Zakaj ljubezen in strast?

Globoka čustva nas osrečujejo, povzročajo odvisnost in vsake toliko spravljajo ob živce.

Postal je legenda

Ve, da vožnja s kočijo ne bo trajala dolgo. Morda eno uro. Poleg tega je lepa ženska, ki sedi poleg njega, poročena. Celo zanj ne bo preprosto v tako kratkem času zmešati ji glavo. A lomilec ženskih src zasluti priložnost. Na nebu se začnejo zbirati temni oblaki in nekajkrat se zabliska.

“Strela udari sto korakov pred nami. Konji se povzpnejo na zadnje noge in moja sopotnica se krčevito zdrzne. Vrže se mi na prsi in me tesno objame.” Brez oklevanja izkoristi priložnost. “Ženska se mi je uklonila in vprašala le, kako lahko strelam kljubujem tako nizkotno. Odvrnil sem ji, da je nebo moj prijatelj.”

Giacomo Girolamo Casanova (1725–1798) je sopotnico osvojil v trenutku. Kaj je bilo tisto, zaradi česar se italijanskemu zapeljivcu in pustolovcu ni bilo mogoče upreti? Res je, da je bil zanimiv in inteligenten, da je znal zapeljivo obračati besede in da je kar pokal od erotičnosti. Toda njegova odločilna prednost je bil občutek za izbiro pravega trenutka. Intuitivno je vedel, da se napetost med moškim in žensko prebudi predvsem v razburljivih situacijah – v operi, na plesu, med jahanjem in razburljivo vožnjo s kočijo. S tem spoznanjem je Casanova prehitel sodobne raziskovalce ljubezni za več kot 250 let.

Danes znanost ve, kdo je bil njegov zaveznik – molekula adrenalina (latinsko ad = k, renes = ledvica). Ta stresni hormon razvname naša čustva in nas ne pripravi le na bližajoči se boj ali beg. “Z adrenalinom raste tudi ljubezen,” pravi ameriška strokovnjakinja za odnose Elaine Hatfield.

'Bolezen': Ljubezen

Kakšna je torej ‘bolezen’, katere moč na lastnem telesu občuti skoraj vsakdo? Nemočni smo ob pospešenem srčnem utripu, znojenju in neprijetnem občutku v želodcu. Simptomi so poznani in diagnoza hitro postavljena – strastna ljubezen. Nešteto opisov takšnih primerov poznamo v slikarstvu, literaturi, glasbi in filmu. Nobenemu drugemu trpljenju nismo namenili večje pozornosti, kot tistemu, ki je povezano z ljubeznijo. In vendar vzroki za to nenadzorovano stanje ostajajo še vedno skriti. Morda zato, ker se skrivnostne sile zdijo neoprijemljive, ali morda tudi zato, da stvarne raziskave ne bi oslabile njihovega učinka.

Zato je morala lepa Psihe nekoč obljubiti, da Erosa, boga ljubezni, ki jo je obiskal vsako noč, nikoli ne bo pogledala ob svetlobi. Ko je kljub temu prižgala oljno svetilko, se je Eros, znan tudi kot Amor, prebudil in izginil. Pravljična prispodoba kot opozorilo, da je posledica neprikritega pogleda v obličje ljubezni lahko tudi njena izguba.

Toda led je prebit. Znanstveniki lahko danes z različnimi postopki pokukajo v središče vseh srčnih zadev, v možgane. V telesu sledijo hormonom in živčnim prenašalcem ter se učijo razvozlavati tiste biokemične snovi, ki človeka uročajo že od nekdaj. Toda naj se ta zgodba, tako kot vsaka dobra ljubezenska zgodba, začne s poljubom.

Stik ustnic

V ustih imamo jezik, skoznje teče dih in tudi hrana prispe v telo po tej poti. Usta so prag v notranje življenje in zato v metafizičnem pomenu idealen prehod za dušo. S poljubom, tako je trdil Platon, stopi “duša na ustnice, da bi segla iz telesa”. Tak poljub naj bi služil duhovni združitvi z “božanskim ljubljenim” in ne mesenemu poželenju. Gre za predstavo, ki jo najdemo tudi v krščanski tradiciji. Poljubljanje križa, prstana ali relikvije temelji na pobožnem upanju, da se bomo združili z duhovnimi silami.

Znanstveniki na poljub gledajo bolj posvetno. Raziskovalci vedenja našo lakoto in žejo po tujih ustnicah povezujejo z načinom hranjenja nekaterih opic – iz ust v usta. Spet drugi menijo, da so si naši predniki s kože polizali življenjsko pomembno sol in odkrili užitke ob dotiku. Da je poljubljanje že od nekdaj povezano s spolnostjo, trdi seksolog Ernest Bornemann, saj naj bi ob spolnem stiku nekdaj zagrizli drug v drugega, kar naj bi v nekem trenutku prešlo v poljubljanje. Hranjenje in čutnost je poskušal povezati tudi Sigmund Freud. Menil je, da človek med dojenjem uživa v dotiku z materino dojko, iz česar se razvije potreba po oralnem stiku, in to poskuša vse življenje potešiti s poljubi.

Ameriški strokovnjak za anatomijo David Berliner meni, da je našel kemično povezavo: “Morda služi poljubljanje temu, da prestrežemo feromone, milijoninko grama težke molekule, ki izparevajo skozi kožo.” Nenavadno je, da se jih posebno veliko izloča v nosnicah, “prav tam, kjer so partnerjeve nosnice pri poljubljanju”.

Če je res tako, potem je poljubljanje drugačna oblika ovohavanja, običajnega rituala, s katerim živali preverijo potencialne partnerje. Številni sesalci imajo za to posebno čutilo v nosni votlini, vomeronazalni organ (VNO, poznan tudi kot Jakobsov organ), ki ga je Berliner leta 1991 odkril tudi pri človeku. Nekateri rezultati raziskav kažejo, da tudi človeški feromoni neodvisno od voha vplivajo neposredno prek VNO na hipotalamus, kot češnja velikega ‘upravitelja’ nagonov in vegetativnih funkcij.

Gen kompatibilnosti

Sestavo spolno specifične in pri vsakem posamezniku individualne molekule nadzorujejo – vsaj tako je bilo ugotovljeno pri laboratorijskih miših – geni za tako imenovani poglavitni histokompatibilnostni kompleks (MHC). Bolj ko se ti genski vzorci, ki uravnavajo pomembne funkcije imunskega sistema, spolnih partnerjev razlikujejo, večja je imunska zaščita njihovih potomcev.

Švicarski zoolog Claus Wedekind je tudi pri človeku dokazal, da samicam še posebej ugajajo tisti samci, katerih vzorec MHC se bistveno razlikuje od njihovega. Če takšni kemični signali, ki jih zavestno ne moremo zaznati, res obstajajo, se pri prejemniku samodejno poveča spolna privlačnost pošiljatelja.

Danes je vloga vonja pri zaznavanju partnerja dobro raziskana. Ta čut se drugače kot sluh in vid neposredno odraža v ‘čustvenih možganih’ – limbičnem sistemu, primitivni možganski strukturi, ki nadzoruje čustva, obnašanje in shranjevanje spomina. Tu vpliva na tvorbo hormonov in na spolno poželenje. Med drugim se tam sporočila o vonju razvrščajo kot moška ali ženska, bolj ali manj prijetna ali stimulativna.

Koliko smo tega znanja usvojili – koliko se nam ga je pri telesnem stiku z izbranim človekom ali pri prvi spolni izkušnji vtisnilo v spomin – oziroma ali je morda gensko določeno, do danes ni znano. Vsekakor pa drži, da se razum ne upira sodbi limbičnega sistema, ali nam določen človek ‘diši’ ali ne.

Vid, v vsakdanjem življenju najpomembnejše čutilo, se pri poljubljanju navadno izklopi. Kdor zapre oči pred optičnimi dražljaji, se pač lahko bolje osredotoči na notranje doživljanje in na dotik. V možganski skorji, na mestu zavestnega zaznavanja, je vsak del telesne površine kot na zemljevidu zastopan s svojim območjem. Tu se prek milijonov kožnih receptorjev vzdolž hrbtenjače preneseni dotiki spremenijo v zavestne čutne vtise. Fiziologi, ki so te upodobitve telesa predstavili v možganskih vijugah, so ugotovili, da občutljiv jezik in čutne ustnice zavzamejo bistveno več prostora kot genitalije.

Med erogene cone ne sodijo le usta in spolni organi, temveč deluje kot erotični organ naše celotno telo, menita ginekolog William Masters in psihologinja Virgina Johnson. Znanstvenika sta ugotovila, da lahko orgazme sproži že stimulacija prsi ali vratu, spodnje strani stopala ali notranje strani dlani, včasih že samo moč misli. Kajti vzburjenje je po njunih besedah prav tako kot bolečina le malo omejeno zgolj na določene dele telesa, saj se dogaja v glavi.

Ljubezen v možganih

Čutni dražljaji, ki prispejo v možgane, se v možganski skorji, sedežu intelekta in spomina, primerjajo in ovrednotijo z doslej znanim. Tu se izreče sodba, ali je drugi lep ali grd, seksi ali nesimpatičen. In tu se odloči, ali se telo na dotik naježi ali nanj odzove s kurjo poltjo užitka.

Človek ima zapleten in nadvse individualen preferenčni sistem. Vsakdo ima svoje posebne naklonjenosti do nečesa, tako pri hrani, izbiri partnerja kot pri seksu. “Da za nekoga rečemo, da je privlačen in erotičen,” pojasnjuje ameriška antropologinja Helen Fisher, “je odvisno od trenutka, telesnega počutja in socialnega položaja, od izkušenj v otroštvu in od tisočev drugih kulturnih in bioloških dejavnikov.”

Sami se pogosto sprašujemo, zakaj se ob določenem človeku razvnamemo, pri drugem pa – kljub njegovi simpatičnosti – ostanemo popolnoma hladni. Art Aron, ki kot socialni psiholog že 30 let raziskuje, kako nastanejo ljubezenska razmerja in kaj jih ohranja, ob tej skrivnosti ne pričakuje več preprostih odgovorov. “Menim, da je naša izbira včasih popolnoma naključna. Toda ko enkrat začutimo, da nas nekdo privlači, je za to precej preprosto najti tisoč razlogov.”

Profesor na ameriški državni univerzi New York v Stony Brooku je več kot 1000 zaljubljenih v anketi povprašal, kaj je sprožilo njihova čustva. Rezultat govori o posebni moči zunanjih okoliščin. Približno polovica vseh vprašanih je kasnejšega partnerja poznala že dolgo, preden je preskočila iskrica. Te ni sprožil pozen uvid v partnerjeve posebne vrline, ampak nenadno porajanje slutnje (četudi neutemeljene), da jih je druga oseba shranila v srce kot nekaj posebnega.

Že bežen pogled in kretnja sta lahko dovolj, da se zbudi strast. Srce v hipu podivja, dlani se potijo, obraz pordi, kri plane v ledja, v želodcu nastane neprijetna praznina, pojavita se tresenje in vročica po vsem telesu. Nevidna sila nam zmeša glavo in še zadnja jasna misel izgine.

Kaj se dogaja?

Tudi če se ne zdi tako, je nenadna zmeda posledica sistematičnega reda. Sicer se čustev posameznika ne da omejiti na preproste formule, vendar se za njimi skrivajo biokemični procesi, skupni vsem ljudem. Nevrobiologom in specialistom za hormone je predvsem s poskusi na živalih uspelo ugotoviti celo vrsto dejavnikov tega zapletenega dogajanja. Kakšna je njihova vloga v posameznih primerih, pa je odvisno od individualne sestave živčevja in dražljajev.

Če možganska skorja čutne dražljaje uvrsti med prijetne, sproži tesno z njo povezan limbični sistem celo zaporedje reakcij. Možganski deli za žalost in depresijo se izklopijo, centri za veselje delajo s polno paro. Hipotalamus pospeši izločanje živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev) dopamina in endorfinov. Te z morfini sorodne telesne droge skrbijo za evforijo in izgubo apetita, povišujejo raven energije in zmanjšujejo potrebo po spanju. Prav tako lajšajo bolečino in zmanjšujejo strah ter sprožajo izredno dobro počutje.

Dopamin okrepi spolno vzdraženost, medtem ko njegov stranski proizvod noradrenalin poskrbi, da so možgani dovzetnejši za nove dražljaje. Feniletilamin stopnjuje romantično razpoloženje. V možganskem deblu pade vsebnost prenašalca serotonina, kar poveča libido in omeji racionalno razmišljanje. Med nežnim ljubkovanjem izloča s hipotalamusom povezana hipofiza več oksitocina, doslej le pri ženskah proučevanega hormona, ki med drugim krepi tudi občutke naklonjenosti in povezanosti. Oksitocinu podoben vazopresin zveča sposobnost pomnjenja in predvsem pri moških spodbuja nežno vedenje.

Poleg tega luteinizirajoči hormon (LH) ali luteotropin, ki ga izloča hipofiza, spodbuja tvorbo testosterona v modih in jajčnikih, kar dolgoročno povečuje veselje do seksa. Skorja nadledvične žleze v nekaj milisekundah prek hrbtenjače prejme ukaz, naj v kri izloči več adrenalina. Ta stresni hormon aktivira vse rezervne moči v telesu, poveča hitrost odzivanja možganov in nas naredi dovzetnejše za nove izkušnje. Skorja nadledvične žleze še upočasni tvorbo stresnega hormona kortizola. Sočasno potujejo po avtonomnem živčnem sistemu v mišice sten arterij ukazi za njihovo sprostitev, da bi se tako ožilje lahko bolje prekrvavilo. Zaradi potešitve zvečane potrebe krvi po kisiku začne hitreje delovati srce in pospeši se dihanje.

Možgani sprejmejo podatek o razburjenosti telesa in znižajo splošni prag dovzetnosti ter se še občutljiveje odzovejo na čutne dražljaje. Govorimo o spirali vzburjenosti, ki se, kot je znano, na motnje, kot sta zvonjenje telefona ali oddaljene misli, odzove z občutljivimi reakcijami.

Možnost zmote?

Vsake toliko tudi možgani napačno razumejo pojavljajoče se telesne signale. Kajti če je možnih več razlag za razbijanje srca, se lahko v limbičnem sistemu pojavi naslednja usodna zmota: center za čustva pripiše sprožilec za fiziološko vzburjenje napačnemu objektu. “Na mestu lahko tečete deset minut in tako poživite delovanje srca,” pojasni pojav Art Aron. “Če čez nekaj trenutkov pride mimo zanimiv človek, se vam bo nenadoma zazdel zelo privlačen.”

Po izsledkih Aronovih raziskav se 15 odstotkov vseh romanc začne s takšnim ‘transferjem vzburjenosti’, pa naj bo to po aktivnem športnem udejstvovanju, razburljivi vožnji z vlakom smrti, grozljivki v kinu ali evforičnem praznovanju izpitnega obdobja. In če so vezi nežnosti vzpostavljene, transfer deluje kot njihova okrepitev. Na primer, če se starša z otroki prepirata o izbiri njihovega partnerja, bo mlada dva nastali stres še bolj povezal. Gre za klasičen fenomen, ki mu psihologi pravijo tudi učinek Romea in Julije.

Pod vplivom telesu lastnih drog se, kot je znano, celo žabe spremenijo v prince. Temne strani novega partnerja zbledijo, vsakršni pomisleki se najkasneje ob naslednji omami razblinijo. Zaljubljenca živita v nenehnih izrednih razmerah. Nehata jesti in prebedita noči. Pokata od energije, sta odpornejša proti stresu in infekcijskim boleznim. Njun nasmeh izdaja, kdaj sta z mislimi nekje drugje, kajti obrazne mišice so tako tesno povezane s čustvi, da nehote odražajo notranje čustvene vzgibe. Tudi če je partner le v njuni domišljiji, limbični sistem pospešeno proizvaja živčne prenašalce in hormone, kajti sistem ne razlikuje med miselnimi igricami v možganski skorji in dejanskimi dražljaji.

Poplava izločenih norepinefrinov okrepi živčne povezave med spominom in občutki, domneva Helen Fisher: “Majhna stranska pot v možganih nenadoma postane glavna cesta.” Zlasti pozitivni dogodki se z njihovo pomočjo vtisnejo v dolgoročni spomin. Prvi poljub, prva skupna noč – dogodki se shranijo do minute natančno in se v glavi ponavljajoče odvijajo kot film.

Ko postane vse

Odslej zadostujeta že vonj parfuma in določena glasba, da sprostita silne valove vzburjenja in domišljijo spet speljeta na novo ustvarjeno glavno cesto. Drugi, prej pogosto uporabljeni miselni tokovi ostajajo neuporabljeni in zdi se, da jih je vedno teže aktivirati. Le kdo se v stanju zaljubljenosti jezi nad šefom, osredotoča na težke pogodbe ali žaluje za nekdanjo ljubeznijo?

“Zavest se zoži in vsebuje le še en predmet. Pozornost je ohromljena, negibna, odrevenela in usmerjena na eno samo bitje,” je zapisal španski esejist in filozof José Ortega y Gasset. Stanje, ki Donatello Marazziti, psihiatrinjo na univerzi v Pisi, spominja na prisilne nevrotike. Na tiste ljudi, ki so trpinčeni z obsesivnimi predstavami in zato nenehno ponavljajo določene obrede, na primer umivanje rok. V prvi raziskavi 20 sveže zaljubljenih študentov je Marazzitijeva ugotovila naslednje: stanju prisilnih nevrotikov ni podobno le duševno zdravje zaljubljencev, tudi vsebnost serotonina v njihovi krvi pade na stopnjo, ki je značilna za to bolezen. “Romantična ljubezen,” pravi Marazzitijeva, “ljudi očitno v kliničnem smislu uvršča med ‘nore’.”

Toda zakaj je evolucija proizvedla mehanizem, ki “za nekaj časa zmede celo največje glave, ki se ne boji vmešati v pogajanja državnikov, ki razdre najdragocenejše zveze in raztrga najtrdnejše spone ter včasih vzame življenje ali zdravje, bogastvo, položaj in srečo?” se je spraševal filozof Arthur Schopenhauer. In že sam na vprašanje dal preprost odgovor – da bi “vsak Janko našel svojo Metko”.

V ta namen se je v možganih uveljavil sistem nagrajevanja, ki začetno zanimanje stopnjuje do obsedenosti, izklopi razum in pusti verjeti, da med milijardami ljudi ni boljšega partnerja. Biokemični trik, zaradi katerega so zaljubljenci slepi za vse nevarnosti in navdahnjeni le še z dvema mislima – do drugega in do seksa. Kajti ne nazadnje, in v tem se strinja večina znanstvenikov, vsi romantični občutki služijo le razmnoževanju. In ta upravičuje kakršenkoli vložen trud.

Le posledica evolucije?

Po besedah Helen Fisher je strast proizvod evolucije, da človek svojega veselja do spolnosti, zaradi katerega se odpravlja poiskati partnerja, ne bi le poljubno zadovoljeval. Čustvena sila privlačnosti, polna trikov, mu pomaga, da se razgleduje po posebno primernem spolnem partnerju in se nanj čustveno naveže. In to ekskluzivno, saj si večina zaljubljencev sprva ni želela spolnih odnosov z drugimi. Taka zaljubljenost prihrani skakanje naokoli in hkrati ustvari osrednji temelj za preživetje podmladka – vsaj začasno trdno partnersko zvezo.

Toda zakaj strast ugasne kot strela z jasnega? Ali mora človek najprej izgubiti glavo, da bi se sploh spustil v zvezo z nekom? Helen Fisher pojasnjuje: “Včasih, ko še ni bilo pisarn, društev ali nočnih klubov, kjer lahko spoznamo potencialnega partnerja, se je moral bliskovit napad milijonkrat izkazati. Ko smo še živeli v majhnih raztresenih skupinah in smo le ob vodnjakih srečali tujca, se je moralo zgoditi hitro – ljubezen na prvi pogled zaradi izbire kandidata, poljubi kot nekakšen genski test, seks zaradi ohranjanja vrste. Poleg tega še koktajl iz drog, dovolj močan, da je človeka s takojšnjim učinkom iztrgal iz znanega okolja in svojo prihodnost zaupal neznancu”. Kaj pa potem?

Možganska skorja si želi, da bi ta vznesenost trajala do konca življenja. Toda v srčnih zadevah veliko močnejši limbični sistem sledi drugačnemu načrtu. Rajši ima namreč običajne razmere in se je v ta namen oborožil z mehanizmom uravnavanja, s katerim prekriža pot človeškim fantazijam o večni sreči. Regulator se skriva v majhnem skupku nevronov z imenom nucleus accumbens. Ta z limbičnim sistemom tesno povezana točka sprejemanja koktajla iz dopamina, endorfinov in drugih substanc živčnih prenašalcev skrbi v povezavi z drugimi točkami za stanja evforije.

Človek – še zlasti pa njegova možganska skorja – se nauči, kateri dražljaji stimulirajo občutljivi živčni snopič, in ta dogodek išče vedno znova, na primer telesno bližino ljubljenega ali vsaj večkrat na dan njegov glas po telefonu. Nucleus accumbens pa se zaradi lastne obrambe zoperstavi temu nenehnemu stresu in postopno zmanjša število svojih združitev s poplavo transmiterjev. Tako omama popusti, ko sta zaljubljenca dlje časa ali intenzivneje skupaj.

Če bi morali razblinjenje omame enačiti z razumskim odčaranjem partnerja – in če bi se vrnitev v stanje ‘normalnosti’ avtomatsko zgodilo v novi vezi –, bi morali deliti grozo Andréja Bretona: “Nič ni bolj brezsrčnega, nič bolj brezupnega kot predstava … da bi Shakespearova Julija, ki bi živela naprej, ne bila več Romeova Julija!”

... in živela sta srečno

Predstava, ki je pravzaprav prav tako neprimerna kot trenutek, ko Romeo popije strup, da bi svoji ljubljeni sledil v domnevno smrt. Kajti po takšni romanci, polni strasti in pustolovščin, po vseh premaganih ovirah, pričakujemo srečen konec! Prav tako kot uživamo stanje norosti, tudi hrepenimo po miru in varnosti. Po izpolnjeni ljubezni.

A kaj je ljubezen, znanstveniki neprimerno teže razložijo kot to, kaj je strast. Zagotovo pri tem ne gre za seks. Že v kretnjah zaljubljencev se zrcali nekaj drugega kot le strastna želja. Z roko v roki ali objeta prek ramen sporočata iskreno pripadnost in vzajemno skrb.

Ljubezen je težnja po povezanosti z drugim človekom, pravi Art Aron. Je osnovna življenjska potreba, ki nas sili, da jo zadovoljimo, tako kot žejo in lakoto. Da se ta potreba razlikuje od omenjenih čustev strasti, socialni psiholog dokazuje s povsem preprostim opažanjem: ljubezni se ne da – drugače kot čustev besa, strahu, sreče ali žalosti – sporočiti z izrazom na obrazu, in medtem ko čustva lahko precej jasno ločimo drugo od drugega, ljubezen vsebuje vse. “V njej spoznamo svoje najbolj ekstremne občutke,” pravi Aron. “Lahko smo blaženi in napadalni, sovražimo in žalujemo. Kakovost našega življenja ni od ničesar drugega bolj odvisna kot od naših razmerij.”

Dojenčkom brez tesne povezanosti s staršem ali drugega bližnjega človeka grozi čustvena in telesna zakrnelost. Živčne celice mladih možganov se morajo šele povezati v zapletene strukture in so v stopnji ‘fine nastavitve’ odvisne od okolja. Limbični sistem pri tem služi kot ‘socialni čutni organ’, kot detektor za dialog med lastnimi občutki in notranjim stanjem drugih. Dovoljuje nam, da se ‘vživimo v občutke in misli drugega’ in tako odzovemo na njegove potrebe.

Ta komunikacija pusti sledi v preklapljanju živčnih celic in s tem v čustveni strukturi posameznika. Ameriški psihiater Daniel Stern je ugotovil, da se dojenček razveseli igrače le takrat, če se veselje odraža tudi na materinem obrazu. Če je njena obrazna mimika zakrčena, sluti nevarnost in začne jokati. Otroci, katerih matere niso nikoli pokazale močnih čustev, imajo kasneje težave z občutenjem lastnega razburjenja ali veselja.

Poleg tega je za čustveno varnost enako pomemben tudi telesni stik. Dokazano je, da prezgodaj rojeni otroci z intenzivnim dotikom staršev spijo mirneje in hitreje pridobivajo težo. Biolog Michael Meaney z univerze v Montrealu je z različnimi poskusi dokazal, da so bili mladiči podgan, ki so jih po rojstvu pogosto božali, v življenju odpornejši proti stresu in strahu. In ker je kemična sestava glodavcev ob stresu podobna človekovi, se znanstvenikom zdijo rezultati raziskav prenosljivi na človeka.

Ravnotežje

Ljubkovanje ali zibajoč objem tudi odraslega prestavi v stanje otroške varnosti. Je tako tolažeč občutek, tako globok in osvobajajoč, da lahko izzove tudi solze. Vendar brez čustvenega odziva, brez znamenja povrnitve lastnega občutja, veselje mine. Pojavi se globoka negotovost, ki se lahko odrazi tudi v vedenju zunaj zveze.

Osnovna potreba po varnosti, hrepenenje, da bi presegli lastno izoliranost in bojazni vsakdana, človeka spremlja vse življenje. To potrebo nam pomaga zadovoljiti ljubezen, prav tako tudi vera. Zato ni nič čudnega, da je oboje povezano tudi v metaforah – v oboževanih, v božanskem ljubljenem, v blaženem lebdenju v sedmih nebesih.

Osnova za globoko povezanost je konec opojne omame, meni psihiater Thomas Lewis, avtor knjige General Theory of Love. “Če bi bil človek nenehno zaljubljen, bi polno življenje lahko živel prav toliko kot nekdo, ki je nenehno pijan. Ekstaza partnerja sicer začara, toda šele ko omama mine, lahko zaljubljenca resnično vidita, kakšen je drugi.”

Po začasni zamaknjenosti se v glavah partnerjev zgodi nov zasuk. Njuni možgani se uskladijo, posežejo drugi v druge in se vzajemno uskladijo, tako čustveno kot tudi telesno. Rezultati raziskav so pokazali, da se hkrati spremeni tudi podoba o samem sebi. Zaljubljenca ne moreta več razločno ločiti, katera lastnost je čigava.

Ker ima ljubezen tako odločilno vlogo za čustveno in telesno ravnotežje, morajo biti možgani programirani tako, da samota boli. Človek se zato pogosto odloči tudi za nesrečne zveze, pojasnjuje Thomas Lewis. “Možgani tehtajo, kaj povzroča več bolečine – osamljenost ali življenje v dvoje. Tako kot hudič v sili muhe žre, tudi človek včasih dolgo prenaša slab partnerski odnos.”

Ob ločitvi se pretrgajo tudi navidezne povezave možganov partnerjev in vodijo k burnim čustvenim odzivom, vendar z negativnim predznakom. Kot odvisnik na zdravljenju postane zapuščeni brez obstanka, ne more spati, je v skušnjavi, da bi poklical drugega, piše pisma in upa, da bo izgubljenega zagledal med množico ljudi. Da bi omilili ljubezenske bolečine, možgani iščejo nadomestne dražljaje – v aferah, alkoholu in drogah.

Izguba partnerja se dolgoročno lahko odrazi na celotnem telesu. Zdravnik Dean Ornish je v knjigi Love & Survival ocenil na desetine študij in ugotovil, da je verjetnost zgodnje smrti od tri- do petkrat večja pri osamljenih ljudeh kot pri tistih, ki imajo ljubečega partnerja ali živijo v družini ali drugi družbeni skupnosti. “Vsekakor ni napačna ocena,” je zapisal Nobelov nagrajenec za literaturo Saul Bellow, “da lahko več smrtnih primerov pripišemo zlomljenim srcem kot jedrskemu žarčenju, ne da bi proti njim kdo demonstriral na cesti.”

Iz arhiva Gea

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord