"Razumem, da je v manjših krajih še vedno močna tradicija in je 'normalno', da se dekle poroči v beli obleki s čipko, da ima svatbo s sto in več povabljenimi, seveda brez potrditve pred Bogom ne gre in pričakuje se, da bosta zakonca kmalu povila dojenčka. S tem sploh ni nič narobe, kvečjemu obratno. Kar pa mi ne diši, je dejstvo, da se v takšnih krajih, kjer se skoraj vsi poznajo med seboj, stigmatizira nekoga, ki živi svoje življenje, in da mora ta prenašati namige in odkrite provokacije v stilu: nekaj mora biti s tabo narobe, da še nisi poročena, kje so šele otroci," je v svoji redni kolumni v reviji Lisa med drugim zapisala socialna pedagoginja Melita Kuhar Pucko, ki vodi projekt Svetovalnica.

In kaj zdaj tej 30-letnici, ki štrli iz povprečja, preostane?

Naj 'spusti' svoja merila in se na vrat na nos veže za nekoga, ki ji niti ni po godu, v katerega ni zaljubljena, mogoče je celo nekaj kemije, a se s tem izogne posmehovanju okolja, da nekaj ni z njo v redu? Ali pa naj vendarle išče tako dolgo, dokler ne najde 'tistega pravega'?

No, v resnici obstaja seveda še niz drugih možnosti.

Ena od slednjih je gotovo ta, da naj punca koraka skozi življenje, neobremenjena s tem, kaj si misli okolica, saj samo sama najbolje ve, kaj si želi, s kom želi biti in kako si bo ukrojila svoje življenje.

Celotno kolumno si lahko prebereš v prispevku Pritisk in vprašanja 30-letnicam!