Greta Garbo: "O, bog, kako strašen občutek je to"

27. 6. 2015

Sloviti igralec in hollywoodski ustvarjalec Orson Welles je nekoč izjavil: "Lahko bi rekli, da je imel Hollywood kraljico, in to je bila Greta Garbo." To veliko pove o ženski, ki je z igro, talentom in lepoto v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja osvajala svet.

Greta Lovisa Gustafsson se je rodila 18. septembra 1905 v Stockholmu. Njena starša, fizični delavec Karl Alfred Gustafsson in Anna Lovisa Karlsson, gospodinja, ki je pozneje delala v tovarni marmelade, sta prihajala iz manjših švedskih mest, pozneje pa sta se preselila v Stockholm, kjer so se rodili njuni trije otroci, poleg Grete še Sven Alfred, ki je luč sveta ugledal leta 1898, in Alva Maria, ki ju je razveselila leta 1903.

Družina je s skromnimi prihodki živela v trosobnem stanovanju v najrevnejšnejšem delu mesta.

"V tistih zimskih nočeh je bilo nenehno vse sivo. Oče je sedel v kotu in nekaj pisal po papirju, mama pa je na drugem koncu sobe vzdihujoč krpala naše stare stvari. Mi otroci smo se tiho pogovarjali ali pa le sedeli v absolutni tišini. Občutili smo tesnobo, kot bi se bližala neka nevarnost. Takšnih večerov se nikoli ne da izbrisati iz spomina dekleta. Vse zgradbe in stanovanja so si bili podobni, njihova grdota se je vključila v vse, kar nas je obkrožalo," se je spominjala Greta, ki sicer ni rada govorila o svojem otroštvu in družini, saj je menila, da so to le njene zadeve, ki se drugih ne tičejo.

Je pa nekoč vendarle spregovorila o travmatičnem dogodku, ki je zaznamoval njeno življenje ...

Leta 1920 je zaradi hudega vnetja ledvic namreč umrl njen oče:

"Oče mi je umrl, ko sem bila stara 14 let. O, bog, kako strašen občutek je to. Kar naenkrat ni nekoga, ki ga imaš rad in ki je bil stalno ob tebi, ne moreš se pogovarjati z njim, ne moreš ga videti ... Greš v studio, delaš ves dan, se vrneš v hotel, se uležeš, ugasneš luči in misliš nanj. Ista kri in meso, a njega ni in nikoli več se ne bo vrnil."

Sebe nikoli ni imela za mlado in bila je prepričana, da so njeno staro dušo že v otroštvu opažali tudi drugi, a ji preprosto niso namenjali pozornosti. Že takrat, kot tudi pozneje, je bila povsem sama, dneve je preživljala v znamenju fantaziranja in sanjarjenja o tem, kako lepo bi bilo, če bi postala igralka.

Čeprav nihče iz njene družine ni imel prav nobene zveze z gledališčem, se je ljubezen do scenskih nastopov pri Greti rodila že zelo zgodaj, zato je začela obiskovati vsa gledališča v mestu:

"Ko sem bila deklica, sem imela vodenke in risala sem po sebi, ne po papirju. Z barvami sem si mazala usta in lica, slikala sem po svojem telesu, misleč, da je to način, na katerega se izražajo igralke. Ne vem, ali sem to morda videla v kakšnem filmu. Sicer pa se v otroštvu nisem ravno igrala, res pa je, da sem uživala v drsanju in kepanju. V večji meri sem se igrala v svojih mislih. Malo pa sem se igrala tudi z bratom in sestro, pretvarjali smo se, da smo v neki predstavi. V nekem trenutku sem bila presrečna, že v drugem pa sem menila, da tu ni ničesar zame."

Želja, da bi bila igralka, jo je povsem prevzela, v nasprotju s šolo, ki je ni niti najmanj zanimala.

Nekoč je celo izjavila, da prezira vse omejitve, ki so ji jih naložili.

Po končani osnovni šoli se v srednjo ni vpisala in pozneje je priznala, da se je zaradi nezadostne izobrazbe včasih počutila manj vredno v primerjavi z ljudmi, s katerimi se je družila.

Ker njena družina ni bila bogata, se je morala že zelo zgodaj zaposliti v brivnici, pozneje pa je začela delati v neki blagovnici, v kateri so kmalu opazili njeno lepoto, zato je hitro postala model za klobuke.

To pa ni bil poklic, ki si ga je želela, zato je še naprej pogosto zahajala v kino, kjer je srečala nekega igralca, ki mu je priznala, da si tudi sama želi postati igralka, on pa ji je obljubil, da se bo pozanimal, kakšni so pogoji za vpis v dramsko šolo kraljevega gledališča v Stockholmu:

"Pojasnili so mi, da moram - če želim biti sprejeta - opraviti avdicijo, na kateri odloča komisija, sestavljena iz 20 članov. Dali so mi francosko zgodovinsko komično dramo Madame Sans-Gêne in drame švedske književnice Selme Lagerlöf, ki sem se jih učila šest mesecev.

Spominjam se, da je bila avdicija nekega prečudovitega avgustovskega dne. Imela sem 17 let in bila sem tako prestrašena, da so se mi tresla kolena. Skoraj sem se onesvestila. Ko sem stala pred komisijo, nisem videla ničesar, razen črnine, slišala pa sem le neka šepetanja. Potem ko sem izgovorila svoje stavke, sem brez pozdrava stekla stran.

Bila sem preplašena, in čeprav sem vedela, da sem ravnala nedostojno, je moja sramežljivost nadvladala razum. Kljub vsemu pa mi je nekaj dni pozneje zazvonil telefon in sporočili so mi, da sem sprejeta. Celo zdaj ne morem dihati, ko se spomnim, kako srečna sem bila v tistem trenutku."

Omenjeno šolo je imela sicer rada, a resnici na ljubo ni bila priljubljena med kolegicami. Pozneje je med njimi sicer našla nekaj prijateljic, s katerimi je pila jutranjo kavo in obiskovala plesni tečaj, ki pa ga ni marala, saj je menila, da je s 171 centimetri previsoka za graciozne damske gibe.

Priložnost, da začne igrati, se ji je ponudila že na začetku tretjega letnika, ko ji je eden od profesorjev sporočil, da finsko-švedski režiser Mauritz Stiller išče primerno dekle za svoj najnovejši film Gösta Berlings saga.

Prav v tej romantični drami je odigrala svojo prvo glavno vlogo, a snemanje se ni začelo, kot si je zamislila, saj se na začetku nikakor ni mogla vživeti v vlogo bolnega dekleta. Potem ko so ji dali dovolj časa, da se je sama naučila vsega, kar so od nje zahtevali, pa je bila preprosto briljantna.

"Za vse, kar imam, se lahko zahvalim gospodu Stillerju, nikoli nisem spoznala osebe, ki bi imela lepšo dušo," je pohvalila omenjenega režiserja.

Kmalu zatem je dobila vlogo v nikoli dokončanem filmu, ki se je dogajal v Carigradu, zato je nekaj časa živela v tem turškem mestu, ki pa ji ni bilo pretirano všeč, saj je bilo za njen okus preveč umazano.

Po drami Ulica bede in greha je evropsko kinematografijo zamenjala z ameriško, saj je v Berlinu spoznala Louisa B. Mayerja, soustanovitelja slovitega filmskega studia MGM, ki je bil - kot številni drugi - navdušen nad njeno lepoto.

Po prihodu v Ameriko je Greta najprej zablestela v nemih filmih. Vsi po vrsti so hvalili njeno ekspresivnost, igro in lepoto, proslavila pa se je s priimkom Garbo, ki v norveščini označuje nimfo ali gozdnega duha in ki si ga je nadela po nagovarjanju Stillerja.

S tem se je strinjala tudi njena mama, ki je podpisala vse potrebne dokumente in vložila zahtevo, da njeni hčerki tudi uradno spremenijo priimek.

Mlada igralka je že s prvim hollywoodskim filmom, romantično dramo Torrent, požela uspeh, a se je težko prilagajala skoraj zaporniškemu načinu dela, po katerem so delovali ameriški filmski studii.

Poleg tega ji je veliko oviro predstavljal tudi angleški jezik, ki ga ni ravno najbolje obvladala, zato ji je družbo ves čas delal prevajalec.

Med snemanjem romantične drame Žena demon je doživela velik šok, saj ji je za rakom na limfnih žlezah umrla sestra Alva, ki jo je - čeprav je bila dve leti mlajša od nje - vedno naslavljala z 'mlajša sestrica'.

Da ne bi izgubljali časa in denarja, ji šefi filmskega studia MGM niso dopustili, da bi odpotovala v domovino na sestrin pogreb, kar jo je seveda močno prizadelo.

Ker ni mogla žalovati z družino, je med drugim izgubljala voljo do dela in ni hotela snemati filmov, v katerih bi morala upodabljati zapeljivke.

Menda je imela velike težave tudi zato, ker so se kolegi iz omenjenega filmskega studia na začetku kariere norčevali iz nje zaradi njenega švedskega porekla. Greta je tolažbo našla v snemanju novih filmov, v katerih je igrala z Johnom Gilbertom, s katerim se je spustila v ljubezensko razmerje.

John

O svoji ljubezni pa - podobno kot o drugih zasebnih stvareh - ni dosti razkrivala, o osem let starejšem kolegu in ljubimcu je dejala le, da je odlično sodelovati z njim, ker je vitalen, marljiv in duhovit.

Prav zaradi njega je čedalje pogosteje zahajala na mondena zbirališča tedanje filmske elite, kar pa ji ni ustrezalo, saj ni marala velike gneče, še posebno mučno in neprijetno pa ji je bilo, ko je zagledala novinarje in fotografe.

Z naraščanjem slave in ugleda je dajala vedno manj intervjujev, če je kdo od predstavnikov sedme sile prišel na snemanje katerega od njenih filmov, v katerem je igral tudi Gilbert, pa je na novinarska vprašanja namesto nje odgovarjal prav Gilbert.

O tem, kako zelo so po tej skrivnostni zvezdnici hrepeneli mediji, zgovorno priča tudi podatek, da je neki fotograf več dni kampiral pred njeno hišo.

Ko je končno prišla ven, se usedla v avto in začela negotovo voziti, je pomislil, da se mu je ponudila odlična priložnost za fotografijo.

Skočil je na pokrov motorja njenega avtomobila, in ker se je zvezdnica šele učila voziti, je takoj zletela s ceste in vzkliknila: "Prekletstvo!" In tako je bil pozneje objavljen intervju z eno samo besedo ...

Greta je bila navzven morda res videti samozavestna, saj je dajala vtis močne ženske, ki ve, kaj hoče, a v zasebnem življenju ni bila takšna.

Želela je imeti nekoga, ki bi jo usmerjal, kar je najprej našla v Stillerju, pozneje pa še v Gilbertu.

Oba je imela rada in ju spoštovala, zato ji ni bilo niti najmanj všeč, ko se je znašla med dvema ognjema in je morala izbirati med tema moškima, ki se nista najbolje prenašala.

Po incidentu, do katerega je prišlo v njeni losangeleški hiši, v kateri sta se možakarja srečala, je igralka vendarle ostala zvesta režiserju, dotedanjega ljubimca pa je odpeljala policija. Ker se ni nikoli poročila in ni imela otrok, se je veliko govorilo in ugibalo o njeni spolni usmerjenosti.

Medtem ko so njeni prijatelji trdili, da je ljubila moške, so bili drugi prepričani, da je lezbijka, bilo je tudi nekaj tistih, ki so ji očitali, da je biseksualka, nekateri pa so celo menili, da je igralka, ki je po koncu razmerja z Gilbertom med drugim ljubila angleškega fotografa Cecila Beatona, aseksualna.

cecil

Nekaj žensk je trdilo, da jih je zvezdnica zapeljala, med njimi tudi plesalka in igralka Louise Brooks ter književnica Mercedes de Acosta, ki je Greto spoznala leta 1931 in postala obsedena z njo.

Njuno razmerje naj bi trajalo vse do leta 1944, ko je Greta menda nenadoma zahtevala, da ji 12 let starejša Mercedes neha pošiljati pesmi in pisma, v katerih ji je stalno izpovedovala svojo ljubezen.

Do prekinitve vseh stikov med njima je prišlo leta 1960, po objavi Mercedesine knjige spominov Here Lies the Heart, v kateri je podrobno opisala svojo domnevno ljubezensko razmerje s slavno igralko, ki je kljub ostremu naglasu z lahkoto prešla na zvočne filme.

In medtem ko so se prav zahvaljujoč Greti kinematografske blagajne pridno polnile, je igralka, ki so jo v romantičnem smislu povezovali tudi s slovitim igralcem Clarkom Gablom in baronico Olgo De Rothschild, čedalje globlje padala v depresijo.

Gable

"Tako sem utrujena. Dovolj imam vsega in bojim se, da nisem dovolj mlada za vse to. Bila sem tudi zelo neumna, stalno sem bila doma in nisem odhajala v studio. Prihajali so pome in mi grozili, a niti takrat nisem hotela iti. Sovražim to, da sem vezana na studio. Niti predstavljati si ne moreš, kako je, če si tako zmeden in nesrečen.

Nikogar ne želim videti, začela pa sem snemati nov film z ameriškim režiserjem. Vstanem ob šestih zjutraj, vrnem se ob 18. ali 19. uri in grem takoj v posteljo, čeprav ne morem spati. In vedno sem sama, tako zelo sama. O, bog, kako grozna in grda je ta Amerika, sama mašinerija, ki uničuje dušo.

Nikoli ne grem ven, stalno sem sama v svojem malem in dolgočasnem hotelu. Razveseljuje me le to, da hodim v banko in pošiljam denar svoji družini. Ne želim spoznavati ljudi iz drugih filmov, ne želim piti ali se pogovarjati z njimi. Prav gotovo mislijo, da sem čudna, a glamur, s katerim je ovit ameriški film, tukaj skoraj sploh ne obstaja. Tukaj ni ničesar lepega ali elegantnega," je v enem izmed pisem napisala svoji dolgoletni prijateljici in menda celo ljubimki, švedski igralki Mimi Pollak, eni redkih oseb, s katerimi si je bila blizu in ki ji je stalno opisovala, kako zelo jezna je na svoje življenje.

"Ponižala sem se, sem ogorčena in jezna, a ne morem pobegniti pred tem, kar mi je namenila usoda. Nimam želja, po ničemer ne hrepenim, prazna sem. Tako nehvaležna sem. Film je prikazan in kritiki so čudoviti, a preprosto nisem navdušena nad seboj. Kot bi se življenje kar naenkrat končalo in bi nekaj v meni umrlo," je svoji prijateljici potožila že leta 1926, ko je luč sveta ugledal njen prvi ameriški film Torrent.

Čeprav so jo - kot že omenjeno - v romantičnem smislu pogosto povezovali z ženskami, med drugim tudi z nemško-ameriško igralko in pevko Marlene Dietrich ter z ameriškima igralkama Bette Davis in Katharine Hepburn, je leta 1955 veliko pozornosti vzbudilo njeno druženje s takrat komaj 21-letnim švedskim princem Sigvardom.

Potem ko sta si skupaj privoščila nekaj večerij, so se mediji razpisali o bližajoči se kraljevski poroki, ko so jo vprašali, ali je res v razmerju s princem, pa je odgovorila:

"Ne igram se z otroki." Enako skrivnosten je bil tudi njen odnos z Wilhelmom Sorensenom, sinom bogatega švedskega industrialca in scenaristom, ki je edini prespal v njeni hotelski sobi.

Na romantičnih večerjah pa so jo pogosto videvali tudi s švedskim gradbincem in olimpijskim vaterpolistom Maxom Gumpelom, s katerim se je v razmerje zapletla že v času, ko je še delala v blagovnici. Leta 1932 naj bi mladostniško ljubezen obnovila, a sta oba vztrajno trdila, da sta le prijatelja.

"Nekatere ženske se želijo poročiti, druge pa ne. Nikoli se nisem želela sprehoditi do oltarja. Nimam veliko prijateljev in nisem videla veliko sveta. Gospod Stokowski je moj prijatelj, veliko mi pomeni in ponudil mi je, da skupaj potujeva, kamor se nama zahoče, da bi videla določene stvari," je izjavila v nekem intervjuju, ko je odgovorila na vprašanje, v kakšnem odnosu je s 23 let starejšim dirigentom Leopoldom Stokowskim.

leopold

Ko je v Evropi divjala druga svetovna vojna, se je - povsem skrhana zaradi neuspeha romantične komedije Two-Faced Woman - odločila, da se bo poslovila od igralstva.

In tako je pri komaj 36 letih, na vrhuncu slave, odšla v pokoj ... in se začela družiti z različnimi pripadniki svetovnega jetseta.

onassis

Med prijatelje je med drugim prištevala tudi grškega ladjarskega mogotca Aristotla Onassisa, z baronom Ericom Goldschmidtom-Rothschildom pa se je pogosto sprehajala po newyorškem Centralnem parku.

Prav v njegovi družbi je razvila zanimanje in ljubezen do umetnosti, zato je imela v svoji zbirki med drugim slike slavnih mojstrov, kot so Auguste Renoir, Francisco de Goya in Chaim Soutine, ki so krasile njeno newyorško stanovanje.

Dolga leta se je družila tudi s finančnikom Georgeem Schleejem in njegovo soprogo, modno oblikovalko Valentino, pozneje pa se je z Georgeem zapletla celo v ljubezensko razmerje.

Garbo

Med njunim bivanjem v Parizu je George umrl za posledicami srčnega infarkta in takrat je Greta v želji, da bi se izognila radovednim novinarjem, preprosto pobegnila, Valentina pa ji ni dovolila priti na pogreb.

Pozneje se je govorilo, da ljubi nutricionista Gayelorda Hauserja, čeprav naj bi bil ta v resnici homoseksualec in posledično le njen dobri prijatelj, ki je leta 1984 umrl.

Istega leta so Greti odkrili raka na dojki, zato se je morala podvreči operaciji, šest let pozneje, natančneje 15. aprila 1990, pa je umrla za posledicami pljučnice in odpovedi ledvic.

Pokopali so jo na rojstnem Švedskem, v bližini rodnega Stockholma. Niti po smrti pa ta legendarna filmska diva, ki je leta 1955 prejela častnega oskarja, a se slovesne podelitve ni udeležila, ni nehala vzbujati zanimanja javnosti.

Pred nekaj leti so na primer odkrili, da je bila med drugo svetovno vojno agentka britanske obveščevalne službe MI6 in da je menda prav zaradi svojih vohunskih aktivnosti tako nenadno in skrivnostno končala hollywoodsko kariero.

Napisal: Tim Jeras (za Story)
Fotografije: Profimedia

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"