Zvezde

Anja Rebek – ko estradniki obmolknejo

Neposredna – tako bi jo najlažje opisali z eno besedo. Od kje se je znašla ta vražja novinarka, ki v zadrego spravlja znane Slovence in Slovenke, in kaj pravi sama o sebi, si preberite v naslednjih vrsticah.

Anjo Rebek boste od konca septembra naprej spet spremljali v rubriki Družabna kronika v oddaji Tistega lepega popoldneva, kjer je po čudnem naključju pristala že kot študentka novinarstva in angleščine.

Kako ste sploh prišli na televizijo?!

Najprej sem naredila avdicijo na konkurenčni televiziji. Že takrat sem se morala zadovoljiti s plavanjem v rumenih vodah, začela sem namreč z oddajo Ekstra. Moje videnje prvotnega načrta oddaje se je nekako izjalovilo in morala sem oditi. V tistem trenutku sem hotela nehati delati na televiziji, nadaljevati študij, poglobiti svoje znanje o televiziji in novinarstvu nasploh in se lotiti malce resnejših tem, nakar se je izjalovil tudi ta načrt.

Pristala sem na oddaji TLP, kar se je nazadnje izkazalo za eno najprijetnejših in koristnih izkušenj, ne glede na že omenjeno tematiko. S stališča televizijskega dela je bila to izkušnja, prek katere sem do potankosti spoznala televizijo. Peščica ljudi mi je tudi dokazala, da verjame vame in v moje ustvarjanje. Narasla je tudi stopnja samozavesti.

Ko ste začeli delati, torej niste imeli nobenih novinarskih izkušenj?

Ne. Na praktični bazi nisem imela nobene novinarske izkušnje. Teorijo pa sem, tako kot verjetno mislijo vsi študentje novinarstva, obvladala. Imela sem jo v malem prstu. Kasneje se je izkazalo, da mi je ta teorija pri praktičnem televizijskem delu bore malo pomagala.

Kljub temu ste si prislužili sloves precej pikre, neposredne novinarke, kar je v rumenih vodah prej redkost kot ne.

Zdi se mi, da moje delovanje na tem področju napak označujejo kot pikro. V bistvu sploh ne gre za nobeno pikrost. Jaz preprosto vprašam tisto, kar me zanima, in mislim, da bi moralo biti to delo vsakega novinarja – da vpraša, kar ga zanima. Ne provokativnost ali pikrost za vsako ceno, ampak kritičen odnos, ki ga nimaš le do resnejših tem, ampak do širšega družbenega dogajanja. Navsezadnje je družbeno dogajanje tudi dogajanje na področju ‘jetseta’.

Iste stvari, ki jih opazim jaz, bi opazil povprečen občan, ki bi ga poslali na neko družabno prireditev. Na koncu gre samo za to: ali se prepustiš konfliktom interesov ali misliš z lastno glavo. Ljudem želim pokazati tisto, kar opazim tudi sama, ko sem na neki družabni prireditvi. Za to pa je včasih treba situacije potencirano karikirati. Da izraziš sporno komponento.

Torej menite, da povprečnega občana ne bi prevzel blišč slovenske visoke družbe, v kateri se največ gibljete? Kako ste se v tem svetu znašli sami?

Začetek je bil precej zmeden. Ogromno novih obrazov, velika mera neznanja, igrani smehljaji, ki jih sprva sprejemaš kot absolutne, odkrite. Z izkušnjami se naučiš ločevati zrno od plevela in ugotoviš, da se je v količini plevela možno utopiti. Majhnost te začne dušiti, dokler te stopnje ne presežeš. Potem se začneš zabavati in raziskovati ter svoj mali intimni svet še bolj ceniti.

Kako pa bi označili slovenski jet-set?

Slovenski jet-set je izredno prestrašen in zavrt. Kljub temu, da se z vsem navdušenjem in samozavestjo večina članov slovenskega jet-seta prepušča najrazličnejšim dejavnostim, jim pri tem vsekakor manjka zdrave samozavesti. Ob kočljivih temah in situacijah preprosto zamrznejo. Konfliktnih situacij, razen seveda izjem, ne znajo predstaviti na humoren način. Postanejo zadrgnjeni, radi odgovarjajo samo na pričakovane vprašalne vzorce. Takoj ko pa je v vprašanjih neka mera inovativnosti, malo provokativnosti in radovednosti, večina ljudi pogori.

Torej ste radovedni?

Zelo!

Zakaj po vašem mnenju prihaja do takšnih reakcij pri slovenskih estradnikih?

Posledica njihove nesproščenosti in zavrtosti je ogromna potreba po ustvarjanju dobrega vtisa. Vsak ima v glavi prevladujoče družbene, moralne kodekse. Tem kodeksom skuša, ne glede na svoj karakter, zadovoljiti. Posledica nenormalne doze ugajanja je tako nesproščenost ob drugačnih, ne bi rekla niti provokativnih, ampak drugačnih pristopih, vprašanjih. Druga stvar pa je neznanje. Nepoznavanje nekega področja, ki bi ga oseba na vidnejši družbeni funkciji, če govoriva o kulturnikih, politikih, morala obvladati.

Če bi imeli možnost, na kateri tuji dogodek bi z veseljem šli poročat (in zakaj)?

Ob podpori mogočnejše evropske ali svetovne TV-hiše bi predvsem iz radovednosti šla na kakšen filmski festival ali podelitev glasbenih nagrad. Zanimalo bi me nasprotje med realnostjo in predstavljeno TV-fikcijo v povezavi z resničnimi karakternimi potezami svetovnih vzornikov. Verjetno bi bilo razočaranje nad otroškimi idoli nepopisno. Sicer pa to niso sanje prihodnosti, saj je tujina le svetovna vas. Področja osvojiš skorajda tako hitro kot v Sloveniji.

Se pravi, da svoje delo opravljate vestno in na sebi lasten način?!

Se trudim.

V novi sezoni je v vaši rubriki prišlo do nekaj sprememb?

V novi sezoni (prva oddaja Tistega lepega popoldneva je bila na sporedu 26. septembra op. a.) bomo poskrbeli za večjo razgibanost, zato smo znotraj rubrike vpeljali nekakšne podrubrike, v katerih bomo skušali prisluhniti tudi drugi strani. V eni od rubrik kamero predajamo znanim Slovenkam in Slovencem in oni s svoje perspektive ustvarjajo prispevke. Zanima me, kaj sami vidijo v nekem dogodku, kakšen je njihov pogled v nasprotju z mojim.

Trudili se bomo tudi, da bomo malce lahkotnejše primere na družabni sceni raziskali bolj v podrobnosti. Da govorice ne bodo samo natolcevanja. Trače bomo skušali preverjati, če bodo vpleteni želeli spregovoriti. Raziskovanje lahko vpelješ tudi na marginalno rumeno področje.

Članek je na voljo tudi v tiskani izdaji revije Cosmopolitan, ki je v prodaji od 28. okt. 2004.

• Še niste naročeni na Cosmopolitan?
• Naročite se zdaj.
•