"Ljubila sem ga, on pa me je ves čas varal!"

"Veliko vaših člankov sem prebrala, sedaj pa sem se odločila, da vam tudi jaz pišem. Znašla sem se v začaranem krogu iz katerega ne najdem izhoda.

Stara sem 30 let. Z možem sva poročena že dobri dve leti, skupaj pa sva že13 let. Leto po poroki sva dobila otroka. Zame je bil to eden izmed najlepših trenutkov, vendar sem kmalu spoznala, da v zakonu ni vse tako kot bi moralo biti.

Mož se je že pred rojstvom otroka odtujil, čutila sem, da se nekaj dogaja. Kmalu sem na njegovem telefonu našla dokaze. Pisal si je z obema poznano punco, ki jo je spoznal prek službe.

O njej sem slišala le to, da se rada spogleduje in zapeljuje poročene moške, kar pa vem, da še kako drži. Videla sem na lastne oči... Bila sem zgrožena, počutila sem se osramočeno, ponižano in izgubljeno.

Zdelo se mi je, da se mi je porušil svet. Mož mi je ves čas govoril, da je ostalo samo pri sms-ih (čeprav je bilo iz njih razvidno mnogo več) in poljubu.

Zelo težko sem to sprejela, vendar sem šla naprej. Bolelo me je tudi to, da sva bila z možem tudi v času nosečnosti zelo dolgo spolno aktivna. Bil je nežen, kot vedno.

Iz dneva v dan sem bila bolj razočarana, bolj obupana. Tega nisem povedala nikomur. Začela sem se vase zapirati. Bilo mi je zelo hudo.

Mož je bil veliko od doma (službeno in privat), veliko sva se zaradi tega tudi prepirala. Prišlo je tako daleč, da se večkrat ni javljal na telefon, včasih tudi ni prišel domov. Rekel mi je, da mu je bilo tako težko, da je prespal v avtu. Tudi to sem težko verjela, pa vendar sem.

Povedala sem, da imam občutek, da me vara in da ima še vedno nekaj z njo. Vedno je vse zanikal, nikoli pa me ni tako potolažil, da bi mi bilo lažje ali da bi mu vsaj poskušala zaupati.

To, da ga ni bilo domov se je kar nekajkrat ponovilo. Imel je tako navado, da je bežal pred problemi. Večkrat se mi tudi ni javljal na telefon. To se je dogajalo tako pogosto, da mi je prekipelo in sem mu v jezi tudi večkrat rekla, da ne rabi več hoditi domov, če mu dom tako malo pomeni.

Pred dvema mesecema je odšel v službo in se zvečer spet ni vrnil domov. Naslednji dan sem spletu zasledila sliko na kateri sta bila z »ljubico«.

Vedela sem, da je konec. Spakirala sem mu stvari. Sledilo je 14 dnevno tiho obdobje, nato me je nekako prepričal, da se želi spremeniti in spremeniti odnos do naju z otrokom. Spoznal naj bi, da ni delal prav, saj zanj nikoli nisva bila na prvem mestu.

Ko sem ga vprašala, če me je v tem času varal, je vse zanikal. Pravi, da me nikoli ni. Prišel je domov. Prvi dan mi je obljubljal to, kar sem kot žena in mati pričakovala od svojega moža. Bila sem razočarana, a hkrati srečna, da je to spoznal. Še vedno je imel telefon pod geslom, kar mi je malo smrdelo. Prosila sem, da odklene pa se je izgovarjal, da mu to vzame veliko časa in da še ni utegnil.

Naslednje dni je bil mož spet takšen kot prej. Bolelo me je, da nikoli ni znal reči besede oprosti, kar pa sem vsaj zdaj pričakovala. Vedno se je izgovarjal na to, da mu nisem pustila do besede in zato ni mogel izreči besede.

Priznam, da kar veliko govorim, vendar mislim, da je lahko oprosti prva beseda, ki jo izrečeš ob neki napaki. Zdelo se mi je, da se vračava v začaran krog.

Vsakič ko sem mu omenila "ljubico", je vse v zvezi z njo zanikal. Pravi, da je bil le kiks, razlog alkohol, osebni problemi (služba, prijatelji, problemi v družini)... Zatrdil mi je, da se z njo ni več videl, da nimata stikov. Ker sem bila globoko v sebi razočarana sem skoraj vsak dan spraševala kaj o tej temi.

Čez nekaj dni sem našla na njegovem računalniku slike "ljubice" in tudi drugih žensk, ki jih je slikal. Pogledala sem, kdaj so bile slike posnete in jih primerjala z vsebino takrat poslanih sporočil. Vedela sem, da me je mož ves ta čas varal.

Čeprav je do zadnjega vse zanikal. Tudi zdaj ni priznal nič. Tudi ko sem prišla do slik. Več možnosti ni imel, saj sem ga že drugič napodila iz hiše. Odkrila sem tudi, da mu je pošiljala elektronska sporočila in med njimi je bil tudi nasvet, da otroku ne bo naredil nič dobrega, če se vrne.

Zdelo se mi je, da je prišel domov samo zaradi otroka. V času, ko je bil od doma ji je tudi sam poslal elektronsko sporočilo. Šlo bi naj za darilo od prijateljic, vendar mi izgovor ni bil ravno najboljši. Darilo, ki ga lahko koristita dva bi težko verjela, da so ji podarile prijateljice, saj bi naj bila samska. Boli me tudi to, da je tako obseden z ženskami in jih slika kjer koli se mu pač zazdi.

Zelo sem razočarana nad vsem. Ljubim svojega moža. Zame je bil edini. Vsa ta leta sem mu bila zvesta. Najbolj me je prizadelo, da me je varal v obdobju ko sem bila najbolj ranljiva. Seveda se je to dogajalo tudi po rojstvu najinega otroka. Vem, da možu tega ne bom mogla nikoli odpustiti.

Ko je mož prvič po 14 dnevih prišel domov, sem vedela, da ga še vedno gledam z drugimi očmi. Mislim, da zame nikoli ne bo, tako kot prej. Zdi se mi, da če sama ne bi odkrila vsega tega, bi še naprej lagal in bil z njo.

Vedno sem rekla, da se bom za svojo družino maksimalno potrudila. Sedaj me skrbi za otroka. Boli me, da sva jo kot starša takoj na začetku razočarala. Vedno bolj resno razmišljam o ločitvi, saj tako ne morem živeti.

Za moža sem bila že dolgo časa samoumevna, bolelo me je, da je vsem drugim dal prednost, z otrokom pa sva prišla na vrsto takrat, ko je bilo vse ostalo postorjeno. Skupnega prostega časa kot družina nismo imeli.

Ne vem kako naprej. Trenutno me najbolj skrbi za najinega otroka. Vem pa, da je še težje živeti v laži in se pretvarjati, da smo srečna družina. Slej ko prej bi videl, da to ne drži. Prosim za vaš nasvet."

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, svetuje ...

"Pozdravljeni draga bralka! Najprej hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Ob branju vaše zgodbe mi ostaja ena huda bolečina, žalost in ranjenost. Kot da bi bili v nočni mori in se ne morete zbuditi iz nje.

Žal mi je, da prestajate vse to ravno v času, ko imate ob sebi čudovitega malčka, ki vas kot mamo potrebuje celo, spočito in zadovoljno. Vi pa se počutite vse prej kot to, kot ženska se počutite osramočeno, ponižano, telesno razvrednoteno, nepomembno in zavrženo.

Globoko vas čutim v tej bolečini, v tem kako prestrašeno, osamljeno, izgubljeno in manjvredno se morate počutiti. Verjetno je za vas vsak dan posebej velika borba, da se prebijete čezenj, brez da bi se do konca zlomili.

Neverjetno močna ženska ste in prav ta moč vas bo pognala naprej, v prihodnost, ne glede na to, kakšna le ta bo.

Verjamem, da je nezvestoba za vas udarila kot atomska bomba. Svet vam je dobesedno razpadel na koščke. Vse, v kar ste verjeli, vse, za kar ste živeli in se trudili, je postalo onesnaženo in razvrednoteno. Vaše zaupanje se je prelomilo in porušilo.

Varnost in bližina, ki ste ju čutili v zakonu, sta izpuhteli pred vašimi očmi, v nastalo praznino pa se je naselil strah in dvom. Mi spet laže, kje je, zakaj se ne javi na telefon, kaj je z mano narobe, da ga ni domov?

Verjetno so ti strahovi v vas tleli kot žerjavica in ne glede na njegova pojasnila, ste čutili s celim telesom, da je resnica nekje drugje. Da je tisto, kar čutite v telesu nekaj čisto drugega, kar vam govori on.

Ne glede na vse, vaše telo vse čuti in nikoli ne laže. Po vseh teh letih skupnega življenja poznate svojega moža bolje, kot kdorkoli drug.

Njegovo telo začutite s svojim telesom na način, ki je izrazito senzibilen in intuitiven. Ne glede na vsa moževa pojasnila in izgovore, je vaše telo ostajalo nemirno, prestrašeno in ponižano.

Verjemite, globoko v sebi bi čutili, če bi do vas prišel z iskrenim in spoštljivim namenom.

Tako pa ste čutili vsa tista čutenja, od katerih se je odrezal vaš mož, da je vsaj približno naredil svoja pojasnila verjetna. Četudi se je z njimi še tako trudil, je njegovo telo čutilo nemir, sram in strah. Ker so ga ta čutenja ogrozila, jih je čisto nezavedno potlačil, odcepil in dal v vajin odnos. Čutili in nosili pa ste jih vi.

Seveda je veliko težkih čutenj vaših, ampak nekaj je tudi njegovih. Ko bo mož pričel prevzemati odgovornost za ta čutenja in bolečine, ki jih je obema povzročil s svojim vedenjem, boste vi to avtomatično čutili na svojem telesu kot razbremenitev. Razbremenitve pa za enkrat vi ne čutite, ker bi mož moral nezvestobo najprej obžalovati.

Obžalovanje je prvi korak pri okrevanju para po nezvestobi.

To pomeni, da bi moral mož najprej zavzeti neko iskreno, ranljivo držo do sebe. Ker nezvestoba kaže na dlje časa trajajoče, nezadovoljene čustvene potrebe, bi moral ozavestiti in tudi izgovoriti vse bolečine, upe in razočaranja, ki so se mu zgodili v vajinem odnosu (in za katere niste krivi vi).

Smiselno bi bilo vse to povezati z bolečinami, ki jih je dobil v otroštvu in so izvor vsega. Ko bi enkrat začutil, kako ranjen je ta fantek globoko v njem, kako zelo si želi, da bi ga nekdo le vzel v naročje in potolažil, takrat bi tudi lažje začutil, kako zelo je ranil vas in vašo malo punčko v notranjosti.

Srečanje teh dveh malih, ranjenih otrok je zdravilno in lahko povrne sočutje, nežnost in bližino. Takrat bi tudi nekaj teže padlo iz vajinih teles. Vprašanje pa je, ali je pripravljen kot odrasel moški vlagati napor in trud v ta proces.

Trenutno je občutek, da se je (paradoksalno) lažje spustiti čez vse te bolečine in spremembe, kot pričeti zdraviti in negovati sebe.

Dokler je njegov mehanizem reševanja problemov tak, da od njih najraje zbeži, ker ima s tem občutek, da se zmanjšajo ali izginejo, do takrat vi ob sebi nimate moškega, ki bi bil pripravljen skupaj z vami kaj narediti za ta odnos.

Upam, da vas ne ranim s tem, vendar je vaš mož verjetno zaljubljen v to žensko. Zaljubljenost mu megli sposobnost treznega pogleda na nastalo situacijo in preprečuje, da bi se od ljubice lahko poslovil.

Neverjetno boleče vam mora biti, ko veste, da si svojega moža, nekoga, ki ga ljubite že tako dolgo in s katerim imate otroka, delite z neko drugo žensko.

Pri tem naj poudarim, da si z ničemer niste zaslužili tega, kar se vam sedaj dogaja in niste krivi za moževe odločitve. Lahko bi mu dali vsa dovoljenja na tem svetu za nezvestobo, pa bi bila še vedno njegova odločitev, ali želi biti nezvest ali ne.

Vaš mož se je velikokrat odločil, da prestopi meje in vsaj na začetku je verjetno čutil, da to, kar dela, ni prav in ni spoštljivo do vas.

Ne zaslužite si, da nekdo tako grdo ravna z vami! Vredni ste veliko več! Lepi in posebni ste, čeprav mogoče sedaj čutite vse kaj drugega kot to.

Težke in boleče stvari se vam dogajajo, vendar verjemite, občutek izgubljenosti bo minil! Ne boste ga večno čutili, vsa ta groza bo minila! Ne potrebujete vsega nositi na svojih ramenih, pretežko je.

Če se le da, se povežite z bližnjimi, naj vam pomagajo čez osamljenost in bolečino. Vem, da je težko in bi se najraje zavlekli v kakšno majhno luknjico dokler vse skupaj ne mine, pa bi bilo krivično, če bi s tem ostali sami.

Zavedajte se, da ste dobra mama. Ne dopustite, da vam nezvestoba ukrade še to vero vase! Otroka ne morete razočarati s tem, kar se dogaja med vama z možem. To je nekaj, kar sodi v vajin partnerski odnos in ne v vajino starševstvo.

Lahko se kot zakonca poslovita, ne moreta pa se posloviti od starševstva. Največ, kar lahko date svojemu otroku je to, da poskrbite zase (da umirite svoje telo, ker vaš nemir in strah otrok čuti) ter mu hkrati omogočite stik z očetom.

Čez velike spremembe boste šli in vajin otrok se bo nanje še najlažje prilagodil, vendar bo hkrati na svojem malem telesu čutil čisto vse. Popolnoma verjamem, da boste z otrokom ohranili stik, povezanost in bližino, ne glede na vse napore in bitke, ki vas še čakajo. Dobra mama ste, ne pozabite tega.

Prav zato, ker ste mlada mamica, sedaj še posebej potrebujete oporo v nekem odraslem odnosu in če vam mož tega ne more dati, oporo poiščite kje drugje.

Najslabše bi bilo, če bi se osamili in ves smisel svojega življenja prenesli na otroka. Seveda vam daje upanje, vero in moč, kar je lahko dobro izhodišče, vendar bo potrebno na poti vašega okrevanja to pričeti ponovno iskati v sebi.

Vem, krivično je, da vam to govorim v razmerah, ko se počutite tako slabo, vendar je res. Želim vam, da bi se postopoma pričeli umirjati, tako telesno kot čustveno.

Ne zaslužite si, da bi še naprej živeli v tem ponižanju in sramotenju, zato vam želim, da bi zbrali toliko moči in zaščitili sebe, svojo ženskost in materinstvo.

Če bi lahko, bi vam to govorila znova in znova: z vami ni nič narobe, lepi ste, posebni ste, vredni, da vas nekdo ljubi, spoštuje in varuje. Pa tudi, da lahko vse to vi vračate na način, ki vas ne razvrednoti. Zaslužite si mnogo več, čeprav vas sedaj mogoče z vsem srcem vleče nazaj k možu.

Draga bralka, ne vem, če sem vam s povedanim sploh kaj pomagala. Mogoče je največ, kar vam lahko dam in kar vi ta trenutek najbolj potrebujete prav to, da veste, da niste sami ter da poglobite občutek opore in sočutja, ki ga vaše telo tako zelo rabi.

Resnično vem želim, da se vam pričnejo dogajati lepe stvari, da začutite ljubezen, ki zdravi in celi rane. Čeprav imate občutek, da se vrtite v krogu, se bo to vrtenje kmalu umirilo, ne more trajati večno. Sem v mislih z vami. Veliko poguma in vere vase vam želim!"

Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?

Svoje vprašanje za spletno stran Cosmopolitan pošlji na naš naslov cosmopolitan.si@adriamedia.si ali pa piši kar Alenki (alenka.lanz@toplina.net).

Z veseljem ti bomo odgovorili in pomagali!

Preberi še: SKRIVNOST RAZKRITA: Moškim je najbolj všeč, če v posteljo oblečeš to!

Priporočamo tudi: 9 erogenih točk, ki v njem sprožijo nebrzdano slo