Ker med poletjem žal nisem veliko v Ljubljani, se na trening adidas šole teka odpravljam bolj poredko. Seveda to ne pomeni, da sem tek zanemarila. Treninge opravljam sama v Velenju, kjer imamo mimogrede tudi več kot odlično urejene tekaške proge okoli jezer.
Priznam, da me je pasja vročina sredi meseca malo polenila in nisem tekla tako pogosto, sem pa kondicijo nabirala tudi z drugimi športi. Ugotovila sem, da je plavanje super rešitev. Čas za tek pa sem našla v poznih večernih urah, jutra so seveda odpadla.
Ker naj bi tekla sama, mi je kakršna koli dodatna motivacija in spodbuda še kako prav prišla. Tukaj je vskočil brat, ki sedaj teče z mano. Sama se verjetno sploh ne bi spravila v tekaško opremo in bi raje na drugačne načine uživala poletje. Ampak, ker sva bila dva, je bilo veliko lažje. Drug drugega sva spodbujala. No, če sem čisto odkrita, je največkrat on spodbujal mene in ko sem imela kakšno krizo in bi tek najraje izpustila, me je vedno pregovoril, da sva navsezadnje le odšla. V družbi je res vse lažje.
Ker je Ljubljanski maraton vse bližje, sem se začela spraševati, kaj sploh pomeni deset kilometrski maraton. Te razdalje si sploh nisem predstavljala, niti tega ne koliko časa traja. Bom to sploh zdržala? Imam za sabo dovolj kilometrov, da bi bila že sedaj kos temu izzivu? Na primer, razdalje, ki sem jih do sedaj pretekla na enem treningu, so bile nekje med pet in šest kilometrov. Tako je padla odločitev, da poskusim preteči 10 km, seveda ne brez brata, ki mi je to idejo tudi dal. Dva dni sem se psihološko pripravljala, obhajali so me dvomi, potem pa je prišel dan d. Začela sva kot ponavadi, se ogrela s tekom in naredila raztezne vaje. Potem pa se je začelo mučenje. No vsaj mislila sem, da bo mučenje. Na začetku mi je bilo res težko, ampak potem, ko sem prišla v ritem in ujela tempo, nisem imela nobenih težav. Mogoče se je le malo vleklo in mi je manjkala glasba, za kar bom definitivno poskrbela naslednjič. Ko sem pred sabo zagledala cilj, sem zbrala še zadnje atome moči in šprintala do cilja. Počutila sem se res ponosno ob novi zmagi.
Spet sem presenetila samo sebe in res ne vem, zakaj še vedno občasno dvomim vase. Sicer čas ni bil ravno blesteč, vendar mi to sploh ni pomembno. Pomembno je, da sedaj vem, da ZMOREEEM, da sem kos tej nalogi in da mi bo uspelo vedno znova in znova. Predvsem pa vem, kaj me čaka in da mi bo, ko bo šlo zares, zagotovo uspelo!
Špela
