Filmska, televizijska in gledališka igralka, pevka, plesalka, aktivistka in pisateljica Shirley MacLaine je letos dopolnila okroglih 80 let. Medtem ko večina njenih vrstnikov že nekaj let uživa v zasluženem pokoju, pa dobitnica oskarja, petih zlatih globusov in emmyja še naprej pridno snema filme in piše knjige.
Shirley MacLean Beaty, ki se je rodila 24. aprila 1934 v Richmondu v Virginii, ima nastopanje na veliki sceni najverjetneje zapisano že v genih.
Njen oče, dr. Ira Owens Beaty, je bil nadarjen glasbenik, nesojen violinist, ki pa je obupal nad študijem v tujini, ker ni hotel vaditi deset ur na dan, da bi na koncu pristal v gledališkem orkestru. In tako je violino obesil na klin, doktoriral iz psihologije in filozofije ter se začel ukvarjati s posredovanjem nepremičnin.
Shirley ga je opisala kot intelektualno radovednega človeka, ki je ljubil globoka filozofska vprašanja in je globoko rad pogledal tudi v kozarec.
Njena mama Kathlyn Corinne MacLean je imela igralske ambicije, a se jim je odrekla, da se je lahko posvetila družini, kruh pa si je služila kot profesorica igralstva.
Talenti obeh umetnikov, ki nista uresničila svojih ambicij, so se očitno združili v Shirley, ki je postala igralka, pevka in plesalka, pozneje pa še aktivistka in pisateljica, in v njenem tri leta mlajšem bratu, igralcu, producentu, scenaristu, režiserju in predvsem razvpitem ženskarju Warrenu Beattyju.
Shirley, ki jo je mama vpisala v baletni tečaj, da bi si okrepila slabotne gležnje, je na odru prvič nastopila že pri treh letih. Takrat je tudi prvič poskrbela za smeh gledalcev, saj se je med plesanjem spotaknila ob zaveso in padla.
Nad klasičnim baletom je obupala že kot najstnica, ko si je poškodovala gleženj, poleg tega pa je dojela, da je - čeprav je visoka 'le' 170 centimetrov - previsoka za vloge krhkih labodk, ko se postavi na konice prstov.
Takrat se je posvetila sodobnim plesom, že kot dijakinja srednje šole v Washingtonu, kamor se je družina preselila, pa je poskusila srečo na Broadwayu.
V tem slovitem newyorškem gledališču je namreč plesala v muzikalu Oklahoma!. Kljub uspehu se je na očetovo željo vrnila v Washington, da bi končala šolo, česar nikoli ni obžalovala, čeprav se v šoli po lastnih trditvah razen hitrega tipkanja ni naučila česa posebej pametnega.
Po opravljeni maturi je ponovno odšla v New York, kjer je delala kot model in plesala v muzikalih, med drugim tudi v Pajama Game v koreografiji genialnega Boba Fossa, ki jo je opazil že na avdiciji. Zapomnil si jo je kot 'tisto z nogami do oči'.
Takrat je imela še dolge lase, ki so jo - zvezani v rep - med plesom tolkli po obrazu. Ker jo je režiser opozoril, da s tem preusmerja pozornost od glavnih igralcev, se je ostrigla na kratko, in prav takšno pričesko nosi še danes.
Ko se je po spletu okoliščin, srečnih zanjo in nesrečnih za drugo igralko, ki si je zvila nogo, izkazala na gledališkem odru, je niso opazili le gledalci, ampak tudi sloviti angleški režiser Alfred Hitchcock, ki mu je bilo dekle deškega šarma in kratkih rdečih las nadvse všeč.
In tako je Shirley, ki je že takrat za nastope začela uporabljati rahlo modificiran mamin dekliški priimek, dobila vlogo v komediji Težave s Harryjem, ki ji je leta 1955 prinesla zlati globus za najboljšo debitantko.
Istega leta je igrala v komičnem muzikalu Umetniki in modeli, v katerem sta bila njena soigralca med drugim Dean Martin in Jerry Lewis, in takrat je postala nekakšna maskota Rat Packa, skupine igralcev, ki jo je vodil Humphrey Bogart, poleg Martina pa so jo sestavljali še Frank Sinatra, Peter Lawford, Sammy Davis mlajši in Joey Bishop.
Za zabavljače, ki Amerike niso očarali le s talentom, ampak tudi z razuzdanim in glamuroznim življenjskim slogom z veliko cigaretami, viskija in seksa, so bile ženske le objekti poželenja, ljubice ali soproge.
Samo Shirley je bila enakopravna članica tega moškega kluba, katerega člani ob njej niso imeli nobenih umazanih skritih misli. Do nje so se vedli zaščitniško, kot do mlajše sestre, Sinatra jo je celo od nekdaj klical Kid, kar bi dobesedno lahko prevedli kot otrok, a je bilo mišljeno bolj kot smrklja ali mala.
Govoril je celo, da bi ubil tistega, ki bi ji storil kaj slabega. Shirley je s člani te zvezdniške druščine posnela več filmov, na primer romantično dramo Nekateri so pritekli, ki ji je prinesla nominacijo za oskarja, komični muzikal Can-Can in komično kriminalko Ocean's 11.
"Na snemanjih smo ob pokru, vicih, špagetih in alkoholu vsako noč 'lumpali' do petih zjutraj, na prizoriščih snemanj pa smo morali biti ob šestih," je spomine na razburljiva druženja obudila Shirley in razkrila, da sta Martin in Sinatra drug drugemu podtikala drobtine krekerjev v posteljo ali pa si metala špagete na komaj zlikane smokinge. Leta 1992, ko je bil Sinatra star že 77 let, se je z njim podala na nostalgično skupno turnejo po Ameriki:
"Včasih mu je bilo rahlo neprijetno zaradi slabega spomina, še posebej zato, ker je pozabljal verze. Toda še vedno je bil tisti stari šaljivec. Nekoč, ko so vsi zaspali, je pograbil žvečilke in pokovko s karamelo in jih vsem zatlačil v čevlje."
Čeprav je bila v času, ko se je začela družiti s Sinatro in njegovimi kolegi, še zelo mlada, pa je bila že poročena, in sicer s filmskim producentom in poslovnežem Stevom Parkerjem, ki ga je spoznala v broadwayskem gledališču, v katerem je nastopala. Ko sta se spoznala, je bila ona stara 18, on pa 30 let: "Takoj ko je vstopil v garderobo, sem vedela, da bo moje življenje krenilo v novo smer."
Do oltarja sta se sprehodila leta 1954 v New Yorku, dve leti pozneje pa je luč sveta ugledala Stephanie Sachiko 'Sachi' Parker. Toda mlada družinica na žalost ni uživala v idili. Steva je namreč začela motiti čedalje večja popularnost njegove soproge, ki je snemala en film za drugim in marljivo zbirala nagrade.
Po romantični komični drami Apartma, ki jo je posnela z Jackom Lemmonom in za katero je bila leta 1961 nominirana za oskarja, je posnela romantično komedijo Sladka Irma, v kateri ji je družbo ponovno delal Lemmon in ki ji je prinesla zlati globus in nominacijo za oskarja. Ob tem seveda ne smemo pozabiti na dramo The Children's Hour, v kateri se je izkazala ob Audrey Hepburn, ki ji je takrat rekla, da mora igrati Coco Chanel.
Mimogrede, kar 47 let pozneje, leta 2008, je to slovito francosko modno oblikovalko dejansko tudi upodobila!
Shirley je torej postajala čedalje slavnejša, Steve pa se je dokončno naveličal tega, da je bil le gospod MacLaine, zato je spakiral kovčke in se preselil na Japonsko, kjer je preživel preostanek življenja.
V deželi vzhajajočega sonca je večino časa z očetom preživela tudi Sachi, delno zato, ker Shirley ob napornem delovnem urniku ni mogla skrbeti zanjo, delno pa zaradi varnosti, saj so ji v Ameriki grozili z ugrabitvijo.
Čeprav sta zakonca živela ločeno, pa se nista tudi uradno ločila:
"S soprogom sva imela liberalen dogovor, ko je šlo za zunajzakonska ljubezenska razmerja. Bila sva prijatelja, poročena pa sva ostala zato, da se ne bi znašla v skušnjavi, da se ponovno z nekom poročiva. Ideja zakona mi ni všeč, preveč veže. Moja starša sta bila 55 let v slabem zakonu in nikoli nisem spoznala nikogar, ki bi bil srečno poročen."
V 28 letih odprtega zakona se je zvezdnica seveda spuščala v razmerja z drugimi moškimi.
Ko je leta 1961 snemala komedijo My Geisha, se je zaljubila v soigralca, italijanskega igralca in pevca Yvesa Montanda, ki je pozneje postal francoski državljan, ljubila pa je tudi igralca in pevca Roberta Mitchuma, ki se ji je zdel spolno vznemirljiv, a je bil hkrati - kot se je izrazila - čustveni strahopetec:
"Ko sva se ljubila, nikoli ni prevzel pobude. Užival je in bil nežen, a pravzaprav nikoli ni vedel, kaj želi." Igralec, pevec, plesalec in komik Danny Kaye jo je na romantične večerje vozil z lastnim letalom, ki ga je tudi pilotiral, ali pa ji je kuhal kar sam. Ko sta spoznala, da nista več za skupaj, in se razšla, sta oba jokala.
Neki ruski režiser, čigar imena ni hotela izdati, je - ravno tako kot ona - verjel v reinkarnacijo in NLP-je. V zapletenem ljubezenskem razmerju jo je naučil piti vodko in kuhati ruske jedi, ko sta se razšla, pa ji je podaril družinsko sveto pismo.
Na žalost že pokojnega švedskega predsednika vlade Olofa Palmeja je spoznala na newyorškem protestu proti vietnamski vojni. Čeprav sta bila oba poročena, sta po hitrem postopku postala ljubimca.
Hkrati se je zabavala z Andrewem Peacockom, nekdanjim avstralskim ministrom za zunanje zadeve in ambasadorjem v ZDA, kar je bilo morda celo njeno najdaljše razmerje. S pet let mlajšim politikom je potovala po svetu in uživala v pogovorih o letečih krožnikih.
"Andrew je bil kot minister za zunanje zadeve dobro obveščen o vseh informacijah o Alice Springsu, kraju, v katerem v Avstraliji raziskujejo neznane leteče predmete. Ker je moral skrivnost ohraniti zase, mi nikoli ni odkrito povedal, da so NLP-ji nezemeljskega porekla in da obstajajo. Hkrati pa mi nikoli ni rekel ničesar, s čimer bi me prepričal o nasprotnem," je pojasnila Shirley, ki je še danes v prijateljskih odnosih z Andrewem.
Njen odprti zakon s Parkerjem pa se je vendarle končal z ločitvijo, a ne zaradi ljubezenskih razmerij, ampak zaradi denarja.
Shirley je od enega od svojih spiritualnih svetovalcev namreč dobila informacijo, da ji soprog sistematično krade. Takrat je najela preiskovalca, ki ji je potrdil, da ji je Steve v dolgoletnem zakonu iz banke pobral milijonske zneske in jih nakazal na račun svojega tedanjega dekleta, pozneje pa soproge Miki Hasegawa.
Shirley se je leta 1982 brez oklevanja ločila, po ločitvi pa se nikoli več ni pogovarjala s svojim nekdanjim soprogom, ki je leta 2001 umrl za rakom na pljučih. Ko je na snemanjih dolge ure čakala, da na vrsto pride njena scena, je začela pisati.
Prvo knjigo, avtobiografijo z naslovom Don't Fall Off the Mountain, je objavila pred 44 leti, do danes pa je luč sveta ugledalo še 13 njenih knjig, v katerih pa je redko omenjala svojega slovitega brata Warrena, za katerega pravi, da je 'zelo zasebna oseba', ki ne mara, da se njegovo življenje vlači po medijih.
Zanimivo je, da nikoli nista skupaj igrala v filmu, kar je Shirley, ki brata vidi, kadar ga obišče v Kaliforniji, pojasnila takole:
"To mi ne pride na misel. Lepši je od mene in vsi bi gledali samo njega. Poleg tega je perfekcionist, ki scene ponavlja 68-krat, jaz pa vse snemam enkrat."
Čeprav ima hišo v Malibuju, stanovanje na Manhattnu in v državi Washington še eno hišo, ki ima prekrasen pogled na goro Rainier, že dolga leta živi v novomehiškem Santa Feju. Na gromozanskem posestvu ima lastne izvire vode, sončno elektrarno in številne živali, med njimi tudi psičko Terry, za katero pravi, da je njena največja ljubezen:
"Skupaj spiva in srečna okoliščina je, da v mojem življenju ni moškega. Terry me je naučila, da se razumem in ljubim bolj kot prej, in mi pokazala, da sem sposobna brezpogojno ljubiti, česar nisem vedela."
Čeprav angažmaji, ki jih je dobivala v srednjih in zrelih letih, na primer vloge nekdanje balerine v romantični drami The Turning Point, odcvetele filmske zvezde v komični drami Razglednice iz pekla in ekscentrične ter svojeglave starejše dame v komediji Tessin telesni stražar, niso bili odvisni od videza, se je odločila za facelifting.
S tem kirurškim posegom je bila zvezdnica, ki je edinega oskarja, in sicer v kategoriji najboljše igralke, osvojila leta 1984 za vlogo v romantični drami Čas nežnosti, tako zadovoljna, da se kar ni mogla nehati gledati v ogledalu, hkrati pa je v svojem značilnem slogu opozorila: "Pozabite na seks, ko okrevate po operaciji. V nasprotnem primeru vam bodo prav gotovo popokali šivi."
Ko ji je kirurg pojasnil, da pri osebi njenih let z liposukcijo ne more zmanjšati trebuha, je to presenetljivo mirno sprejela:
"Zdaj nosim hlače z ohlapnim pasom. Odločila sem se, da se sprostim in sprejmem, da je moja postava plesalke preteklost. Zdaj je najpomembnejše, da sem zdrava in srečna." In seveda zaposlena.
To, da je letos dopolnila okroglih 80 let, in nagrada za življenjsko delo AFI Life Achievement Award, največje možno priznanje za uspešno kariero v ameriški filmski industriji, ki jo je prejela leta 2012, še ne pomenita, da mora nehati delati. Prav letos se je kot June Dolloway pojavila v priljubljeni seriji Glee, v prihajajočem letu pa bodo luč sveta ugledali kar štirje njeni filmi.
Napisal: Tim Jeras za revijo Story
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
