Medtem ko imajo besedne zveze z igro in igranjem med običajnimi ljudmi večinoma pozitiven pomen, ki asociira na živahno igrivost, pa ima v psihologiji ta pojem večinoma negativen pomen.
To je še posebno značilno za sodobno psihološko in psihoterapevtsko smer, imenovano transakcijska analiza. Eden najvidnejših predstavnikov dane smeri pri nas pa je gotovo Zoran Milivojević.
Kaj so pravzaprav igre?
Ameriški psihiater in psihoterapevt Eric Berne, ki je med drugim tudi avtor knjige Katero igro igraš?, je že konec petdesetih let prejšnjega stoletja podvomil v to, da je človekova osebnost celovita in enovita. Prepričan je bil, da je osebnost sestavljena iz več delov in v nadaljevanju poimenoval tudi tri najbolj osnovna stanja jaza, ki jih pri sebi zlahka prepozna tudi laični slehernik, t.j. Odrasli, Otrok, Starš.
Večini bralk doslej povedano najverjetneje ne predstavlja kakšne posebne novosti, saj je nam je večini doslej že prišla pod roke kakšna od tipičnih knjižnih predstavnic transakcijske analize. Med njimi je tudi popularna in iz naših knjižnic pogosto izposojena Jaz sem v redu - ti si v redu. Naj si za potrebe lažjega nadaljevanja izposodimo citat Thomasa A. Harrisa, ki je knjigo podpisal:
"Ljudje se, medtem ko jih opazuješ in poslušaš pred tvojimi očmi vidno speminjajo. Te nenadne sprembe lahko opazimo pri vsakomur: pri majhnem dečku, ki plane v jok ob igrači, ki 'ne dela', kot si je zamislil, pri desetletnici, ki ji ob zvoku telefonskega zvonca nenadoma zasije prej žalostni obraz, poslovnežu, ki postane bel kot stena in začne drhteti ob novici o finančnem zlomu, pri očetu, katerega obraz 'okameni', ko se sin ne strinja z njegovimi navodili."
Vse našteto je dejansko lastno prav vsakemu od nas, stroka pa poudarja, da se v nas izmenjujejo različna stanja našega jaza. V vsakem tako živi poleg stanja zrelega odraslega tudi pomanjšana oseba, kakršni smo bili pri treh letih, in pa poosebljeno stanje avtoritete naših staršev.
Igram smo v psihološkem pomenu dane besede priča praktično vsi ljudje, bolj ali manj pa so prisotne v večini naših interakcij s soljudmi tekom našega še tako običajnega vsakdana.
Ker pa med vsemi temi kameleonskimi spreminjanji naših osebnostnih stanj, ki so nam do neke mere očitno lastne prav vsem, obstajajo tudi bolj in manj škodljive in celo destruktivne ter smrtonosne, nad danim spoznanjem transakcijske analize še zdaleč ne gre zamahniti z roko. Še posebno zanimive so v danem oziru namreč ...
Igre, ki se jih igrajo narkomani
Lahko nam verjameš, da dobi pojem igre v svetu drog, kriminala in narkomanov še posebno zločest pomen.
Zoran Milivojević se je t.i. igric, ki se jih igrajo narkomani, lotil z istoimensko knjigo, ki je do danes edinstvena na svetu. Nastala je na podlagi več desetletij njegovih lastnih raziskovanj, od katerih najstarejša datirajo celo v leto 1980, ko se je kot študent medicine pridružil dvema starejšima študentom raziskavi za strokovno delo na temo seksualnost narkomanov, podprl pa jo je tudi s številnimi sodobnejšimi spoznanji stroke z danega področja.
Ker gre za zares obsežno delo, te bomo k branju te nadvse pereče tematike poskusili navdušiti z naslednjim zanimivim (a žal tudi značilno srhljivim) izsekom iz knjige:
"Uporabniki drog so zelo pogosto igralci zavestnih iger. V igri NAVLEČENJE igralec izbere človeka, za katerega oceni, da ima dovolj denarja, nato se z njim spoprijatelji in ga sčasoma navleče, da droge poskusi, kasneje pa tudi redno jemlje. Čemu bi počel kaj takega? Iz čiste dobrote, ker je znano, da je jemanje drog dobro, koristno in zdravilno? Seveda ne, čeprav igralec lahko navede tudi take razloge. Večinoma obstaja skriti cilj - korist, ki je tudi vzrok za igranje igre. Če je ta drugi popularna, javna oseba ali sin ali hči javne osebe, je korist lahko simbolična. Z vplivanjem na usodo kake javne, pomembne osebe igralec NAVLEČENJA tudi sam postane pomembna oseba. V svojem socialnem krogu se lahko postavlja s svojim vplivom na to javno osebo in tako spoudarja svoj socialni status. Vendar večine igralcev NAVLEČENJA ne zanimajo simbolične, temveč konkretne koristi. To pomeni, da jih večina vstopa v to igro zato, da bi prišli do droge - bodisi posredno (najprej stari, nato denar, nazadnje droga) bodisi neposredno. Skriti cilj igralca NAVLEČENJA, ki je usmerjen v drogo kot korist, je ta, da bo drugi, potem ko bo postal odvisen, vsaj nekaj časa kupoval drogo tudi za igralca - po načelu 'eden plača, dva se drogirata'."
Opisano je zgolj ena izmed mnogih igric, ki se jih igrajo narkomani. Nekatere so zavestne, druge nezavedne, nekatere so komaj kaj škodljive, druge pa naravnost smrtonosne. Tematika kot takšna pa v luči vseprisotnosti droge v družbi, s katero le ta prej ko ne izgublja svoj desetletja trajajoči boj, več kot aktualna, knjiga Zorana Milivojevića z nadvse zgovorno ilustracijo na nje platnicah pa nenazadnje odgovori na številna nadvse zanimiva vprašanja, med katerimi so tudi:
- Katere igre igrajo terapevti, starši, policija?
- Kdo je v igri Rešitelj, kdo Preganjalec in kdo Žrtev?
- Kako lahko pomagamo sebi in svojim bližnjim?
Skratka, več kot dovolj razlogov za to, da knjigo Igre, ki jih igrajo narkomani ob priliki vzameš v roke.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
