Tilda Swinton: "Na srečo sem z drugega planeta"

4. 3. 2016

Tilda Swinton, ki jo v kinih lahko gledamo v komediji Ave, Cezar!, je po videzu, značaju, načinu razmišljanja in še marsičem svetlobna leta oddaljena od klišejske predstave o tipični hollywoodski zvezdnici. 

Ni čudno torej, da se ta nekonvencionalna Otočanka v svetu šovbiznisa ne počuti dobro in da že zelo dolgo razmišlja o tem, da bi se poslovila od igralstva.

Počutiti se kot vesoljec za britansko igralko, umetnico performansa, manekenko in modno ikono Tildo Swinton ni nekaj neprijetnega, nasprotno, zanjo je to celo cona udobja:

"Na srečo sem z drugega planeta, na katerem živimo drugače."

Večno izžarevanje neke že kar nezemeljske avre in markantne fizične značilnosti, med katerimi najbolj izstopajo skoraj prozoren ten in prodorne zelene oči, so zaznamovali njeno kariero in poskrbeli, da je postala svojevrsten estetski fenomen filmskega sveta.

Tilda svoje posebnosti v celoti sprejema in rada poudarja, da pravzaprav nikoli ni povsem razumela, kaj pomeni, da je drugačna: "Drugačna od česa?"

Morda je prav to, da so jo zaradi androgenega videza vse življenje zamenjevali za moškega, spodbudilo njeno zanimanje za spol, način, na katerega identificiramo sebe, in način, na katerega se prilagajo tujim pričakovanjem o lastni identiteti.

Tilda

Katherine Matilda 'Tilda' Swinton of Kimmerghame se je rodila 5. novembra 1960 v Londonu, a v različnih intervjujih rada poudarja, da je Škotinja, saj izvira - kot razkriva že daljša verzija priimka - iz plemenite škotske družine, katere korenine segajo vse do srednjega veka.

Njen oče, 90-letni sir John Swinton, je bil general britanske vojske, mama Judith Balfour Killen, ki je leta 2012 umrla, pa je bila po rodu Avstralka, ki je vzgojila še tri sinove.

Tilda, ki je obiskovala kar tri zasebne šole in bila na eni od njih sošolka ter prijateljica princese Diane, je leta 1983 diplomirala na sloviti univerzi Cambridge, in sicer iz družbenih ter političnih znanosti.

Zanimivo je, da je bila med študijem članica komunistične partije Velike Britanije, pozneje pa se je pridružila škotski socialistični stranki.

Med študijem je postala članica gledališč Royal Shakespeare Company in Traverse Theatre in že takrat je imela - kot poudarja - zelo ambivalenten odnos do gledališča.

Še več, v tistem obdobju je celo dojela, da si sploh ne želi biti igralka, še danes pa skoraj po vsakem projektu trdi, da je njen zadnji in da se umika iz igralskega sveta.

To je zvezdnica, ki ji igralstvo že dolgo časa ne predstavlja več užitka in ga je celo označila za največjo napako v svojem življenju, dejala tudi ob promociji fantastične drame Pogovoriti se morava o Kevinu.

t

"Upam, da bo slovo prišlo hitro in da se mi bo uspelo vrniti k tistemu, kar imam najraje, to pa je pisanje," je izjavila leta 2011 in dodala:

"Vsakič, ko si rečem, da snemam zadnji film, se pojavi nekdo, s katerim se poglobim v pogovor in potem zakuhava zgodbo za nov projekt. In tako je že 20 let."

Še ena od njenih številnih izjav, ki dokazujejo, da se v igralskem svetu še zdaleč ne počuti kot riba v vodi in da res ni ravno tipična hollywoodska zvezdnica, pa se glasi takole:

"Kadar slišim, kako drugi igralci govorijo o svojem življenju in svojem pristopu k delu, čutim, da to zame ne velja."

No, na srečo ljubiteljev sedme umetnosti za zdaj igralstvu še ni obrnila hrbta, na to, da je - kljub odporu, ki ga je čutila do tega poklica - sploh postala igralka, pa je močno vplival angleški režiser Derek Jarman, ki ga je spoznala sredi osemdesetih let in se z njim zapletla v pogovor, ki 'se ni nehal vse do njegove smrti leta 1994'.

t

Postala sta zelo dobra prijatelja, v osmih letih pa sta sodelovala pri kar sedmih filmskih projektih, med katerimi je tudi War Requiem, vojna drama brez dialoga, v kateri je leta 1989 zablestela ob slovitem Laurenceu Olivierju.

Zanimivo pa je, da je v obdobju, ki je bilo zaznamovano z njunim plodnim sodelovanjem, film, ki je poskrbel, da jo je opazila širša javnost, nastal pod režijsko taktirko nekoga drugega.

Beseda teče o fantazijski romantični drami Orlando, ki je nastala po romanu slovite angleške pisateljica Virginie Woolf in ki jo je leta 1992 režirala angleška režiserka ter scenaristka Sally Potter. Film skozi izkušnje mladega plemiča, ki mu je podarjeno večno življenje, raziskuje možnost spoznanja.

Orlando, ki ga je seveda upodobila prav Tilda, že več stoletij živi kot moški, česar se zasiti, poleg tega pa se mu zagnusi način, na katerega moški razmišljajo in živijo na tem svetu. In tako svoje popotovanje nadaljuje kot ženska ...

Za Tildo je bila ravno ta vloga odlična priložnost za to, da je že omenjene teme, povezane s spolom, ki so jo zaposlovale v zasebnem življenju, raziskala še na velikem platnu.

t

Zanimivo je, da je Tilda v očeh filmskih ustvarjalcev postala muza, igralka, ki nikoli ni bila na avdiciji za vlogo, če ne štejemo ležernega sestanka s slovitima bratoma Cohen, ki ga je imela za komično kriminalko Preberi in zažgi.

Filmarji so se grebli zanjo in pri tem uporabljali vse mogoče pretveze ter trike, da bi v njej zbudili zanimanje za svoj projekt.

Wesu Andersonu pa se vendarle ni bilo treba pretirano potruditi, da je Tilda v njegovi pustolovski komični drami Grand Budapest hotel sprejela vlogo starke Madame D.

t

"Smešno je, ker imam določen princip. Rada namreč sodelujem s prijatelji, zato Wesu Andersonu nikoli ne bi mogla reči 'ne', potem ko mi je poslal elektronsko pošto in mi rekel: Daj no, naredi to," pojasnjuje igralka, ki vloge nikoli ne sprejme zato, ker bi preračunljivo menila, da gre za pravo odločitev ob pravem času.

Nasprotno, prepričana je, da se čudovite priložnosti preprosto zgodijo, in sicer kot rezultat odločitev, ki jih sprejema iz dneva v dan. In prav to se je po njenem zgodilo tudi v trenutku, ko ji je Anderson ponudil vlogo v filmu Grand Budapest hotel:

"Preprosto se je zgodilo, da sem igrala tisto 83-letno žensko, ki je verjetno stara 95. Gre za grofico in vse skupaj je bilo precej čudno, saj sem bila pri svoji mami, ki je takrat umrla. Toda kljub vsemu je bil res dober občutek, ko sem dobila priložnost za to."

Tilda pa tudi sicer meni, da so določene stvari preprosto določene, zato zaupa instinktom, ki ji kažejo pot in ki jih navaja kot glavni razlog za svoj uspeh:

"Moje življenje je nenavadna kombinacija mojih prijateljev, ki mi dajejo priložnosti in mi dopuščajo, da zgrabim svoje sanje.

Potem pa ravno takrat, ko razmišljam o minljivosti, še posebno o svoji, pride nekaj takšnega, kot je ta film, ki je bil zame zelo domač, saj se je prepletal z mojim življenjem. Torej, kratek odgovor se glasi, da nimam kariere, ampak imam življenje. Sledim svojemu življenju in načinu, na katerega to življenje živim. Torej ne, ne presojam objektivno o tem, kaj bi bilo dobro ali slabo zame."

Na podlagi instinktov se je odločila tudi za sodelovanje z Jimom Jarmuschem, s katerim je leta 2013 združila moči pri ustvarjanju romantične grozljivke Večna ljubimca, za katero je celo napisala nekaj dialogov.

Verjetno ni treba posebno poudarjati, da ta ameriški igralec in filmski ustvarjalec v javnosti kar ni mogel skriti navdušenja nad neobičajno igralko, ki je - kar se tiče nagrad - dosedanji vrhunec svoje kariere doživela leta 2008.

Za stransko vlogo v kriminalni drami Michael Clayton, v kateri ji je družbo delal šarmantni George Clooney, je namreč prejela oskarja.

t

Kot umetnica po duši pa še zdaleč ni dejavna le na področju ustvarjanja filmov. Kmalu po smrti omenjenega tesnega prijatelja in poslovnega partnerja Jarmana je z angleško igralko in scenaristko Joanno Scanlan sodelovala pri ustvarjanju performansa The Maybe, ki ga je leta 1995 tudi izvedla, in sicer tako, da je teden dni spala v stekleni škatli.

Z amsterdamsko modno hišo Viktor & Rolf je sodelovala na modni reviji, na kateri so bili vsi modeli videti kot njene kopije, pojavila pa se je tudi v videospotu za singel The Box angleškega dueta Orbital, ki je ustvarjal elektronsko plesno glasbo.

Leta 2008 je osnovala celo svoj filmski festival na Škotskem, ki ga je poimenovala Ballerina Ballroom Cinema of Dreams, leto dni pozneje pa je v sklopu neodvisnega potujočega filmskega festivala sodelovala pri projektu premičnega kina, kar pomeni, da je s tovornjakom potovala po odročnih škotskih pokrajinah.

Leta 2013 se je še enkrat preizkusila kot igralka v videospotu, in sicer za pesem The Stars (Are Out Tonight) Davida Bowieja.

S tem, ko je upodobila soprogo januarja preminulega angleškega glasbenika in vsestranskega umetnika, so se ji uresničile dolgoletne sanje.

V različnih intervjujih je namreč večkrat omenila, da je prav David zaslužen za to, da se je v najbolj občutljivih najstniških letih uspešno spopadala z vsemi negotovostmi, povezanimi s svojim videzom:

"Že od 12. leta sem Bowiejeva oboževalka." Ko je bila stara 13 let, je kupila njegov prvi album, čeprav sploh ni imela gramofona: "Nisem ga kupila zaradi glasbe, ampak zaradi naslovnice. Pritegnila me je slika. Bil mi je tako podoben, da bi lahko bil moj bratranec. Videti je bil, kot bi prihajal z istega planeta kot jaz, kar mi je bilo v veliko tolažbo ... Čeprav ga nisem spoznala, se mi je od nekdaj zdelo, da sva v sorodstvu."

Čeprav je vrhunska igralka in zvezdnica svetovnega kova, se v zasebnem življenju drži daleč stran od hollywoodskega glamurja in večino časa preživi na Škotskem, kjer sploh nima televizije.

"Živim v delu Škotske, kjer se ljudje več pogovarjajo o težavah z ušmi kot o novostih iz sveta filma," je nekoč izjavila Tilda, ki s svojim partnerjem, kar 18 let mlajšim nemško-novozelandskim umetnikom Sandrom Koppom (na fotografiji spodaj), in 18-letnima dvojčkoma Honor in Xavierjem, katerih oče je škotski dramaturg in umetnik John Byrne, najraje uživa v naravi.

t

Mimogrede, 76-letni Byrne in njegova življenjska sopotnica Jeanine Davies sta nekaj časa celo živela z njimi, zato so se seveda pojavljale tudi različne govorice o nekonvencionalni naravi njihovega odnosa, med drugim se je šušljalo o seksu v troje ...

"Zelo smo srečni v takšni skupnosti," je v času, ko je si je streho nad glavo še delila z bivšim in njegovo izbranko, ki zdaj živita v Edinburgu, mirno pojasnila Tilda in dodala, da se ljubi samo s Sandrom in da nikoli ni prišlo do seksa v troje.

Na takšne in podobne govorice se nikoli ni pretirano ozirala, je pa zato večkrat poudarila, da so srečna družina in da najraje skupaj skačejo ter plešejo po kuhinji. To je po njenem tudi edina aktivnost, ki ni za oči javnosti.

Napisal: Tim Jeras (za Stpry)
Fotografije: Profimedia, Getty Images

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"