"Kot najstnika me je potegnil tudi punk, in ko me je lani na dan mladosti Pero povabil igrat s Pankrti, je bila to pika na i."
Eden najboljših slovenskih harmonikarjev se je na praznik dela rodil v Veržeju v Prlekiji.
Še prej kot v katerokoli punco se je zaljubil v glasbo. Veliko je študiral – na diplomi piše magister artium –, da bi se lahko s tako lahkoto vživljal v različne sloge: nažiga s Perom Lovšinom, z Mazijem gol in v cilindru preigrava francoske musette, na koncertih spremlja nežne pevke in je sploh odličen za avantgardne otvoritve in performanse. Zgubi boogie je naslov njegove prve zgoščenke, za katero je prispeval – vse.
Na glasbeno pot
"Ko sem imel tri leta, sem v gostilni prvič videl sintesajzer. To čudo v škatli je bilo zame kot magnet. Ker navdušenje ni ostalo pri enem večeru, sta se starša odločila, da me bosta stoodstotno podprla. Za klavir ni bilo denarja in sintesajzer je bil nekaj preveč znanstvenofantastičnega, zato je padla odločitev: začel sem na slabšem inštrumentu, danes pa igram na svojo Madame BB."
Iz Maribora v Gradec
"Pri nas takrat še ni bilo možnosti študija harmonike na višji stopnji, zato smo morali znanja željni čez mejo. Med Gradcem in Rusijo sem se odločil za prvo, ker mi je oče rekel: 'Če greš v Rusijo, sin, je vprašanje, ali te bomo še kdaj videli.' Ne rečem, da bi se mi zgodilo enako, a nekateri so v Rusiji zaradi vodke končali kariero. Šala. Že med študijem sem vedno več časa posvečal džezovski in zabavni popularni glasbi. Po naravi sem takšen, da z lahkoto nekaj naštudiram, da pa bi ves čas samo garal in nič užival, to pa ne."
Po Madame v Italijo
"S klavirske sem šel na gumbno harmoniko že v OŠ. Vedno sem imel odlične profesorje, ta, Magdić, pa je bil napreden in je hitro zavohal svetovni trend. Prve harmonike so se na začetku 20. stoletja pojavile prav v trikotniku Italija, Slovenija, Avstrija. Italijanski izseljenci so jo odnesli v Ameriko, jaz pa sem šel v Italijo po svojo Madame, h kateri sem prispeval tudi nekaj izboljšav.
Nazaj v Veržej
"Ni bilo slabo odraščati v Veržeju – Slavko Osterc je naš rojak in to je posredno vplivalo na to, da sem celo na vasi imel priložnost slišati resno glasbo. Cela družina je šla na Osterčeve večere, ki sem jih komaj čakal. Kot najstnik sem se naposlušal Rollingov in še zdaj sem velik fan: najbrž imam eno večjih zbirk vsega, kar se je o njih pisalo, kup videokaset in 25 originalnih albumov za mlajše rodove."
V Šiški z Ines in Taro
"Rad se gibam, ker je to za glasbenika zelo pomembno: z mojo arhitektko Ines zaplešem sving, grem v Tivoli s psičko Taro. V življenju se mi zdi bistvena izmenjava pozitivnih idej, da ti kriza ne pride preblizu. Saj pogledam kakšen dnevnik, da nisem kot kakšen izštekani umetnik, ampak vse čim prej pozabim. Nikoli ne bi pel o tem, kako mi je slabo in da mi je 'crknu' televizor."
P.S.
Osebna izkaznica Riki Zadravca
- Letnik: 77
- Inspiracija: Tara
- Na glasbenem oddelku poišči: Zgubi boogie
- Več na: Myspace
Teskst: Tina Torelli
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
