V hudi stiski se je tokrat znašla mati dveh otrok, ki se je pred dvema letoma ločila in jo močno bremeni odnos z nekdanjim partnerjem ter njegovimi starši. Zakonska in družinska terapevtka Alenka Lanz svetuje, kaj storiti v takšni situaciji.
"Pozdravljeni! Stara sem 35 let. Sem mamica sinu, ki je star 9 let in hčerki, ki šteje 8 let. Ločena sem dve leti. Z bivšim fantom sem se poročila, ko sta bila že oba otroka. Gradila sva hišo, jaz delam v zdravstvu, torej izmensko delo, vikendi, prazniki.....dva otroka.
On pa je kmalu po hčerinem rojstvu začel hoditi ven, včasih ga ni bilo tudi po več dni. Ko smo se končno preselili v svojo hišo avgusta leta 2012 sem bila zelo srečna. Vendar po enem mesecu je on odšel. Pustil nas je....šele potem sem izvedela, da me je 4 leta varal...."sem pač blond"..... Njegovi me nikoli niso lepo sprejeli, ker sem pač ženska, ki služi svoj denar, nisem bila odvisna od njega.
Sedaj, po treh letih so se začeli spravljati name preko otrok, ko sta otroka pri njemu (posledično tudi z njegovimi starši) oni o meni govorijo otrokoma, da sem gnoj, pijanka, da ju nimam rada.
Ko mi doma jokata, kaj vse govorijo o meni, jima lepo povem, da naj jim lepo povesta, da to ni lepo kar govorijo. Bivšemu sem že to povedala, vendar je rekel, da se lažem.
Odkar sva šla narazen je zamenjal že ogromno žensk, pred mesecem pa se je poročil. Ima ju vsak drugi vikend, vendar hči zadnje čase vedno dobi visoko vročino ko ve, da bo vikend preživela z očetom. Kaj storiti? Po eni strani je prav, da imata stik z očetom, vendar ali je možno, da hči psihično zboli, ker ve, da bo morala iti? Hvala za vaš odgovor."
Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, svetuje ...
"Pozdravljeni draga bralka. Najprej hvala za vaše pismo in zaupanje. Za vami je nekaj zelo pestrih in čustveno intenzivnih let. Ob zahtevnem delovniku ste vzgajali dva mala otroka in še pomagali pri gradnji hiše.
Ko ste končno imeli občutek, da bo ves trud poplačan in boste vsi skupaj lahko zaživeli srečno in umirjeno, sledi popoln šok; zapusti vas nezvesti mož. Zelo močna ženska ste, da ste lahko šli čez vse te bolečine.
Ob branju vaše zgodbe se mi zastavlja več vprašanj, kot se mi ponuja odgovorov. Veliko stvari bi me še zanimalo.
Recimo to, kako ste vi prenesli njegov odhod in nezvestobo, kaj je za vas to pomenilo, kaj ste doživljali ob tem? Sta se o razpadu zakona uspela dodobra pogovoriti, ste od njega dobili odgovore na vprašanja?
Kako sta to prenesla otroka? Kako sta kot bivša zakonca uspela razmejiti svoje partnerske težave od starševstva, kako uspešno sta pri slednjem sodelovala do sedaj? Kako ste vi in otroka preživeli zadnja tri leta, kakšno je vzdušje doma?
So se pri otrokoma v tem času kazale kakšne čustvene, vedenjske stiske? Predvsem pa bi me zanimalo, kje ste sedaj vi s tem? Kako se počutite, kaj doživljate kot ženska in mama?
Kar nekaj podatkov mi manjka za to, da bi vam lahko ponudila konkretnejšo pomoč. Mogoče pa vas vsa ta vprašanja povabijo k razmisleku.
Od vsega kar ste napisali me je najbolj zasrbelo to, da sta otroka podvržena takim pritiskom s strani očeta in starih staršev. To, da o vas tako grdo govorijo, je nedopustno in se mora nemudoma končati!
Zakaj bi o vas govorili, da ste pijanka? Če imate s tem težave, potem je dobro za vas in otroka, da to pričnete reševati.
Če pa očitki nimajo nobene osnove, potem gre tu za čustveno nasilje, ki ga bivši mož in njegovi starši izvajajo nad otrokoma. Tako govorjenje je zanju zelo škodljivo, ker jima jemlje pozitivno podobo o svoji mami, vanju vnaša zmedenost, nemir, krivdo, ker imata rada oba starša, strah, sram, občutek neprimernosti in žalost.
V svoji notranjosti tudi vesta, kaj je prav in kaj ne ter komu se komu godi krivica, zato to še toliko težje prenašata. Verjamem, da jima hočete le pomagati in ju okrepiti do te mere, da bi se znala postaviti zase in tako blatenje prekiniti.
Vendar otroka na tej stopnji tega nista sposobna, sta čisto premajhna in premalo opremljena za tako težke stvari.
Še za nas odrasle je to, da se postavimo zase v odnosu do nekoga, ki nam veliko pomeni, lahko hudo naporno in strašljivo, kaj šele za vaša otroka, ki v takem sovražnem, proti vam nastrojenem okolju res nimata moči za to.
Lažje bosta te krivice potrpela in jih nosila na svojem telesu, kot pa tvegala, da ju oče in stari starši osramotijo, okrivijo, zavržejo in tudi z njima prekinejo odnos.
Ker se otroka sama ne moreta braniti, vam polagam na srce, da to vi naredite namesto njiju. Ves ta gnev do vas se odigrava na otroških ramenih, pravzaprav pa sodi v vajin partnerski odnos.
Čutim, da z bivšim nista dokončno razčistila, si povedala stvari, ki so vaju bremenile. Ker te vsebine še vedno ostajajo, se lahko tudi preigravajo in manipulirajo preko otrok.
Poizkusite se pogovoriti z bivšim možem in če boste naleteli na gluha ušesa, poizkusite ponovno. Ne gre za to, da si vi izmišljujete in lažete, kako se vaša hči počuti, gre za to, da se njeno doživljanje vzame zares in da se ji pomaga najti pot iz stiske.
Kadar ostaja otrok ujet v dlje časa trajajoče stresno ločitveno dogajanje, poleg tega pa se v njegovem življenju nabirajo tudi drugi stresni dejavniki – kot so selitev v novo okolje, novi vrstniki, zmanjšani stiki z enim od staršem, spremenjene ekonomske razmere, poslabšani učni uspeh, zadovoljevanje čustvenih potreb katerega od staršev in drugo – otrokovo telo reagira tako, da prazni energetske zaloge.
To se kaže najprej v njegovi utrujenosti in izčrpanosti.
Telesno in psihično se počuti slabo, njegova samopodoba prične padati. Čuti nemoč, brezup, je brez volje in energije, tuhta o nastalem položaju, njegovo mišljenje postaja vedno bolj negativno naravnano.
Telesno se lahko stres kaže preko glavobolov, bolečin v telesu, motenj spanja, močenja postelje, destruktivnega vedenja, izgube vitalnosti in upada imunske odpornosti.
Čisto mogoče je, da je hčerina vročina povezana z stisko, ki jo doživlja kadar je na stikih pri očetu. Pravite, da se je njen oče pred kratkim ponovno poročil.
Torej vaša hči v tem okolju ni izpostavljena le grdim besedam o vas, ampak tudi opazuje, kako je na mesto, kjer ste bila nekoč vi, prišla neka nova ženska. To je lahko za tako malo punčko zelo naporno in v njeno telesce vnaša še dodatno zmedo in bolečino.
Vaša hči se z vami identificira, rada vas ima, vi ste zanjo zgled, kako je biti ženska. Prav možno je, da na zelo subtilen način čuti vso zavračanje in nesprejemanje, ki jo moževa družina goji do vas.
Čisto naravno je, da bodo ta čutenja našla pot iz telesa, lahko preko besed ali telesnih bolečin. Upam tudi, da hčerko ne silijo, da očetovo novo partnerko sprejme (to je dolg proces, popolnoma odvisen od hčerine pripravljenosti za to in od nikogar drugega).
Kaj lahko naredite vi? Najprej to, da poskrbite zase, se spočijete, notranje umirite ter da prečutite vsa čutenja, ki so vaša (ker drugače bo to naredil kateri izmed otrok namesto vas).
Zaščitite otroka pred čustvenim nasiljem tako, da se z bivšim pogovarjata toliko časa, dokler tega kot odgovorna starša ne rešita. Lažje bo, če bosta imela pred očmi dobrobit otrok in ne lastne stiske, čeprav ostaja tudi tu ogromno nerazrešenega.
Če se čustveno nasilje kmalu ne preneha, so tu za to usposobljene službe in institucije, ki lahko pomagajo. Včasih starši šele ob vključitvi nekoga tretjega razumejo, da imajo resen problem in prenehajo s škodljivim vedenjem.
Pogovarjajte se z otrokoma o tem, kaj doživljata, čutita. Skupaj raziskujte njun čustveni svet.
Pomembno je, da otroka čustva prepoznata (da je to strah, sram, nemoč), da jim ta čustva pomagate sprejeti (da z njima ni nič narobe, če tako čutita, da je to, kar čutita pravilno, da vsi kdaj tako čutimo, da ju imate radi ne glede na vse) ter da se to izrazi na nek funkcionalen način (preko besed, igre).
Pomembno je, da se stiska izrazi, ker bo to pomirilo njuno telo in sprostilo čustveno napetost. Največ kar lahko vi naredite je to, da ste čustveno razpoložljivi za njiju.
To pomeni, da imata občutek, da boste vedno tu za njiju in da je dovolj varno, da o težavah spregovorita, da boste to stisko zdržali ne glede na vse. Ubesedite svojo ljubezen do njiju.
Pazite na to, da ne boste žalili njunega očeta pa tudi, da boste potrebe in bolečine, ki izhajajo iz preteklosti, razmejili od njiju, da ne bosta otroka s tem obremenjena, ker bosta drugače pričela skrbeti za vas na račun lastnega razvoja.
Najlažje za vas bo, da vse to izgovorite v nekem odraslem, varnem odnosu. Struktura, red in pravila so za otroke nujni in dajo dodatno varnost. Draga bralka, ne vem, koliko sem vam z napisanim uspela pomagati.
Ločitev je tako kompleksna, težko jo je v polnosti zaobjeti in razložiti. Čeprav povzroči ogromno sprememb, vendarle vse ni tako črno, kot se zdi.
Take preizkušnje nas lahko okrepijo in poglobijo čustveni stik med nami, povežejo nas lahko na nek poseben način ter prevrednotijo naše odnose, vrednote, cilje in hrepenenja.
Vsa spoznanja, ki jih o sebi pridobimo tekom te preizkušnje, nas lahko obogatijo, naredijo močnejše. Vse dobro na vaši poti vam želim!"
Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?
Svoje vprašanje za spletno stran Cosmopolitan pošlji na naš naslov cosmopolitan.si@adriamedia.si ali pa piši kar Alenki (alenka.lanz@toplina.net).
Z veseljem ti bomo odgovorili in pomagali!
Če bi se rada z Alenko pogovorila osebno, pa te toplo vabimo, da obiščeš spletno stran centra Toplina ali slediš njihovemu Facebook profilu, kjer boš našla še več tovrstnih vsebin.
...
Preberi še: Trpim zaradi ljubosumnega fanta! Ga moram res zapustili? ali pa članek Kdaj je moški pripravljen na resno zvezo?
Priporočamo tudi: Iskrena izpoved novinarke: Zakaj bi moralo biti pri 40-ih drugače? in NAGRADNO IGRO: Povej svojo novoletno zaobljubo in se pusti presenetiti!
