Ko nekdo omeni besedo 'družina', nas večina pomisli na znani par očeta in matere. Seveda pa je takšna oblika družine zgolj ena od mnogih sodobnih oblik družinskih skupnosti, ki jih zares poznamo.
Avtorja knjige Seks ob zori, psihologa Christopher Ryan in Cacilda Jetha, sta tekom študije materialov za svojo knjigo naletela na nadvse pester nabor različnih družinskih skupnosti, ki temeljijo na alternativni ideji o spočetju in razvoju ploda. To svojevrstno prepričanje, o katerem bomo podrobneje spregovorili v nadaljevanju prispevka, so gojile številne južnoameriške družbe - od lovsko - nabiralnih do poljedelskih, živeče na prostorih od Venezuele do Bolivije. Zanimivo je tudi, da so antropologi podobne ideje našli tudi pri nekaterih ljudstvih zunaj Južne Amerike, pri čemer ni indicev, da bi med temi ljudstvi kdaj v preteklosti prihajalo do kakršnihkoli stikov.
- "Tam ob Amazonki so ptički in čebele drugačni. Tam je ženska ne le lahko malo noseča - večina jih je."
Le najboljše za otroka!
Vsa ta ljudstva delijo zares zanimive poglede na spočetje.
Ljudje iz tistih krajev namreč gojijo prepričanje, da:
- zarodek nastane iz nakopičenih semenčic, zato nosečnost ženske vidijo le kot nekakšno stopnjo v razvoju plodu.
Po njihovem mnenju so vse spolno dejavne ženske tako vedno po malem že noseče:
- "Sčasoma se v maternici naberejo semenčice, izoblikuje se zarodek, sledijo novi spolni odnosi in dodatne semenčice omogočajo rast zarodka. Če bi ženska nehala spolno občevati, ko ji začnejo izostajati menstruacije, bi se zarodek po prepričanju ljudi v teh kulturah nehal razvijati."
Takšen pogled na spočetja in nosečnost neizbežno botruje tudi nadvse zanimivemu odnosu do (odgovorne) spolnosti žensk, ta pa bi le težko bil še bolj drugačen od tega, ki ga poznamo v kulturi zahodnjakov:
- "Tako kot matere vsepovsod si tudi ženska v teh družbah prizadeva svojemu otroku kar najlepše postlati. V ta namen praviloma išče spolnosti pri 'izbranih' moških. 'Prispevke' skuša dobiti od najboljših lovcev, najboljših zgodbarjev, najzabavnejših, najprijaznejših, najčednejših, najmočnejših moških - v upanju, da bo njen otrok dobesedno vrskal poglavitne vrline vsakega."
Moj očka! Kateri od mnogih?
Ko je neki antropolog, ki je delal v Paragvaju, vprašal predstavnike plemena Ačejev, kdo so njihovi očetje, je v odgovor dobil matematično uganko, ki jo je bilo mogoče rešiti le z učno uro iz njihovega besednjaka: 321 Ačejev je namreč trdilo, da ima več kot 600 očetov!
Izkazalo se je, da Ačeji razlikujejo med štirimi vrstami očetov. Antropologinja Kim Hill našteva naslednje:
- miara: oče, ki je dal tisto reč noter,
- peroare: očetje, ki so tisto zmešali,
- momboare: očetje, ki so tisto izlili,
- bykuare: očetje, ki so poskrbeli za otrokovo bistvo.
Otroci večih očetov v tej skupnosti nikakor ne veljajo za nekakšne 'pankrte', temveč imajo nasprotno od tega celo korist. Zanje skrbi več kakor en moški, s čimer se njihove možnosti za preživetje znatno povečajo (še posebno v primerjavi z otroci v skupnostih, ki naj bi imeli le enega znanega očeta).
Popolna bratovščina očetov
Moški v takšnih skupnostih se tudi čisto nič ne razburjajo, da je njihova genetska zapuščina vprašljiva. Naspotno. So celo hvaležni drugim moškim, da so prispevali svoj delež, mu pomagajo ustvariti krepkejšega otroka in celo skrbijo zanj.
Moški v teh družbah zato niso niti malo zaslepljeni z ljubosumjem, temveč jih deljeno očetovstvo otrok celo medsebojno povezuje:
- "Veš, da bo moral, če boš umrl, kak drug moški poskrbeti vsaj za enega od tvojih otrok. Tako je lahko pogled vstran ali celo tvoj blagoslov, kadar si tvoja žena omisli ljubimca, edino zavarovanje, ki ga lahko kupiš."
Še več nadvse zanimivih primerov, dejstev in dognanj o alternativnih načinih življenja (in ljubljenja) si lahko prebereš v provokativni knjigi Seks ob zori. Knjiga je pred kratkim izšla v založbi Modrijan.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
