Od zaljubljenosti do zrele ljubezni

13. 12. 2008
Od zaljubljenosti do zrele ljubezni

Ljubezenski odnos ni zgolj serija različnih dogodkov, ampak predvsem proces rasti in razvoja. Odnos se namreč razvija skozi tri stopnje, ki trajajo nedoločeno dolgo.

Napaka nekaterih parov je, da se ne razvijajo in da so obstali na določeni stopnji predolgo.

Te stopnje so naslednje:

  • Stopnja 1: romantična zaljubljenost. V tem stanju si oseba ne more niti zamisliti, da bi lahko bila z nekom drugim.
  • Stopnja 2: na površje pridejo razlike partnerjev. Pogosto se začnejo pojavljati tudi boji za nadvlado, skupaj z razočaranjem in povečanjem osebnostnih pomanjkljivosti. Razočarani oziroma jezni partner si želi znova doživeti idealizacijo partnerja, ki je prisotna v stopnji 1 tako, da se zaplete v afero.
  • Stopnja 3: na tej stopnji pari dosežejo zrelo ljubezen z obojestranskim spoštovanjem in sprejemanjem osebnostnih pomanjkljivosti. Na primer: partnerji, ki se po aferi lahko vživijo v čustva drugega in sprejmejo drug drugega z vsemi pomanjkljivostmi, po ­navadi dosežejo to stopnjo ljubezni, ki ­temelji na realni ­osnovi.

Vsi iščemo svoj ideal

Pri iskanju partnerja gre v bistvu za ponovitev tistih vzorcev obnašanja in čutenja, ki so bili prisotni v mladosti v primarni družini.

Na zunaj iščemo osebo, ki nas bo dopolnjevala. Privlačile nas bodo tiste lastnosti, ki jih sami pri sebi najbolj pogrešamo, vendar bodo prav te lastnosti kmalu postale najbolj moteče. Ko mine romantična zaljubljenost in ko se pojavi prvi spor, se bosta partnerja počutila nerazumljena, necenjena, nespoštovana, neljubljena – ravno tako, ­kakor sta se počutila v dobi odraščanja. Otrokov odnos z materjo in očetom se ­vedno ponavlja v odrasli dobi s partnerjem. Hkrati pa bosta partnerja vedno iskala neko­ga, ki jima bo lahko dal, česar jima starši iz kateregakoli razloga niso bili sposobni dati.

Romantična zaljubljenost?

Pri romantični zaljubljenosti gre predvsem za iskanje nekoga, ki se bo znal odzvati na osebnostno podobo nas samih. To pa pomeni, da bolj kot je naša samopodoba negativna, hitreje se posameznik prepozna v zaljubljenosti. To poteka na osnovi mehanizma projekcijsko introjekcijske identifikacije, ki ima tri stopnje.

Na prvi stopnji pošiljatelj zanika in odcepi nerazrešene in boleče psihične vsebine in jih projicira v naslovnika. Na drugi stopnji pošiljatelj poskuša naslovnika prisiliti, da njegove odcepljene psihične vsebine sprejme za svoje. Na tak način jih bo namreč lažje obvladoval, saj zdaj ne bodo več predstavljale njegovega, temveč naslovnikov problem. Na tretji stopnji se naslovnik poistoveti s pošiljateljevimi psihičnimi vsebi­nami in jih sprejme za svoje. Pri tem jim doda tudi nekatere svoje psihične vsebi­ne in jih preoblikuje. S tem ko pošiljatelj projicira svoje nepredelane vsebine v na­slovnika, dobi namreč možnost, da ponovi svoje primarne odnose in tako dobi priložnost, da razreši nerazrešene psihične travme, da dokonča nedokončano oziroma da doživi pozitivnejše izkušnje, kot jih je v primarnem odnosu s starši oziroma ­pomembnimi drugimi.

Projekcije v svet

Ljudje zelo hitro prepoznamo v sebi pogrešani del in ga zato iščemo pri partnerju. Valentnost objekta ali posameznika pomeni, da posameznik sprejme določeno projicirano psihično vsebino, saj valentni del aktivno išče pripadajoče dele v drugem, da se z njimi identificira. Na kratko lahko rečemo, da posameznik išče partnerja, ki lahko izpolni njegove nezavedne potrebe. Te potrebe, ki posameznika v veliki meri determinirajo, temeljijo na osnovi primarnega odnosa z materjo in očetom in se formirajo v zgodnji mladosti. Pri zaljubljenosti gre torej za odnos, ki po svoji temeljni dinamiki spominja na predverbalno, to je najzgodnej­še obdobje odnosa med otrokom in materjo.

Romantična podoba

Vedno nas privlačijo ljudje, ki ustrezajo naši romantični podobi, ki je sestavljena iz ­sistemske psihične podobe, jaza, očeta in matere ter njunega odnosa. Četudi ljubljena oseba v nas projicira svojo romantično ­podobo in se oba s temi podobami in afekti identificirata, potem govorimo o vzajemni projekcijski introjekcijski identifikaciji, ki jo doživljamo kot zaljubljenost. Zato partnerja, ki se zaljubita, začneta doživljati svojo ljubezen in odnos, kakor da se poznata že vse življenje.

Težava se pojavi, ko zaljubljenost mine, saj takrat ugotovita, da partner prav tistega, kar druga oseba najbolj potrebuje, ne more dati. V partnerskem odnosu se zato pojavljajo mnogi konflikti, ki izvirajo iz nepredelanih psihičnih vsebin. Partnerja morata, če želita iti na drugo stopnjo, ozavestiti odnos, prevzeti vsak svojo odgovornost in nehati kriviti drug drugega. Morala bosta prekiniti tok projekcijske introjekcijske identifikacije.

Kaj sploh iščemo?

Zavestno za partnerja res iščemo nekoga, ki ima značilnosti, katerih starši niso imeli. V podzavesti pa se dogajajo veliko po­memb­nejše stvari, ki terjajo razrešitev. Proces izbiranja torej vodi podzavestni načrt.

Raziskave so pokazale, da deklica, ki nima stika z materjo, prenese elemente pretirane odvisnosti v odnos z moškim, kar pomeni, da bo prav od hčerkinega stika z materjo odvisno, kaj bo ta hči odnesla v svoj zakon. Posameznik torej vzpostavlja intimen odnos na podoben način, kot je otrok iskal in ohran­jal stik z materjo. Raziskave so poka­zale, da tudi specifičen slog očetovstva lahko vpliva na samopodobo hčere in posledično na njen način življenja. Izkazalo se je namreč, da imajo ženske, ki so imele zlorabljajoče ali pa odsotne očete, težave z moškimi in velikokrat za svoje romantične partnerje izberejo moške, ki jih zlorabljajo ali zapustijo.

Zaljubljenost še ni odnos

Zaljubljenost še ni odnos v vsej polnosti, saj se pravi intimen odnos lahko razvije šele na osnovi medosebnih prizadevanj partnerjev, da si odnos ozavestita in poskušata odkriti, kaj je tisto, kar ju je privedlo skupaj, in v čem si zares pripadata.

Partnerja, ki jima uspe pokloniti drug drugemu razumevanje v svoji globoki ranjenosti, sta sposobna preustvariti drug drugega in s tem omogočiti drug dru­gemu osebnostni razvoj, izpolnitev in razrešitev osnovnih psihičnih zapletov. To jima omogoča, da zacelita boleče rane iz mladosti. Stari vzorci se namreč ponavljajo, ker so vgrajeni v naš način odzivanja in delovanja, in s tem po­znani, ne glede na to, kako nezadovoljivi so.

Da si partnerja odnos ozavestita, je potrebnega veliko truda in soočenja, terja pa tudi nekaj neznanega in zato silovito nevarnega, kar v človeku prebudi pričakovanja katastrofe ali občutje ogrožajočega tveganja, odprtosti, izpostav­ljenosti in ranljivosti. Prav v tem tiči razlog, zakaj nekateri ljudje tudi v odrasli dobi raje ponavljajo boleča otroška doživetja, kot da bi jih spremenili, saj je vse preveč nevarno znova začutiti enako izpostavljenost drugemu, kot so jo začutili v otroštvu. Ljudje se namreč že od svojih otroških dni bojijo vnovične izpostavljenosti istemu strahu in tesnobi, za katera so takrat čutili, da bi bila za njih lahko usodna.

Odločitev za rast

Vendar pa je za obvladovanje tega strahu po­trebna odločitev odraslega, da še enkrat tvega obuditev primarnega občutka tesnobe in vidi, da lahko to občutje preživi, kar pomeni, da ga zmore obvladati in nadzorovati. Odrasel človek ni več nemočen in odvisen, kot je bil otrok, ampak zmore sprejeti odgovornost za svoje življenje in se osvoboditi strahov, ki so nastali, ko je dejansko bil nemočen in ­odvisen.

Družinski terapevt Murray Bowen predpostavlja, da se ljudje nagibajo k romantični zaljubljenosti v partnerje, ki so na podobni ravni osebnostne zrelosti oziroma na isti ravni diferenciacije, vendar pa uporabljajo različne obrambne mehanizme oziroma značajske ali vedenjske stile. Nediferencirani partnerji poskušajo zadovoljiti svoje nezaved­ne infantilne potrebe in frustracije s po­močjo partnerja, ki pa jih ne more zadovoljiti. Posledica tega so razočaranje, obup, sovraž­nost, nenehni konflikti in neizogibna bolečina, kar pa lahko vodi tudi v nezvestobo.

Eden od možnih razlogov za nezvestobo je tako lahko tudi spoznanje, da se psihični romantični model razvija vse življenje, zaradi česar so naši psihični modeli zelo kompleksni in se prav zato lahko navežemo na več oseb. Ena oseba lahko ustvari zelo enkratne modele medosebnih interakcij z vsakim romantičnim partnerjem. To pa pomeni, da se lahko zgodi, da se bo posameznik zaljubil v eno osebo, ki mu bo zadovoljila temeljno potrebo po varnosti, in ko bo ta potreba zadovoljena, se bo zaljubil v drugo osebo, ki mu bo izpolnila potrebo po dramatičnosti in vznemirjenosti.

Ljubezen, ki zadaja rane?

Nihče ne more nekoga globlje raniti kot člo­vek, ki ga najbolj ljubi in ki trdi, da prav tako ljubi, a vseeno zadaja globoke rane in bolečine.

To dokazuje vsakdanje življenje vsakega zakonskega odnosa. Zakonca namreč kmalu po začetni romantični ljubezni ugotovita, da drug v drugem prebujata najbolj boleča ob­čutja, prave more. Tisto, česar sta se najbolj bala, in tisto, čemur sta se na vsak način hotela izogniti, se z vso močjo spet pojavi, nam­reč konflikti in travme iz mladosti, ki so ju v odraščanju tako močno ranili. Z vsem optimizmom in hrepenenjem vstopita v odnos, ki jima obljublja zadovoljstvo, sprejetost in srečo. Pričakujeta, da ne bosta več do­živ­ljala bolečih čutenj iz mladosti, vendar pa je resničnost zelo drugačna.

V naši duševnosti je namreč zapisan zakon, ki zahteva, da se najprej ponovijo stara doživetja, preden se lahko ustvarijo nova. Kajti samo na ta način vemo, kaj je treba pozdraviti. Zakonci, ki tega ne sprejmejo, se zapletejo v zunajzakonske zveze, ki pa so vedno zgolj posledica nerazrešenih travm in stisk iz mladosti, ki so se v odnosu na novo prebudile.

Bližina in strah pred njo

Ključna sestavina vsakega zakonskega odnosa in zapleta se odvija na področju intimnosti oziroma želje po čim večji bližini in obenem strahu pred preveliko čustveno bližino partnerja. Zakonca se drug drugega bojita in si tega ne upata zares odkrito povedati.

Intimnost pomeni sposobnost odnosa, da vključi pravo ranljivost obeh partnerjev. Pri tem gre predvsem za strah pred izgubo samega sebe, svojega jaza in svojih lastnih čutenj, potreb, želja in hrepenenj, saj naj bi se vsak povsem predal partnerju in njegovemu načinu mišljenja in čutenja. S tem naj bi postala eno in se v vsem prilagodila drug drugemu. To pa vedno povzroča stisko, saj se razume, kot da se mora en partner ali oba odpovedati svojim željam, zahtevam in po­trebam. S tem lahko partner izgubi samega sebe oziroma začne čutiti, da mora zanikati svojo lastno samostojnost.

Včasih se je eden od partnerjev (ali celo oba) pripravljen odpovedati svojim potrebam in željam ali jih celo zanikati, da bi ohranil občutek varnosti, hotenosti, želenosti in zavarovanosti oziroma da bi ponovno oživil občutje ljubljenosti, ki ga je ali pa bi ga moral nekoč doživljati s svojimi starši. O teh globokih željah se partnerja po navadi ne pogovarjata, saj se jih v polnosti niti ne zavedata. To so namreč želje, potrebe in občutja, ki sodijo v odnos med otrokom in materjo in jih v svojem odnosu želita samo ponovno oživeti. Ta hotenja in želje pa pomenijo precejšnjo krhkost, ran­ljivost in odvisnost od partnerja, ki naj bi vse to razumel in ustvaril tako imenovano 'okolje ugodja', ki pomeni varnost, kjer naj bi bil človek zavarovan z ljubeznijo in sprejetjem. Sposobnost rasti odnosa pa je odvisna od posameznikovih primarnih izkušenj odnosov in od vzorca navezanosti, ki se je v njem oblikoval v najzgodnejšem obdobju. O pravi intimnosti lahko govorimo, ko ima vsako od teh področij intime svojo bolj ali manj funkcionalno stopnjo razvoja, kar pa pomeni, da zrel odnos zahteva razvoj vseh posameznih oblik povezave kot posameznosti.

Intimnost vključuje tudi strah in grozo ter spoznanje, da se vsak včasih zapleta tudi v dokaj čudne misli, čutenja in ideje, kot so zavist, ljubosumje, jeza in razburjenost. Zaradi tega le s težavo ohranja prepričanje, da vse to v partnerju ne bo povzročilo groze in umika. To 'okolje ugodja' se lahko pojavi v kateremkoli času življenja, moralo pa bi se pojaviti v najzgodnejšem odnosu otroka s starši, kjer se začne razvijati jedro človeške osebnosti. Če se to ne zgodi, je vzpostavitev stabilne in trajajoče osebnosti pro­ble­matič­na. V tem smislu daje intimni partnerski odnos novo upanje, vendar pa je to zelo težak in tvegan proces.

Uvid v drugega

Partnerja velikokrat nista sposobna odkriti in prepoznati teh globokih potreb drug drugega, saj je za to potrebno več kot samo poslušanje tistega, kar je očitno.

Gre za zahtevo po globljem razumevanju, ki partnerjema omogoča prodor v notranji svet drugega. To pa je svet, ki ga niti vsak sam ne pozna.

Partnerja morata sprejemati drug drugega v svojih osnovnih potrebah, pa čeprav so te nerazumljive in večkrat nesmiselne. Šele to ozračje razumevanja in sprejetosti omogoča, da se partnerja lahko predata drug drugemu. Kjer pa to ni mogoče, postajata partnerja vedno bolj ranljiva. Ponavljati se začnejo travme in nerazrešeni konflikti iz mladosti, ki vodijo v občutek sramu, razočaranja, ponižanja in obupa. Ti spori se lahko nadaljujejo leta in leta. Končno si partnerja zaradi groze pred novo ranljivostjo najdeta varen izhod, nov psihičen prostor in čas ter tja usmerjata svoje sile. To so lahko otroci, razne dejavnosti, delo ali pa si poiščeta novo osebo, ki naj bi zadovoljila njune potrebe.

Veronika Seles za Liso

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"