Postani ustvarjalka svojega življenja in živi svoje življenje!

15. 7. 2014

»Zdi se mi, kot da stojim v polni sobi ljudi, kričim na ves glas, a me nihče ne sliši«, je potarnala Rose Jacku v filmu, ki je konec devetdesetih podiral rekord za rekordom. Ni pa Titanik samo ljubezenska zgodba ali zgolj dober prikaz nekega zgodovinskega dogodka. Ne, v njem se skriva tudi sporočilo – "živeti svoje življenje."

Kot smo rekli v prvem delu, je dobro v neki točki v svojem življenju narediti osebno bilanco in se vprašati, zakaj počnem stvari, ki jih v resnici ne maram (na primer študiram nekaj, kar so drugi rekli, da je dobro zame) in zakaj vzdržujem odnose, ki me le obremenjujejo ne pa izpopolnjujejo...

Vprašaj se torej, »zakaj to počnem, če pa me vendar ne veseli niti ne vidim smisla«. Dobila boš zanimive odgovore:

  • ker to od mene pričakujejo (partner, starši, prijatelji, sodelavci...),
  • ker se to spodobi,
  • ker mi je nekdo tako svetoval, da je to zame dobro,
  • preprosto ne vem, zakaj (ne se zadovoljiti s tem odgovorom, ampak raziskuj naprej).

Kje si pa tukaj ti – namreč, če nekaj delaš, delaj to zato, ker ti tako hočeš, ne pa zato, ker nekdo drug meni, da je to zate dobro, da se spodobi ali zaradi kateregakoli drugega razloga.

Le ti sama veš, kaj je zate dobro. Tega ne more vedeti nihče drug na tem svetu!

Težava nastopi, ker mi sami v resnici ne vemo, kaj je za nas dobro, niti si zares ne zaupamo, zato odgovore iščemo pri drugih ljudeh:

  • ko spoznaš simpatičnega fanta, sprašuješ prijateljice, kaj si mislijo o njemu,
  • ko se odločaš, na katero fakulteto se boš vpisala, iščeš odgovore drugod (prijatelji, družba, starši...),
  • ko se odločaš med dvema ponudbama za službo, ljudi okoli sebe sprašuješ in prosiš za pomoč pri odločitvi,
  • ko iščeš novo stanovanje, se zanašaš na mnenja drugih,
  • ko planiraš počitnice, poslušaš vse druge, le sebe ne, kaj si pa ti zares želiš,
  • ...

Seveda ni nič narobe poslušati mnenja drugih, narobe je le to, da poslušamo SAMO njih, sebe pa sploh ne vprašamo, kaj si pa mi želimo. Pravilna pot je, da najprej sebe vprašaš:

  • je fant, ki sem ga spoznala tak, s katerim se bova ujela v življenju (ali imava enak pogled na življenje in partnerstvo) in bova lahko skupaj rasla in se razvijala?
  • kaj je področje, ki me resnično veseli in si želim to študirati in raziskovati?
  • v kateri službi bom lahko bolje izražala svoje talente in sposobnosti, v katerem okolju se bom bolje počutila, katero delovno okolje je bolj primerno zame?
  • je to stanovanje prostor, kjer se bom počutila doma, kjer se bom počutila varno in odgovarja mojemu življenjskemu stilu?
  • si želim miren dopust daleč od vseh ljudi, nekje na samem ali si želim na potovanju spoznavati nove ljudi, obiskovati prestolnice in muzeje?
  • ... nato pa, če res čutiš potrebo slišati še drugo mnenje, vprašaj še ljudi, ki jim zares zaupaš in te dobro poznajo.

Pogovori se s seboj, vprašaj najprej sebe – postavi najprej temelje, potem pa pojdi v svet.

Tako boš bolj suverena, predvsem pa boš lažje sledila sebi oziroma temu, kar si ti želiš. Brez pogovora s seboj se ti zgodi to, da drugi usmerjajo tvoje življenje in kar naenkrat postaneš le sovoznica, ne pa voznica. V takšni vlogi se nihče ne more počutiti dobro.

Kričiš na ves glas, da naj vendar ustavijo, ampak te nihče ne sliši.

Zavzemi držo ustvarjalke in pogumno stopi na novo pot – pot k sebi.

Ko ugotoviš, kaj je tisto, kar delaš zaradi drugih in ne zaradi sebe, potem je naslednji korak, da to prenehaš delati. Na primer: ugotovila si, da na ta faks hodiš le zato, ker so ti starši svetovali, da je to dober faks, kjer boš po koncu lahko dobila dobro službo, in ne zato, ker te ta študij zanima in veseli, saj vse se svoje proste ure in vikende namenjaš področju, ki te resnično veseli in navdihuje in si že našla tudi občasno delo na tem področju. Zdaj se lahko z mirno vestjo pogovoriš s starši in jim razložiš svojo odločitev glede spremembe študija – pa ne pozabi omeniti, da že služiš denar na področju, ki te veseli.

Ko se za nekaj odločimo, potem moramo to še narediti – zavihati rokave, zbrati ves pogum in moč, globoko vdihniti....in skočiti v vodo. Težko je, strah nas je, vendar imej v mislih ves čas to, da delaš nekaj, kar je zate dobro. Mogoče se v tistem trenutku še ne počutiš tako, zagotovo pa se boš slej ko prej. Namreč ko lepo skrbiš zase in za svoje potrebe, skrbiš v resnici za svoje notranje počutje, za svojega notranjega otroka:

  • ko daš odpoved v službi, kamor hodiš le še zaradi plače, se bo tvoj notranji otrok po letih »tlake« počutil osvobojenega. Lažje boš zadihala in dobila boš ideje, kaj vse bi lahko delala;
  • ko se odločiš zapustiti partnerstvo, ki to že zelo dolgo ni bilo več, si izkažeš vso ljubezen in spoštovanje. Veš, da si zaslužiš več in to boš tudi zagotovo našla, kajti vse se najprej začne pri sebi. Ko imaš sebe rada in si ne dovoliš več živeti skupaj z nekom, ki te ne ljubi več niti te ne spoštuje, sporočaš, da si vredna ljubezni in spoštovanja....in ljubezen te slej ko prej najde;

Poskrbi zase, saj boš le tako lahko srečna in zadovoljna v svojem življenju.

Naše notranje počutje je znak, ali lepo skrbimo zase ali ne. Čim večkrat se vprašaj, »kako se počutim«. Iskreno poglej vase in se opazuj: ali tvoj otrok joče in te milo prosi, da poskrbi zanj, da prenehaj delati to, kar mu škodi, ali je zadovoljen in vesel, ker lepo skrbiš zanj? To bo tvoj kažipot na poti spreminjanja sebe.

In če tudi zaključimo s tem, s čimer smo začeli – ne čakaj na potop ladje, da boš lahko začela na novo, že zdaj imaš vso moč v svojih rokah, da spremeniš svoje življenje in zaživiš SVOJE življenje, to, kar si želiš že od nekdaj.

Tinkara Filač, svetovalka za zdrave odnose, foto: profimedia

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ