Odkar TEČEM, stres odlično prenašam

30. 6. 2015
Odkar TEČEM, stres odlično prenašam (foto: Špela Hiršel)
Špela Hiršel

Za mano je zelo stresen mesec, saj se je na sredini meseca pričelo izpitno obdobje, ki je ne samo zame, verjetno za večino študentov zelo naporno. Do zdaj stresa nikoli nisem dobro prenašala, enostavno nisem vedela kako se spopasti z njim.

Ko sem bila izpostavljena obilici stresnih dogodkov sem bila vedno vsa sitna in živčna, zaprta vase. S prijatelji nisem odšla nikamor, da bi se vsaj malo sprostila, ker me je ves čas preganjalo učenje, za katerega pa tako ali tako nisem imela dovolj energije. Vedno sem bila skeptična do tega, da tek pomirja, sprošča in te napolni z energijo, dokler tega nisem sedaj preizkusila sama.

To izpitno obdobje je bilo res drugačno od vseh prejšnjih, predvsem sem bila bolj mirna in sproščena, ter zaupala vase. Na treningih sem tekla hitro kot še nikoli in očitno na takšen način porabljala vso to negativno energijo in stres, ki se je čez dan nabrala v meni. In ko sem že mislila, da bom iz treninga prišla vsa utrujena, potrebna dolge prhe in postelje, kot takrat ko sem začela s tekom, se je tudi to spremenilo. Iz treningov v adidas šoli teka prihajam polna nove energije, prebujena, sproščena ter sveža in tako namesto v posteljo, zavijem še za mizo pred študijsko gradivo. Ugotovila sem, da ko se možgani prevetrijo gre v glavo veliko več, tako da sedaj tečem skoraj vsak dan. Druge obveznosti, na primer učenje, si razporedim čez dan tako, da mi vedno zvečer ostane čas še za tek. Opravim pa tudi več obveznosti, ker je moj čas boljše izkoriščen.

Tečem skoraj vsak dan, vendar v pozno popoldanskih ali pa večernih urah. Moj boj z zgodnjim vstajanjem je bil izgubljen že na začetku meseca, ko sem imela borbe sama s sabo in bi budilko najraje vrgla čez okno. Uspelo mi je točno enkrat, takrat pa sem tudi ugotovila, da pač nisem jutranji tip in sklenila, da ne bom prestroga do sebe in da je čisto ok če grem teči zvečer. Sicer me je tek zjutraj res prebudil in poživil, vendar sem bila čez dan tako zaspana, da sem komaj zdržala do večera. Lahko bi vztrajala in se navadila zgodnjega vstajanja, ampak naj to počaka na čas ko bom začela hoditi v službo.

Za konec se naj še malo pohvalim. Malo po objavi prejšnjega bloga, če ne kar takoj na naslednjem treningu, se mi hribi sploh niso več zdeli hribi ampak samo še hribčki. Z lahkoto sem se spopadala z njimi in premagala prav vse, ki so se nam nesramno nastavili med treningom! Strašansko sem uživala, »kurila stres«, ter bila ponosna nase in na to, da sem prišla že tako daleč. Še malo in bom lahko rekla, da tečem z užitkom, kar mimogrede že komaj čakam. To, da brez teka ne morem več, pa bo še malo počakalo.

Špela