš belino in včasih te že pogled na nekaj trave čisto zbistri.

Če bi jutri nehala smučati, bi ...?

Ostala zamrznjena nekaj sekund. Potem bi začela iskati nove možnosti in priložnosti. Vsekakor je ustaljen ritem veliko lažji od velikih sprememb, zato sem mi zdi noro že to, da bi se po vsem tem dobro znašla.

Za tvojo športno pot skrbita dva Italijana in zdaj se je pojavil še tretji, Giorgio Armani.

V mojem življenju je zadnja leta res veliko italijanskega. Vse se je začelo z Andreo, nato pa postalo tako pozitivno in navdihujoče, da bi zdaj brez tega zelo težko.

V Milanu se je razvilo čudovito sodelovanje, saj so pri podjetju Armani iskali promotorja za njihova športna oblačila EA7. Pri odločitvi so bile pomembne medalje s svetovnega prvens­tva in olimpijskih iger, čeprav mislim, da je bila pomembna medalja v tem primeru tudi lepota. Ja, Italija je res postala del mene.

Ker Andrea živi v Italiji in ima italijanske prijatelje, sem se morala naučiti italijansko. Ni mi bilo prijetno biti v njihovi družbi in nič razumeti – saj so bili zelo solidarni in so mi vse razlagali, ampak to ni to.

Ko sem se v enem letu naučila gladko govoriti, Andrei ni bilo nič jasno. Slovenci smo zelo nadarjeni za jezike in smo motivirani za učenje – Italijani so dovolj veliki, da najdejo svoje delo in si ustvarijo življenje v lastni državi, ni se jim treba tržiti zunaj, mi pa nenehno iščemo nove poti. Smo pa v primerjavi z njimi Slovenci večkrat čisto preveč delavni in premalo uživaški.

Za Zlatarne Celje si pomagala soustvariti čudovito kolekcijo srebrnega nakita – kaj si se ob tem naučila novega o sebi?

Da sem ženska! V vseh pogledih. In lepo je bilo, da so me takšno tudi prikazali. V rokah ekipe Zlatarne Celje sem se počutila kot prava zvezda. Prav tako mi je bila všeč ideja o nakitu, saj je ustvarjen posebej zame in za moje 'navijačice'.

Česa je v tvoji omari največ (poleg kombinezonov)?

Veliko Armanijevih oblačil!

Fovš!

Saj je prav, dokler ni zavisti preveč. Ker je to slovenski šport, ki sem ga spoznala na lastni koži. Zanimivo je, da te zavisti ne znamo obrniti v plus.

Namesto da bi se nekdo vprašal, kaj naj naredi, da bo njemu tudi fino, raje govori čez drugega. Tega si ne znam razložiti. Saj sem tudi jaz včasih taka, a se mi zdi pomembno, da se tega zavedaš. Samo če se zavedaš stvari, jih lahko spremeniš. To se mi zdi važna stvar, zavedanje.

Denar ti zdaj najbrž ni več problem – toda ali se spomniš, kako in kje si zaslužila prvega in kaj si naredila z njim?

O zagotavljanju sredstev za naš program priprav je bilo veliko govora, zato ni res, da ga ne potrebujemo. Smučanje je drag šport, in zato se denar vedno potrebuje. Denar, ki je moj, pa skrbno hranim, saj je smučarska kariera zelo kratka, življenje pa dolgo.

Denar sem začela sluziti takoj, ko sem se uvrstila med najboljše v svetovnem pokalu. Ko sem prvič prinesla domov kupček denarja, sem bila stara petnajst let. Pokazala sem ga mami in obe sva se čudili, kako lahko v enem dnevu zaslužim enako vsoto, za katero ona gara veliko časa. Obe sva bili presrečni.

Če bi bila v tem trenutku tako svobodna, da bi lahko storila karkoli brez kakršnihkoli omejitev, bi ...

... pomagala tistim, ki si to zaslužijo, spremenila ljudi, ki škodujejo, dala pogum prestrašenim, utišala samozavestne brez prave osnove ter dala glas in moč tistim s pravim znanjem in vizijo.

Besedilo: Tina Torelli,, fotografije: Mimi Antolović; Tina nosi oblačila Armani. Stiliranje: Maja Možic; frizura: Matjaž Šiška za Mič Styling; ličenje: Nika Veger.

Obišči Ekskluzivno za Cosmo TV in si poglej, kaj je Tina samo za cosmo oboževalce povedala o sebi!