Mnogi ljubezen in svobodo vidijo kot dva nasprotujoča si pojma. Pa imajo prav?
Čustveno bližino mnogi doživljajo bolj kot omejitev ali obvezo in ne kot raziskovanje sebe in ljubljene osebe.
Vendar nič ne osvobaja bolj kot ljubezen.
Da pa bi lahko dali in sprejeli ljubezen, ki je samo naša, se moramo najprej osvoboditi spon miselnih in čustvenih vzorcev, ki smo jih pridobili v času odraščanja. Vse dotlej se bodo naši občutki in želje mešali z občutki in željami, ki so nastali iz potreb otroka v nas.
Otrok v nas je tisti ‘mali jaz’, v katerem so pospravljeni čustveni spomini iz otroštva.
"S seboj kot odraslo osebo ravnamo tako, kot so z nami ravnali, ko smo bili majhni," meni psihologinja Alice Miller.
Če smo si ljubezen prislužili z ubogljivostjo, si tudi v dobi odraslosti skušamo naklonjenost pridobiti podobno. Če smo se počutili ljubljene samo, kadar smo bili zabavni in veseli, si kot odrasli morda mislimo, da si ljubezen zaslužimo le, kadar smo takšni.
Šele ko se znebimo čustveno-duševnih spon, lahko ljubimo svobodno in odprto, ne pa iz nekakšne nezavedne otroške potrebe.
Iskreno ljubiti in se brez skritih računov predajati smo zmožni le, če smo ob drugih lahko spontani, sproščeni in takšni, kot smo. Takšna ljubezen je osvobajajoča, svoboda, ki se tako tvori, pa vodi k odkrivanju novih dimenzij ljubezni.
In kako svobodna se počutiš ti - v tem trenutku?
