Za seboj ima že bogato novinarsko kariero. Pravi, da je umetnica preživetja in ne voditeljica oz. novinarka.
Kot TV-voditeljica je začela z glasbenima oddajama Roka Rocka in Pomp in sodelovala pri začetku Videospotnic …
Kaj se je zgodilo, ko ste postavljali Videospotnice, od začetka ste bili zraven, potem pa?
Prvo obdobje televizije je bilo mogoče zelo tipično. Prideš na televizijo in hočeš biti popolnoma drug človek. Mogoče zato, ker sem vedela, da sem bleferka. (smeh) Potrebovala sem tista tri leta premora, v katerih sem delala v uredništvu tujega programa.
To je bilo zelo dobro obdobje zame, obdobje, v katerem se končno malo ‘usedeš’. Naslednji izziv je bil Evrosong, bolj za ‘kondicijo’, ampak zares prava oddaja pa so Čez planke.
Ste diplomirana novinarka in hispanistka; kaj pa je bila vaša prva medijska ljubezen, pisanje ali voditeljstvo?
Pisanje. Sicer ne javno, mlada sem imela rada šolske spise, sodelovala sem pri večjih šolskih revijah, čeprav je bil moj prvi šolski spis čisti polom, ker je bil spis o dedku in babici in se je začel nekako tako: “Moj dedek je bil partizan in skrival se je v gozdu ...” To je bila popolna katastrofa, ker je bil moj dedek heroj.
Že takrat sem videla, da je zelo pomembno upoštevati in preverjati dejstva. Do študija novinarstva pa sem prispela povsem banalno. Moj stari ata je sanjal, da bom enkrat uspešna novinarka. Sama sem ravno tak bučman, da takim stvarem nasedem! (smeh) Ampak še dobro, da ljudje sanjajo, tako da sem zaradi sanj postala novinarka.
Pišete za veliko časopisov, kar nekaj kolumen zasledimo v raznih publikacijah, pripravljate oddajo, še to in tisto ...
Kolumne mi pridejo prav. Včasih me je veliko stvari zelo motilo – sem zelo občutljiv človek in sem zelo pozorna na majhne, nepomembne stvari, a so zame zelo pomembne. Sčasoma se ti jih nabere kar nekaj in zdaj se lahko končno praznim. Končno lahko povem nekomu nekaj in s tem oddam neko breme.
Všeč so mi neopaženi dogodki, občutki, rada potem povem nekaj o tem v kolumni, ki je zelo subjektiven žanr in mi je zelo pisana na kožo.
In iz teh kolumen se je rodila ‘videokolumna’ Fenomeni v oddaji Tistega lepega popoldneva?
To je bil dejansko izziv tudi zame in ne samo za gledalce. Mislim, da sva se z Urško (Žnidaršič, režiserko TLP-ja in Mojčino sosedo, op. p.) kar dobro ujeli. Res pa je bil dodaten izziv na zelo enostaven način povedati kar koli, ker sem tudi sama pri drugih to pogrešala.
Recimo glasbeni komentatorji: nikoli ne razumem glasbenih komentarjev nekega dogodka, ne vem, ali je bil dober ali slab, ker uporabljajo razne tujke in se jih res ne razume. (smeh) Zato sem hotela na zelo enostaven način nekaj povedati, ker sem se tudi sama na začetku zelo zapletala.
So vas motile primerjave s Carrie Bradshaw iz Seksa v mestu?
Zanimivo je, da te nadaljevanke sploh nisem poznala.
Nekje sem zasledil, da imate odpor do tipičnih televizijcev, teh dinozavrov, kot ste jih poimenovali.
Ne, to so zelo pozitivni ljudje, mene ne motijo, moti me včasih njihov odnos do mladih ljudi. Sprva je bila televizija zame samo televizor, ekran, medij, v zadnjih letih pa televizija postajajo ljudje. In ja, televizijec je poseben žanr, ki doživlja javne kritike, zelo je obrekovan, o njem se predvsem negativno piše, predvsem o RTV-jevcu.
Všeč pa mi je, da zadnja leta spoznavam ljudi, s katerimi delam. Prej sem bila bolj osredotočena na svoje delo, na svoje napake, zdaj pa me zanimajo tudi sodelavci. Majhne pisarne z nešteto ljudmi, zanimivo, da že po mizi RTVjevca vidiš, kakšne konjičke ima.
RTV je inštitucija, v kateri po pisarnah najlepše uspeva fikus. Dober trik, ki sem se ga naučila od televizijcev, je, da se ti mora nujno muditi po hodnikih, ker to pomeni, da imaš prav gotovo zelo veliko dela.
Je razlika med zasebno Mojco in televizijko Mojco?
Bojim se, da vse manj. Na začetku si blefer, potem pa vidiš, da se to opazi, daljudje to opazijo. Prideš na televizijo in govoriš s popolnoma drugimi stavki kot sicer, si izmišljaš neke imenitne besede, ki jih v zasebnem življenju ne bi nikoli uporabil.
Jaz sem tak tip človeka, da zelo težko kaj skrijem. In odločila sem se, naj se to, kar sem, malo Gorenjka in malo Kraševka, vidi tudi na ekranu. Sama sebi lažem, da se ne odkrivam preveč, da ljudje o meni nič ne vedo, ampak preko tekstov in kolumen lahko pridejo zelo globoko. Da, sem velika izdajalka sebe.
Kako prenašate ‘poklic’ medijske osebnosti?
Izmislila sem si, da sem raje umetnica preživetja. Da tega ‘poklica’ ni več. Enostavno – delam zato, da lahko uživam v drugih stvareh. Tudi zato, ker se mi zdi, da spadam h generaciji, ki je res generacija užitka. To smo tisti, ki smo rojeni med leti ‘70 in ‘75, in za nas so bila do sedaj devetdeseta leta naše najlepše obdobje.
Sedemdesetih se niti ne spomnim.Osemdeseta so najbolj grozno obdobje v mojem življenju; rešili so jih le U2 z albumom Joshua Tree. Devetdeseta pa – čas naših prvih ljubezni, naših prvih zabav, zame je bilo to najlepše obdobje.
Je pa tragično, da to spoznaš že pri tridesetih, saj zdaj doživljam mačka po dobri zabavi. Naša generacija v tretjem desetletju se sooča s prvimi problemi: prvimi gubami, otroci, mož, služba … Zdi se, da se bo začelo težko obdobje.
Ampak vrniva se na vašo novo definicijo: medijska osebnost gre najbrž težje v trgovino s seksualnimi pripomočki in tam kaj kupi, ker jo vsi poznajo. Kaj pa umetnica preživetja?
Umetnica preživetja lahko dela vse. (smeh)
Lahko delate čisto vse, dobro ste se spomnili. Ampak ... vprašanje, ali blefirate?
Sem prevelik uživač v življenju, da bi se obremenjevala s tako ozkimi definicijami: voditeljica, osebnost … Potem bi se jemala prekleto resno. Bistvo mojega življenja ni samo na ekranu.
Se pravi, da ste neresni?
Izraz kaotična se mi zdi bolj prijazen ...
Zmedena?
Mogoče malo, ampak rešujem se z delom, disciplino, rednostjo. Tako sem si v bistvu začrtala meje svojega kaosa, ta je bil prej neznanski, zdaj pa vem, do kod seže.
So trideseta pripomogla k omejevanju vašega kaosa?
To niso bila leta, to je bilo delo. Moj način dela, predvsem avtorske oddaje, ki zahtevajo res neko disciplino: tekst moraš napisati, oddaja mora biti, tu ni izgovorov. Trideseta pa potem prinesejo določeno očarljivost.
Kaj pa družina, otroci, ti problemi vaše generacije?
Kot rečeno: sem v desetletju, v katerem se človeku pojavijo dileme. Čeprav se mi zdi, da so moški tragični junaki moje generacije.
Kaaaj?
Ženske se lepše staramo kot moški. (smeh)
Jaz sem pa drugače slišal. (oba v smeh)
O tem sem prepričana, če gledam svoje kolege – veliko moških izgublja lase, to je travma. Pri marsikaterem moškem pri petintridesetih, štiridesetih še težko govoriš o frizuri.
Se pravi, da je frizura pomembna?
Roko na srce, človek je videti mlajši z lasmi na glavi. Po drugi strani pa, če bi bili lasje res tako pomembni, bi rasli v glavi in ne na njej ...
Vrniva se še malce nazaj, na tisto o moških in o tem, da so tragični junaki?!?
Ja ... Naj povem tipičen stavek, ki ga je rekel moj kolega: “Jebenti, stari, moja punca bo 33.” Pa to niti ne pomeni, da je ona tako stara, to bolj pomeni, da se je za prav toliko postaral tudi sam.
Tako da se mi zdi, da ženske veliko lepše zorijo. Vidim petintrideset-, štiridesetletnice, ki so videti fantastično, mogoče so zdaj najlepše v svojem življenju.
Morda ženske drugače gledate na ženske? (vprašam zaskrbljeno) (smeh) ...
To je pa tudi res, mogoče ženske drugače gledamo na ženske.
Kateri od spolov pa vas bolj privlači?
Oba, zelo. Ženske se mi zdijo bolj erotične. Sediš v kavarni in se lahko samo oziraš. Sicer pa se zaljubljam v moške. Ženske so zelo erotična bitja, a z njimi ne funkcioniram tako dobro kot z moškimi.
V moški družbi grem ven in lahko popolnoma mirno naročim čevapčiče ali biftek. V ženski družbi se zvečer je solato. Drugače pa se mi zdi, da si moški in ženske postajamo vse bolj podobni.
Je smiselno iskati krivca za to?
Sedaj lahko zapadeva v težke debate. Res pa je, da smo generacija, ki je spolno vse bolj zmedena, ampak vedno lepo oblečena.
Potemtakem imate tudi vi kakšno moško lastnost?
Mogoče imam nekaj moških lastnosti, pa pustimo to pivo, s tem mi nenehno sitnarijo, rada pijem pivo, ja. Zdi se mi, da je moja najbolj moška lastnost, da sem velik zbiratelj. Stvari enostavno ne znam vreči stran. Ženske pa so tiste, ki mečejo stran ...
Ste na potovanjih našli kraj, v katerega bi se odselili za vedno?
Ljubljana mi postaja všeč. Ker mi dovoljuje, da sem meščanka. Všeč mi je, da sem meščanka v mestu in vaščanka na vasi. Prilagodim se in pri tem zelo uživam.
Zelo so mi všeč tudi kraji, v katerih se enostavno nič ne dogaja. Zato ker potem lahko zares opazuješ, kako rastejo ciprese, vidiš morje. Če bi se že mogla nekam premakniti, bi se premaknila tja, kjer se nič ne dogaja.
Ampak, ali bi se hoteli?
Nočem se ...
Kaj pa moški, kakšni so vam bolj všeč, severnjaki ali temperamentni južnjaki?
Všeč so mi afriški moški. Pa ne zato, ker velja stereotip, da imajo neke fantastične dimenzije, fantastične faluse, ampak zato, ker so enostavno pri vseh stvareh bolj sproščeni. To jih dela boljše pri seksu, bolj- še pri plesu. Zanimivo: v Afriki vsi moški plešejo. Pri nas hodijo moški v klube ‘ne plesat’, slonijo za točilnim pultom in strmijo v mlade punce.
Všeč mi je afriška hoja, njihova mimika, govorica telesa, ker se zdi, da imajo v glavi ritem, za katerega se zdi, da ga slišijo samo oni. To jih naredi zelo privlačne. Če pa govoriva o ženskah, je razlika tudi med njimi ... Meni so všeč ženske na jugu. Ker ženska na jugu ne da, ona si vzame. Vzamejo si moškega, to je pomembna razlika.
Si vi vzamete moškega?
Včasih si želim, da bi bila po duši bolj južnjakinja, kot sem.
Kaj je za mojco dopust
Zame obstajata dve vrsti oddiha: so počitnice in je dopust. Počitnice so takrat, ko ostaneš doma, ko lenariš, za dopust pa je treba odpotovati nekam daleč in to nujno dokumentirati s fotografijami, to je potem cela služba.
Ni mi treba iti daleč, da mi je lepo. Všeč so mi severna mesta, pa Irska, Anglija. Vse te njihove hiške, način opreme, težke preproge, temno pohiš tvo, majhna okna, Anglija ima svojo očarljivost. Mogoče sem globoko v sebi Staroevropejka.
Učiti se grem pa recimo v Afriko. Ker se v Afriki naučiš zelo veliko o sebi in svojem življenju. O kontrastih z afri- škim človekom, ki mi je zelo všeč, zato ker je tudi on izrazit umetnik preživetja.
Všeč mi je morje. Ampak ne to lenobno Sredozemsko morje, všeč so mi oceani, ker so živi, ker tam res piha. Všeč mi je Atlantik. Nekje v meni še vedno velja jug kot območje absolutne sreče, predvsem dežele, v katerih rastejo olive.
Davorin Pavlica
