Partnersko nasilje: Zgodba moje prijateljice Maje!

25. 11. 2014
Partnersko nasilje: Zgodba moje prijateljice Maje! (foto: shutterstock)
shutterstock

Raziskave so pokazale, da obstaja mnogo večja verjetnost, da bo žensko poškodoval, posilil ali ubil njen trenutni partner kot katerakoli druga oseba.

Zgodba moje prijateljice Maje.

Maja je stara dvajset let. Pred nekaj meseci je spoznala svojega idealnega fanta. Na začetku je bil res popoln. Prijazen, nežen, razumevajoč, z ogromno smisla za humor in še bi lahko naštevala. Maja ga je oboževala, ampak naenkrat ni imela več časa za svoje prijateljice, kajti njen fant ni bil najbolj navdušen nad nami. Motilo ga je, da se družimo ravno v času, ko naj bi zaljubljenca imela svoje romantične večerje, ki pa so bili v resnici potekale tako, da je Maja sama pripravljala hrano. Podobno se je zgodilo z njenimi treningi. Menil je, da se za žensko ne spodobi, da igra košarko. Kmalu je Maja opustila šolanje na fakulteti in začela delati kot njegova tajnica ali bolje rečeno hišna pomočnica. Zmanjšala je stike s starši, saj njen dragi ni bil najbolj zadovoljen z njeno materjo. Vedno urejena, se zadnje čase tudi ne oblači več tako kot se je nekoč, saj se hoče izogniti njegovim izbruhom ljubosumju. Zadnjič pa se je zgodilo, da posoda, po njegovem, ni bila pravočasno pomita in Majo je njen fant prvič udaril. Sprašujem se kdo je Maja danes? Kaj se bo zgodilo z njo? Kako ji lahko kako pomagam?

V zgodbi Maje se je prepoznalo ogromno žensk, ki doživljajo nasilje v družini. To so ženske, ki se redno soočajo z obtoževanjem okolice na eni strani in z nasiljem partnerja na drugi.

Nasilje v družini bi lahko opisali kot proces, v katerem povzročitelj nasilja počasi, a vztrajno, omejuje življenje žrtve in uničuje njeno samospoštovanje. Žrtev nasilja pogosto v imenu ljubezni, v vsem ugodi nasilnemu partnerju in tako krči svoj življenjski prostor, čas zase ter za voljo za uresničevanje svojih potreb in ciljev.

Pa se vrnimo na Majino zgodbo.

V kakšni situaciji je trenutno?

Naredimo en kratek eksperiment. Predstavljaj si, da živiš z nekom, ki ti vsakih pet minut pove, da si slaba, nesposobna, grda, neumna in ničvredna ter da imaš srečo, da je sploh kdo s tabo. Potem pa si  predstavljaj, da je ta nekdo bolj ali manj edina oseba, s katero imaš stik. On je namreč edini, s katerim imaš kakršenkoli odnos, ne veš na koga bi se obrnila, ker z nikomer nisi vzdrževala odnosa, poleg tega pa začenjaš verjeti, da ničesar ne zmoreš.

Pri nasilju ločimo štiri oblike, in sicer: telesno, psihično, ekonomsko in spolno.

Telesno nasilje se nanaša na fizično silo, ki je usmerjena na telo posameznika. Gre torej za tisto, kar ponavadi tudi pogovorno pojmujemo kot nasilje: pretepanje, brcanje, klofutanje, itd.

Spolno nasilje predstavljajo vsa dejanja povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot prisilo, ne glede na to, ali gre za fizično zlorabo telesa ali pa zgolj za neprijetne opazke.

Pri ekonomskem nasilju oseba, ki nasilje izvaja, postavi drugo osebo v odvisen položaj in prevzame nadzor na financami, kar pa se lahko dogaja tako v celici družine kot tudi države.

Najbolj pa se bomo osredotočili na psihično nasilje, kjer gre za zlorabo moči enega partnerja nad drugim, pri čemer poznamo ogromno različnih oblik, kot so: nadzor, neprestane zahteve, pasti, igranje z besedami in dejstvi, spreminjanje vedenja. Pri tem bi radi opomnili zgolj na izredno močne manipulativne spretnosti psihično nasilnih ljudi, ki so lahko zunaj družine popolnoma ponižni, ko pa se domača vrata zaprejo, pa pokažejo svoj drug obraz. Prav tako znajo biti tako spretni z besedami, da situacijo vedno obrnejo v svojo korist, iz sebe naredijo žrtev, krivdo pa zvalijo na dejansko žrtev.

Proces nasilja je sestavljen iz štirih faz, ki so med sabo krožno povezane (Walker, 1987).

Začne se z obdobjem naraščanjem napetosti, temu sledi izbruh nasilja, nato je obdobje opravičevanja, ki mu sledi obdobje miru oziroma medenih tednov. Temu pa potem ponovno sledi obdobje naraščanja napetosti. Iz tega kroga vidimo predvsem to, da se tudi v nasilnem odnosu, nasilje ne dogaja konstantno, ampak so vmes tudi "lepa" obdobja, ki so tudi eden izmed glavnih vzrokov za ostajanje v takšnem odnosu. Res pa je, da v nasilnem odnosu s časom postajajo temna obdobja vse daljša in intenzivnejša, medeni tedni pa vse krajši. Kar pa tudi vse pogosteje sproži odhod ženske.

Zaviršek Darja pojasnjuje; da bi ženska preživela v takšnem odnosu, razvije različne strategije preživetja, kot so izogibanje, separacija in identifikacija s storilcem. Izogibanje se nanaša na mehanizme ženske, s katerimi poskuša preprečiti nasilje. Le-te se nanašajo predvsem na poskus pomirjanja storilca ter izogibanje vsem situacijam, v katerih bi lahko storilec žrtev napadel. Pri separaciji ženska razdvoji lastno samopodobo in tudi podobo svojega partnerja: obstaja ˝dobri˝ in ˝slabi˝ moški. ˝Dober˝je ljubeč in prijazen, ˝slab˝je tisti, ki jo pretepa. Ženska sama opravičuje njegovo ravnanje, ne da bi bilo treba povzročitelju nasilja kar koli storiti za to: njegovo napadalno vedenje povzročajo zunanji dejavniki.

Ne separira le moškega v skladu z njegovim ravnanjem, separira tudi sebe. Identifikacija s storilcem pa je v psihologiji znana kot "stockholmski" sindrom, ki ga poznamo iz zgodb o ugrabitvah talcev, koncentracijskih taborišč in je eden izmed pomembnih mehanizmov, ki pomaga žrtvi preživeti. V primeru nasilja žrtev namreč išče moč in pogum v trenutkih, ko je storilec z njo prijazen, prav tako pa ji vživljanje v njegov način mišljenja pomaga pri "boljši" oceni situacije, oziroma tako postane bolj predvidljiv, kar žrtvi poveča možnosti za preživetje.

Odločitev ženske, da odide, ni stvar svobodne izbire, temveč dolgotrajen proces.

Poniževanje in nasilje sta trajala tako dolgo in bila tako močna, da je ženski še težje oditi - njena duševna vzdržljivost je popolnoma oslabljena. Ravno zaradi tega je takšen proces izredno dolg ter marsikdaj sestavljen iz večih vrnitev partnerke.

Proces odhajanja bi lahko opisali skozi več stopenj (Van der Ent, Evers, Ko mduur, 2001):

  • prvi nasilni izbruh,
  • nasilje kot incident,
  • nasilje kot faza odnosa,
  • prelom.

Prvi nasilni izbruh ponavadi ni tisti, ki bi sprožil odhod žrtev, saj le-ta žrtev preseneti, zato ta nasilje zanika ali razvrednoti. Ko nasilje postane incident, žrtev ponavadi še vedno ne dojame njenega obsega, partnerja pa poskuša razumeti in opravičiti; o tem, kar se ji dogaja, pa vztrajno molči. V tretji fazi nasilje predstavlja sestavino odnosa, ki pa se ga žrtev še vedno trudi rešiti, a pri tem izgublja sebe. V tej fazi je ponavadi izredno nizka tako samopodoba žrtve kot tudi njena socialna mreža. Četrta faza pa predstavlja prelom, to je faza, ko se ženska zave svoje situacije in poskuša poiskati pomoč ter povedati svojo zgodbo in zbežati proč od nasilnega partnerja.

Pri procesu odhajanja pa se moramo zavedati, da ni tako nenevarno, kot mislimo. Raziskave namreč kažejo, da se velik del najhujših napadov zgodi po tistem, ko je ženska že prekinila odnos. Pobeg lahko za žrtev marsikdaj pomeni tudi menjavo kraja bivanje, službe, izgubo stanovanja in podobno ter pri nas zelo pogosto dolgo borbo za skrb in varstvo otrok. Grožnja z odvzemom otrok je namreč ena izmed tistih, ki ženske najpogosteje zadržuje v nasilnem odnosu.

Kam se lahko obrne ženska, ki preživlja nasilje v družini?

V urgentnih situacijah je najbolje poklicati policijo in doseči prepoved približevanja. Pomoč zdravnika je po nasilnem dogodku potrebna. Po pomoč pa se lahko obrnete tudi na najbližji center za socialno delo, kjer delujejo koordinatorice za nasilje.

Obstaja tudi več telefonskih kontaktov, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini in na katere lahko ženska pokliče. Nekatere izmed njih nudijo 24-urno svetovanje.

Obrneš se lahko na krizni  center, ki obstaja v okviru Društva Ženske svetovalnice, in kamor se lahko umakneš v primeru akutnega nasilja. V Sloveniji delujejo varne hiše, za vstop se je potrebno predhodno dogovoriti. Vsa zatočišča ženskam nudijo popolno anonimnost in varnost ter socialno, psihološko in drugo podporo pri ponovni gradnji življenja. Seveda je dobrodošla tudi pomoč prijateljev in družinskih članov.

To se dogaja moji prijateljici. Kaj lahko naredim?

Ogromno in hkrati precej malo.

Ženska, žrtev nasilja je tista, ki se mora soočiti z nasilnim odnosom. Vendar pa te pri tem potrebuje, zato je ne obsojaj in ne govori, kaj vse bi morala storiti. Kajti ona sama o svoji situaciji zagotovo ve mnogo več.

Kljub temu pa smo govorili o dveh glavnih mehanizmih, ki žrtvam preprečujejo odhod. Nizka samopodoba in odsotnost socialne mreže. Glede prvega jo poskušaj pogosto pohvaliti, izpostavljaj njene prednosti in naredi, kar je v tvoji moči, da se bo imela raje. Zavedaj se namreč, da ima doma nekoga, ki jo ves čas preprečuje v nasprotno. Kar je pomembno; stoj ji ob strani, samo bodi tam. Naj ve, da se lahko kadarkoli obrne nate ter da ji boš nudila oporo,  karkoli bo naredila.

Pri tem bodi pozorna na to, da če se tvoji bližnji znajdejo v takšni situaciji, poskušaj razumeti in podpreti njihove odločitve. Nasilje v družini je namreč proces, in tudi samo odhajanje je ponavadi sestavljeno iz večih odhodov in vrnitev pred dokončnim odhodom, kar morajo prijatelji razumeti, da tudi oni ne postanejo tisti, ki obsojajo žensko.

Malce pobrskaj po internetu in našla boš seznam nevladnih organizacij, kamor se lahko obrneš. Ko bo pripravljena, ji povej, na koga vse se lahko obrne. Morda lahko najdeš tudi knjižico Nasilje nad ženskami - odgovornost policije, na internetu pa imaš tudi ogromno informacij, ki bodo tebi in njej pomagala razumeti, kaj se dogaja. Pri tem bi te opozorili tudi na publikacijo Društva za nenasilno komunikacijo Nasilje! Kaj lahko storim? kjer boš našli ogromno razumljivih in kvalitetnih informacij ter tudi nekaj osnov za izdelavo varnostnega načrta.

Predvsem pa: Ne pritiskaj nanjo in spoštuj njene odločitve, četudi ti niso všeč.

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"