Charlotte Rampling: Ljubila je dva moška hkrati

Zdi se, kot da se je Charlotte Rampling na začetku novega stoletja in tisočletja odločila, da bo zavrtela čas nazaj in se vrnila v obdobje sedemdesetih let, ko je bila na vrhuncu slave.

Leta 2001 je namreč dobila častnega cezarja, istega leta so ji za dosežke v filmski industriji dodelili odlikovanje reda britanskega imperija, leto dni pozneje pa se je zvezdnica, ki je od leta 2000 posnela več kot 40 filmov, nazadnje aktualno dramo 45 Years, razveselila še reda legije časti, najvišjega francoskega odlikovanja.

Poleg tega se je 'največja Francozinja med britanskimi igralkami' pred štirimi leti vrnila k svoji veliki ljubezni iz rane mladosti - glasbi.

Njen prvi pevski nastop se je zgodil, ko je kot 13-letnica s sestro Sarah stopila na oder nekega bara na sloviti londonski ulici Piccadilly.

Če njen oče takrat ne bi strogo nasprotoval njenim glasbenim ambicijam, bi imela danes poleg igralske najverjetneje tudi izredno uspešno pevsko kariero ...

Kakorkoli, marca 2011 je njeno življenje obeležil nov razburljiv trenutek, saj je izdala album, ki ga je naslovila Les grains de sable in na katerem je deset pesmi o ženskih čustvih, ki jih interpretira s svojim prepoznavnim globokim in hripavim glasom.

...

Tessa Charlotte Rampling se je kot hčerka Godfreyja Ramplinga, britanskega vojaškega uslužbenca in atleta, ki je leta 1936 na olimpijskih igrah v Berlinu osvojil celo zlato medaljo v štafeti 4 x 400 metrov, in slikarke Isabel Anne Gurteen rodila 5. februarja 1946 v mestecu Sturmer v angleški grofiji Essex. Otroška leta je preživela v znamenju razpetosti med Francijo in Anglijo.

Najprej je obiskovala Académie Jeanne d'Arc v Versaillesu, pozneje pa ekskluzivno šolo St. Hilda's School v mestecu Bushey v Angliji. Družina se je veliko selila zaradi očeta, ki je zaradi svojega posla preprosto moral menjavati bivališča.

Mali Charlotte pogoste selitve seveda niso bile najbolj všeč, saj je morala menjavati šole in vedno znova spoznavati nove prijatelje, a v vsaki slabi stvari je tudi nekaj dobrega in v njenem primeru je bilo dobro to, da je že kot deklica tekoče govorila angleško in francosko.

Pozneje je nekaj mesecev živela tudi na Pirenejskem polotoku, natančneje v Madridu, a je špansko prestolnico hitro zapustila, saj se je pridružila neki kanadski skupini, v kateri je pela in igrala kitaro.

Leta 1963 je kot izredno lepa 17-letnica začela delati kot model in manekenka, že tri leta pozneje pa se je žal zgodil tragičen dogodek, ki je za vedno zaznamoval njeno življenje.

Njena tri leta starejša sestra Sarah, ki je s svojim soprogom živela v Argentini, je storila samomor. Dejstvo, da je šlo za samomor, je z očetom dolga leta skrivala pred svojo mamo.

Trdila je, da je bila za sestrino smrt kriva možganska kap, šele leta 2001, po smrti svoje mame, pa je zvezdnica v javnosti razkrila resnico.

Po povsem nepričakovani in veliko prezgodnji sestrini smrti se je umaknila v osamo. Med drugim je leto dni živela v nekem škotskem samostanu, kjer se je posvečala zlasti meditaciji in preučevanju vzhodnjaških ver.

Po tem obdobju se je nenadoma odločila, da bo postala igralka, in zato začela obiskovati londonsko igralsko akademijo Royal Court Stage School.

Tam so odgovorni takoj opazili njen izraziti igralski talent in jo začeli izredno ceniti, predvsem zaradi njenega neobičajnega videza in šarma.

Prvenec na filmskem platnu je doživela leta 1965, ko je zaigrala v filmu The Knack ... and How to Get It.

Gre za komedijo na Otoku živečega ameriškega režiserja Richarda Lesterja, ki je na slovitem filmskem festivalu v Cannesu prejela zlato palmo.

Istega leta je sledila kriminalna komedija Rotten to the Core, leta 1966 je dobila vlogi v komični romantični drami Georgy Girl, s katero se je predstavila širšemu občinstvu, in akcijski pustolovski drami The Long Duel, nato pa je tri filme, drami La caduta degli dei in Addio, fratello crudele ter biografsko dramo Giordano Bruno, posnela pri naših zahodnih sosedih.

Uspeh na oni strani velike luže je požela z vlogami v kriminalki Farewell, My Lovely, posneti po istoimenskem romanu Raymonda Chandlerja, komični drami Stardust Memories, ki jo je režiral in v njej tudi zaigral kontroverzni Woody Allen, in zelo hvaljeni drami The Verdict, ki je nastala pod režijsko taktirko ameriškega režiserja, producenta in scenarista Sidneyja Lumeta.

V devetdesetih je v večji meri dobivala televizijske angažmaje in stranske vloge, potem pa je spoznala mladega in nadarjenega francoskega režiserja Françoisa Ozona, ki jo je razglasil za svojo muzo in ji namenil vlogi v dramah Sous le sable in Bazen.

Obe sta ji prinesli nominacijo za cezarja za najboljšo igralko, druga pa ji je zagotovila še evropsko filmsko nagrado za najboljšo igralko.

Številni ljubitelji filmov se sprašujejo, kaj bi se zgodilo s Charlotte, če ne bi posnela drame Nočni portir. Bi se že ob prvih znakih staranja umaknila iz filmskega sveta? Tistega 'usodnega' leta 1974 je italijanska režiserka in scenaristka Liliana Cavani v njej videla nekaj, česar drugi niso.

Čeprav je bila v filmu La caduta degli dei, ki ga je režiral Luchino Visconti, popolna, je Cavanijeva želela še več. Iz nje je želela izvleči maksimum in jo prisiliti, da je intimnejša z občinstvom, da se v filmu, katerega vzdušje je bilo na trenutke neznosno težko, sleče in da poskuša v ospredje potisniti svoj prikriti erotizem.

Vse to ji je uspelo in tako je nastal eden od najbolj škandaloznih italijanskih in morda celo svetovnih filmov, ki govori o sadomazohističnem odnosu med Lucio, ki je preživela ujetništvo v koncentracijskem taborišču, in njenim mučiteljem, oficirjem SS.

Še posebej ena scena iz tega filma je nepozabna in je za vedno obeležila filmsko zgodovino: Lucia v črnih hlačah, z naramnicami prek razgaljenih prsi, dolgimi usnjenimi rokavicami in kapo oficirja SS kot perverzna Marlene Dietrich poje Wenn ich mir was wünschen dürfte.

Film je zasnovan na zgodbi o njunem srečanju po 13 letih, do katerega je prišlo v nekem dunajskem hotelu.

Prav zahvaljujoč tej kontroverzni filmski stvaritvi je Charlotte postala priljubljena po vsem svetu in dobila sloves androginega simbola seksa, ki je bil številnim igralkam, ki so se na sceni pojavile po njej, svojevrsten zgled.

Cavanijeva torej ni le uresničila svojih namer, ampak jih je celo presegla, saj je poskrbela, da se je s kontroverznim filmom Nočni portir rodila nova filmska zvezda. Tega ni pričakoval prav nihče, še najmanj Charlotte, ki se je celo bala, da bo zaradi tega filma ostala etiketirana kot kraljica perverznosti.

Za nov javni škandal je poskrbela na začetku sedemdesetih, a tokrat z zasebnim življenjem, saj je prah dvigovala z odprtim odnosom z dvema moškima. Ljubezenski trikotnik je pojasnjevala z besedami, da se ne more odločiti, ker ima oba enako rada.

Eden je bil model in fotograf Randall Laurence, drugi pa - da bi bila zadeva še zanimivejša - njegov najboljši prijatelj, igralec in založnik Bryan Southcombe.

Naposled se ji je vendarle uspelo odločiti, izbrala pa je Bryana, s katerim se je leta 1972 poročila in dobila sina Barnabyja, ki je danes uspešen televizijski režiser.

Ko je na večerji v mondenem Saint-Tropezu spoznala francoskega pevca, skladatelja in glasbenega producenta Jeana Michela Jarra, je bila še poročena z Bryanom, ki pa ga je prav zaradi usodnega Jeana že naslednje jutro zapustila in štiriletni zakon se je končal.

Z dve leti mlajšim glasbenikom, s katerim sta bila neločljiva, se je do oltarja sprehodila leta 1978. Charlotte je svojega dragega pogosto spremljala celo na njegovih turnejah in ga ves čas fotografirala, saj je fotografija njen najljubši konjiček in velika ljubezen, Jean pa je prav njej posvetil pesem Les mots bleus.

V zakonu se jima je rodil deček David, ki si danes kruh služi kot pevec in čarovnik, Charlotte pa je za svojo vzela tudi Émilie Charlotte, ki je luč sveta ugledala v Jeanovem prvem zakonu s Flore Guillard in je danes model ter modna oblikovalka.

Ko so leta 1997 v reviji Hello! objavili fotografije Jeana v objemu njegove tajnice Odile Froument, s katero je imel razmerje, ki ga je - naveličan skrivanja - tudi priznal, je Charlotte, ki je zaradi soprogove nezvestobe doživela celo živčni zlom, vložila zahtevo za ločitev, ki je postala uradna leta 1998.

Vse od takrat je zvezdnica v razmerju z deset let mlajšim zaročencem, francoskim tajkunom Jeanom-Noëlom Tassezom, s katerim se - kot zatrjuje - nikoli ne bosta razšla.

"Filmov večinoma ne snemam zato, da bi zabavala občinstvo, ampak izbiram vloge, ki name delujejo spodbudno, ki me silijo, da prestopam lastne meje. Potrebe človeka po kaznovanju, uničevanju ali podrejanju so morda le običajne človeške lastnosti, a so prav gotovo tesno povezane s seksom. Da bi ugotovili, kaj je normalno, bi se morali včasih podati tudi po poteh čudaštva.

Seks spada med najmočnejša in najučinkovitejša orožja, ki jih ženska poseduje. Zapeljevanje moških je bilo zame način, da sem videla, kolikšna je moja moč in do kam lahko grem. Spoznanje o lastni seksualni moči vpliva na krepitev naše samozavesti tudi takrat, ko imamo na obrazu nekaj gubic preveč," je prepričana 69-letna igralka, ki je svojo navidezno hladnost spremenila v fantastično orožje, v erotični šarm, ki se mu ni mogoče upreti.

Nikoli se ni imela za posebno privlačno, čeprav seveda priznava, da je v razmerjih in stikih z nasprotnim spolom uporabljala tudi seksapil.

Charlotte pa ni samo ženska. Ni samo igralka. Je ikona v pravem smislu te besede. In je ena od najbolj seksi igralk vseh časov, katere kariera je rezultat talenta, ki je kar naenkrat zacvetel v vsem svojem sijaju in pustil neizbrisno sled v filmski zgodovini.

Napisal: Tim Jeras za revijo Story
Fotografije: Profimedia

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ