Nova kolegica širi neresnice o tebi, starši nepravično razdelijo premoženje, najboljša prijateljica izblebeta tvoja skrivnosti ali pa izveš, da te je partner varal. In potem so tu še zamujanja drugih, strupene opazke ali boleče nepozornosti.
Zares huda pri žalitvah in razočaranjih je nemoč.
Ko imamo občutek, da smo postali žrtev slabe volje ali zlobnosti drugih ljudi in da ne moremo ničesar narediti. In takrat se začne: v mislih se vedno znova vračamo k pripetljaju. Povlečemo se vase ali pa poskušamo kaznovati zlobneža. In iz žalitev se žal pogosto učimo, da nikomur ne moremo zaupati ali pa, da lahko taki postanemo tudi sami.
Tukaj seveda velja, da nas slaba volja le zastruplja. Prav zato je tako pomembno odpuščanje. To osvobaja in nam pomaga, da spet gledamo le naprej.
Zakaj je tako težko odpustiti?
Odpuščanje zahteva čustven napor. Zastaviti si moramo vprašanja in se potruditi, da sami v sebi preskočimo ovire. Idealno je sicer, da se pri tem obojestransko lahko znebimo vseh očitkov in lahko rečemo: spet je vse v redu.
Vendar tako ne gre vedno. Dobro se je zavedati, da odpuščanje avtomatično ne pomeni, da je dejanje drugega opravičljivo.
Lahko rečeš: to je bilo grdo, a ti odpuščam. In tudi to še ne pomeni, da lahko druga oseba še naprej dela tako, kot je delala prej.
Obstajajo tudi meje!
Ni nam treba dovoliti vsega. Včasih je krivica enostavno prevelika. Pomembno je, da od sebe ne zahtevano popolne odpustitve, saj se tako čustven stres le še okrepi – travme pa ne odpravimo. Pomembno pa je, da pod preteklostjo potegnemo črto.
- Žal mi je!
Lahko se opravičimo ali ne! Kajti pogosto naredimo manj napak, kot si mislimo.
- Odločitev
Veliko žensk se kar naprej nekaj opravičuje. Celo za stvari, na katere nimajo vpliva. Torej: preden se začneš opravičevati, pomisli, ali je opravičilo res potrebno. In tudi, ali res kaj obžaluješ ali pa želiš le razbremeniti svojo vest.
- Dejanje
Seveda je prijazno, če tudi pri majhnih nesrečah povemo, da nam je žal. Toda dovolj bo preprost 'žal mi je'.
- Iskanje kontakta
Če ugotoviš, da si naredila napako, to tudi priznaj. Morda napiši elektronsko pismo ali pa osebo pokliči.
- Ne preveč besed
Dolgo opravičevanje običajno ni dobro sprejeto. Bolje je počakati, da nas prizadeti kaj vpraša.
- Sprava
V zelo težkih primerih pomaga, da osebo, ki si jo prizadela, vprašaš, kako bi lahko popravila napako.
ABC odpuščanja
1 Upoštevaj občutek
Včasih smo preponosni, da bi priznali, da nas je nekdo prizadel. Delamo se, kot da je vse v redu. Napaka, kajti potlačena ali zlagana čustva ne bodo izginila. V ozadju delujejo naprej! Pomembno je, da si priznaš, da si prizadeta in jezna.
2 Zaznaj bolečino
Kdor je prizadet, je ujet v lastne občutke. Pomaga, če smo aktivni in če si zastavimo vprašanja, kot so na primer: Kaj natančno me je užalilo? Se počutim zaničevano? Kakšno vlogo igra stara rana? Zakaj je prišlo do tega, da se tako vede? Si prav tolmačim njegove/njene besede?
3 Distanca
Morda boš ugotovila, da te je oseba prizadela namerno. Ali pa morda, da vse skupaj sploh ni tako grozno. Oboje moraš ugotoviti in razumeti, da jeza in bes na dolgi rok škodita le tebi! Torej se je treba ograditi od tega čustva.
4 Poišči mir
Vprašaj se, ali lahko odpustiš ali ne? Če je odgovor da, samo še premisli, ali je potreben pogovor. Ali pa odpusti molče. Lahko si tudi rečeš, da je ta tema zaključena. Če ti to ne uspe, si lahko pomagaš tudi s terapevtsko pomočjo.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
