"Zakaj vedno najdem moške, ki so že zasedeni in sem potem ljubica?"

"Pozdravljeni! Zadnjič sem brala vaš članek o nezvestobi in moram reči, da me je kar malo spravil na realna tla. Zato sem se odločila, da vam še jaz napišem svojo zgodbo.

Stara sem 31 let, zaposlena in zadnje leto v vezi z poročenim moškim. Spoznala sva se v službi, kjer delam in že takoj sem čutila neko noro privlačnost do njega.

Kot magnet me je vleklo in še preden sem se dobro zavedala, sem bila zatrapana vanj kot kakšna srednješolka. Čeprav sem vedela, da ima doma ženo in otroka, me to ni ravno ustavilo pri tem, da z njim čisto nedolžno flirtam.

Kmalu sva se pričela dobivati na kavicah in oba ugotovila, da imava veliko skupnih stvari, hobijev, podobnih pogledov na življenje, podobne cilje...veliko sem mu tudi pomagala pri njegovih težavah z ženo, ga poslušala kadarkoli je potreboval. Čisto sem mu bila na razpolago.

Potem pa se je na neki službenem srečanju zgodilo, da sva oba malo preveč popila in pristala v postelji.

Spolnost z njim je bila...božanska, nora, strastna, divja, nikoli še nisem nikoli čutila kaj takega.

Vsi moji bivši fanti se lahko skrijejo pred njim. Takrat sva se dogovorila, da je bila to napaka, da se je zgodilo prvič in zadnjič. No, pa ni bilo ravno tako, sledili so sms-i, klici sredi noči in kmalu je tudi prespal kakšno noč pri meni. Na začetku se mi je zdelo, da sem v nebesih, da sem našla moškega mojih sanj.

Čeprav mi je z njim noro lepo, se mi zdi, da bom kar umrla, ko gre. Pravi, da bo ženo zapustil, ko sin odraste, ampak tega kar nekako ne verjamem, hkrati pa ne prenesem, da sem sama ter da se zbujam sama...postajam žalostna, zagrenjena, ljubosumna na njegovo ženo, ker ga ima vedno ob sebi... najraje bi šla kar do nje in ji vse zmetala v obraz! Da jo mož vara z mano, naj ga že končno spusti stran, ker on z njo ni srečen, ker mu vseskozi teži in se pritožuje.

Najslabše pa je, da to ni moja prva afera z poročenim moškim.

Vedno najdem moške, ki so že zasedeni in sem potem ljubica ali pa me samo izrabijo.

Tudi na moj prvi spolni odnos imam slabe spomine, na nekem žuru sem pristala z dosti starejšim moškim in če pomislim na to, kako je vse skupaj izgledalo, bi lahko samo bruhala.

Lahko bi mu rekla ne, pa sem bila v sebi čisto zamrznjena, tudi premikat se nisem mogla, samo dogajalo se je.... Včasih se sprašujem, ali me je lahko ta izkušnja tako zaznamovala? Nekako čutim, da me je, ampak ne vem točno kako in kaj narediti s tem.

Še jezna sem nase, ker bi ga morala ustaviti, pa ga nisem. Ko da bi izdala sama sebe. Ne vem, zakaj vam to sedaj pišem...Rada bi se le ustalila z nekom normalnim, da se mi ne bi bilo treba skrivat. Želim si stabilnosti, družine in otrok...ampak delam pa vse kontra temu. Sama nase sem jezna, ampak ven iz te zmešnjave ne morem.

Če me že kakšen normalen fant kam povabi, se pričnem hitro dolgočasiti in izgubim zanimanje. Kot da bi rabila adrenalin in vzburjenje...

Sploh ne vem, zakaj točno vam pišem. Samo nekomu sem rabila povedati to, kar mi leži na duši. Za moj odnos z poročenim moškim ne ve nihče, on pravi, da naj ostane skrivnost, zato tudi mojim prijateljicam o tem ne govorim.

Vem, da delam narobe, pa si vseeno pri sebi to razložim tako, da vse postane normalno. Ko gledam ženske naokoli, vse v vezi in z družinami, se mi zdi, da jaz kaj takega ne bom nikoli doživela. Vem, da si bom morala pomagati sama, pa sploh ne vem, kako. Hvala za vaš nasvet in pomoč. Lepo vas pozdravljam!"

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, svetuje ...

"Draga bralka, najprej hvala za vaše pismo in zaupanje. Ob branju vaše zgodbe mi ostaja občutek strahu, žalosti, osamljenosti in prav čuti se teža, ki jo nosite. Najraje bi vas prijela za roko in odpeljala ven iz tega ponižanja, sramu in razvrednotenja. Dejstvo, da ostaja afera vajina skrivnost , da en mali delček njega pripada samo vam in ga ni potrebno deliti z nikomur, vam daje občutek posebnost in pomembnost.

V resnici pa ste žalostni, preplašeni, negotovi in osramočeni vsakič, ko on odide nazaj k svoji ženi. Ne verjamem, da je to ljubezen, ki si jo želite zase. Kje se torej zaplete? Še preden se posvetiva bistvu vašega problema, najprej na kratko razjasniva nekaj čisto osnovnih stvari.

Verjamem, da vas jezi, ko on prihaja in odhaja. Igra se z vami in ne glede na vse, ste vi tista, ki čaka. Torej ste na nek način potisnjeni v pasivno stanje, kar vam utrjuje občutek nemoči in obupa, pa tudi občutek, da je to največ, kar lahko dobite zase, da si več že skoraj ne zaslužite oz. da ni moč upati, da se bo kdaj kaj spremenilo na bolje.

Kaj ni krivično, ko veste, da se nekomu date popolnoma na razpolago, pa to vseeno ni dovolj, še vedno ste zavrnjeni in zavrženi?

Zelo dobro je, da postajate jezni. Jeza vam bo dala moč, pogum, odločnost, z njeno pomočjo boste lahko pričeli ščititi svoje meje. Vendar je usmerjena na napačno osebo. Žena ni ničesar kriva in karkoli se dogaja v njunem zakonu, to ni vaša stvar. To je njun problem in ne vaš. S tem, ko vam je razlagal njune probleme, je v vas prebudil občutek, da ste mu bližje kot žena in vas hkrati na čisto nezaveden način naredil odgovorno za to, da mu pomagate. Vi ne morete ničesar urediti v njunem zakonu. On je odrasel moški in verjemite, da zna poskrbeti zase.

Ali je možno, da ste pravzaprav jezni nanj, pa mu tega ne upate povedati, ker bi tvegali, da ga izgubite? Vem, da vas bo to mogoče razžalostilo, ampak saj ga nikoli zares niste imeli.

Čeprav se nadvse bojite, da boste ostali sami, pravzaprav to že ste. Sami ste in čutim vas v tej bolečini. Sprašujete, ali je možno, da vas je prva, slaba izkušnja s spolnostjo tako zaznamovala. Seveda je možno, pravzaprav pojasni veliko stvari, ki so se vam dogajale po tem.

Spolnost je bistveno povezana z našim telesom in je področje velike ranljivosti in intime. V odnosu, ki je varen in ljubeč, lahko s telesom pokažemo, da nam je ljubljena oseba pomembna, dragocena in edinstvena, ter ob enem ta čutenja od drugega tudi prejmemo in spustimo čez svoje telo. Kadar pa ob sebi nimamo človeka, ki bi naše telo spoštoval, lahko spolnost postane polje globoke ranjenosti in bolečine.

Na enak način, kot lahko čez telo spustimo lepa čutenja, lahko zaznavamo v telesu tudi težka, groba in nasilna. Sram, gnus, razvrednotenje in še mnogo drugih čutenj se lahko v samem jedru povežejo s telesom in njegovo naravno sposobnostjo, da se v spolnosti vzburi.

Kar na enkrat lahko (nezavedno) doživljate, da vas sram, gnus, občutek, da ste kot objekt, ponižanje, grobost in bolečina spolno vzburjajo. Občutek je, kot da se samo takrat počutite zares živi in izpopolnjeni. Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi se vam v spolnosti prikazovale tudi slike, povezane s spolno zlorabo ter da bi se po njej počutili le še slabše, grše, manj vredno in osramočeno v samem jedru. Pa si tega ne zaslužite, veliko več ste kot to, veliko več ste vredni.

Vsa ta težka čutenja vam je takrat dal tisti moški, njegova so in do konca krivično je, da jih vi nosite namesto njega. Lahko imate celo občutek, kot da so vaša, ker so tako močno zvezana z vašim telesom, pa to ne drži; njegova so.

Še nekaj je pomembno. Pravite, da je vaše telo zamrznilo. Pravilno čutite. Ker se vam v ne-varni situaciji ni uspelo ne boriti, ne pobegniti, se je vaše telo zateklo k še zadnjemu mehanizmu obrambe, ki ga pozna in to je zamrznitev.

Za zamrznitev se ne odločimo, ker se v naših možganih dogajajo procesi, ki so izven našega zavestnega odločanja, presojanja in načrtovanja. Zgodi se avtomatično! Vaše telo je pravzaprav delalo za vas; zaščitilo vas je, poskrbelo je, da ste v vsej tej grozi in terorju preživeli. Verjamem tudi, da imate občutek, kot da vas je izdalo. Lahko ste jezni nanj in nase, vendar je pomembno, da razumete, da vas je v tisti grozi telo le želelo zaščititi ter da je način te zaščite nekaj, na kar niste imeli vpliva.

Mogoče sedaj lažje razumete, zakaj temu moškemu niste mogli reči NE; dejansko tega niste bili sposobni. Na tej točki vam želim tudi, da spustite iz sebe vsaj delček krivde, ki vas bremeni.

Ničesar niste mogli narediti, ničesar niste krivi, ničesar niste naredili narobe in z ničemer si niste zaslužili, da se vam to zgodi! Mogoče v sledečem na boste sprva videli smisla, pa če vseeno vztrajate z mano.

Ko pogledate na tisto sceno tam, na tisto nemočno dekle, kaj čutite? Verjamem, da se vam vse skupaj gnusi in upira, pa vendar, kaj čutite, ko vidite njo? Kaj bi potrebovala, po čem hrepeni? Če to dekle pogledate v oči, kaj vidite v njih? Kaj se v njih zrcali? Kakšno je njeno telo, njena drža? Bi lahko vi, kot odrasla ženska pristopili do nje? Bi vam pustila, da pridete blizu? Če bi vam pustila, kaj bi ji povedali? Kaj bi ona želela slišati? Ji lahko poveste, da je lepa, dragocena, edinstvena in vredna, da jo nekdo ljubi in spoštuje? Če bi ji ponudili roko v pomoč, bi jo vzela?

Če ne, ji lahko poveste, da boste tu zanjo, da jo čakate vse dokler bo potrebno. Če pa vendarle lahko sprejme vašo roko, kako jo je čutiti? Kakšen je ta dotik, ga lahko začutite na svoji koži? Če jo držite za roko, ji lahko poveste, da ji tega ni potrebno prenašati, da ste vi ob njej, da boste vedno tu zanjo? Kam bi jo odpeljali, kje bi našli varen kotiček? Kako zgleda ta varen kraj? Kaj je tam? Kako se v njem počutite? Ji lahko poveste, da ji nikoli več ne bo potrebno prenašati tega gnusa in sramu, da je to nekaj, kar je minilo? Da je na varnem, da ste vi ob njej in jo imate radi.

Na ta in še mnoge druge načine terapevti spodbujamo stik s sabo, z našim notranjim otrokom, ki je prizadet, osamljen in včasih najtežje prav od nas samih dobi sočutje in ljubezen. Lahko raziskujete, kaj vse to dekle doživlja in na kakšen način bi lahko sprejela sočutje in ljubezen kot darilo, ki je dano že samo s tem, da obstaja.

Zanimivo bi bilo tudi raziskati, kaj vse imajo skupnega ti odnosi in moški, s katerimi se zapletate. Več kot o tem veste, manjšo moč imajo nad vami. Bi lahko kaj od tega našli v svojem otroštvu? Verjetno ste že kot majhna punčka na vse mogoče in nemogoče načine iskali in hrepeneli po tem, kar potrebujete še danes.

Draga bralka, veliko ste že prestali in to mi marsikaj pove o tem, kakšno notranjo moč imate. Želim vam, da bi lahko pričeli ščititi sebe (da naredite nekaj, česar takrat tisto dekle ni moglo, vi pa sedaj lahko), da se izvijete iz primeža skrivnosti (vprašanje, ali ste sploh komu povedali o zlorabi ali je to nekaj, kar je potrebno skrivati, kot sedaj vaš odnos s tem moškim) ter da vas ne bo več tako brezglavo vleklo v odnose, ki vas le ponovno ranijo.

Povežite se z ljudmi, ki vas imajo radi, ni potrebno, da vsa ta bremena nosite sami. Veliko poguma vam želim tudi takrat, ko srečate kakšnega poštenega moškega. Zelo verjetno je, da vaše telo ne bo vibriralo tako noro, kot ste tega vajeni. Ljubezen ima drugo frekvenco. Mogoče vas bo to najprej preplašilo, pa vendar verjamem, da ste dovolj pogumni, da pričnete odkrivati ta neznani svet. Vse dobro vam želim!"

Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?

Svoje vprašanje za spletno stran Cosmopolitan pošlji na naš naslov cosmopolitan.si@adriamedia.si ali pa piši kar Alenki (alenka.lanz@toplina.net).

Z veseljem ti bomo odgovorili in pomagali!

Če bi se rada z Alenko pogovorila osebno, pa te toplo vabimo, da obiščeš spletno stran centra Toplina ali slediš njihovemu Facebook profilu, kjer boš našla še več tovrstnih vsebin.

...

Preberi še: "Prosim za pomoč, pri bivšemu pred otroci govorijo, da sem gnoj, pijanka ... "