Cosmopolitan Slovenija - Mlada, lepa in zabavna

avgust 2014
Povezana s Cosmopolitanom

Objavljeno v reviji •

Ženske v moških športih

Čeprav se na številnih področjih brišejo meje med delitvijo na moško in žens ko, je v športu še vedno čutiti, da si moški želijo vsaj nekaj obdržati zase …

A tri dekleta so v svet moškega športa vstopila povsem emancipirano.

Teja se je našla v igri floorballa oz. t. i. dvoranskega hokeja na parketu, Andreja si je izborila svoj prostor v boksarskem ringu, Eva pa na nogometnem igrišču preigrava žogo bolje od povprečnega moškega. Ni treba poudarjati, da občudujemo njihov pogum, z odločnostjo so namreč dokazale, da si zaslužijo medaljo za hrabrost. Naj ti te tri vražje športnice vlijejo dovolj poguma, da boš tudi t i nekoč samozavest no stopila pred ekipo fantov in se jim kot edina predstavnica nežnejšega spola pridružila pri igri.

Andreja Bešter:

Prijel se je je vzdevek Kobra

Če bi Andrejo srečala na ulici, ti na kraj pameti ne bi padlo, da je boksarka. Njeno telo je namreč drobno, saj tekmuje v kategoriji do 60 kilogramov, na koži ni sledi modric, povrhu vsega pa je povsem mirno dekle. In verjetno se že sprašuješ, kako se ji je uspelo ujeti v kruti moški svet bojevanja …

Njena boksarska zgodba se je začela razmeroma pozno, ko ji imela že 20 let.

“Šlo je za šalo. V lokalu, kjer sem delala, me je en tipček počil, pa sem mu rekla: Če bi te jaz dobila v ring, bi te tako polomila …”

In res, padla je stava, da se bo z njim pomerila na štiri oči.

Poklicala je v Boksarski klub Kranj in trenerja prosila, ali si lahko sposodi ring za nekaj treningov.

Za trenerja je bil to seveda šok, saj so do tistega trenutka interes za boks izkazovali le moški. Predlagal ji je, naj si vzame en mesec časa za treninge, in ta poskusni mesec se je spreobrnil v šest let, ko ima Andreja za seboj pet osvojenih naslovov državne prvakinje in številne boje v tujini.

Pri odločitvi ni kolebala

Prvega pol leta se je Andreja hkrati posvečala dvema športoma – rokometu in boksu, a se je na koncu odločila za drugega.

“Pri rokometu si lahko dober, ampak če je ekipa slaba, ne moreš nič. Pri boksu pa lahko sama dokažem, ali sem dobra ali ne,” je dejala Andreja, ki je trenirala z moškimi, a to je ni motilo.

“Že od majhnega sem se družila s fanti, ker je bilo v naši vasi malo punc.” Njen napredek je bil hiter, pa ne samo zato, ker je naravno talentirana, ampak tudi po zaslugi rokometa, ki ga je trenirala kar dvanajst let.

“Želela sem trenirati karate, a je bil najbližji klub predaleč, da bi se vozila na treninge, zato so me dali v moški rokometni klub, kjer sem bila golmanka.”

Že takrat je na svojem telesu občutila marsikateri udarec, naučila pa se je tudi predvidevati nasprotnikove gibe. Obe lastnosti je s pridom uporabila v ringu, a šele s časom.

Šla bo med profesionalke

“Ko sem v klubu začela boksati, sem bila naduta. Potem sem spoznala, da nimam pojma, in se počasi umirila. Včasih sem bila ‘fajterka’. Vedno, ko se je kdo kje tepel, sem bila zraven, zdaj pa se raje umaknem.”

Čeprav so redki verjeli, da bo v tem športu vztrajala, je bila njena odločnost neomajna.

“Vsi vedo, da imam cilje in bi rada nekaj dosegla,” je dejala Andreja, ki si najbolj od vsega želi prestopiti med profesionalne boksarke.

“Boks je v mojem življenju trenutno na prvem mestu.” Ker pa trenira dvakrat dnevno, zjutraj in popoldne, si ne more privoščiti redne zaposlitve.

“Če bi delala osem ur na dan, bi mi jutranji trening odpadel, za popoldanskega pa bi bila preveč utrujena,” je dejala in dodala, da je konkurenca v svetu zelo močna, in če si želi uspeti, se mora boksu posvetiti popolnoma. Ker pa je izredno vpisana tudi na Fakulteto za šport, zanjo pridejo v poštev le priložnostna dela.

Tudi ona občuti strah

“Delati moram, ker z denarjem od tekem ne morem živeti.” Na srečo ji ob strani stojita boksarski klub in trener Duško, ki vanjo verjame stoodstotno in pravi, da v ringu deluje kot kobra.

“Ko začuti oviro, se umakne, ugrizne pa takrat, ko najmanj pričakuješ,” je opisal njen boksarski slog, ona pa je komentirala, da ima pred tekmovanji včasih tudi tremo.

“Ne vem, kako bi to opisala … Strah me je. Res! Bork, ki jih ne poznam, me je strah,” je priznala Andreja, ki ji je uspelo knockoutirati ne samo žensko, ampak celo enega moškega!

“Prvi občutek ni prijeten, ampak ko vstane, si oddahneš. Na srečo še nobena ni tako padla, da ne bi vstala … Ne vem, kako bi to prenesla,”je dejala in dodala, da ji je med treningom nekoč uspelo knockoutirati celo fanta iz kluba.

”Sploh ga nisem močno zadela, pa se je samo sesedel.”

Ta padec je presenetil celo njo, bolj kot bolečina, ki ji jo z udarcem lahko zada nasprotnik.

“Na tekmovanju je v meni toliko adrenalina, da bolečine sploh ne čutim.”

Njena zgodovina poškodb

Po vsem tem se zdi, kot da je Andreja imuna na poškodbe, pa čeprav so za boks značilni polomljeni nosovi, modrice …

“Mene rešuje dobra obramba,” je dejala boksarka, ki je že imela zlomljen nos, a ne zaradi boksa, ampak zaradi nerodnega padca v otroštvu. Zaradi boksa pa samo poškodbo zapestja, izpahnjeno čeljust in kakšno modrico.”

Bolj resen je bil lanskoletni padec z motorja (Andreja je tudi navdušena motoristka), ki jo je skoraj stal boksarske kariere, a se je po polletnem okrevanju vrnila v ring in nadaljevala z osvajanjem kolajn. Do danes si jih je nabrala že toliko, da je pred kratkim dobila novo vitrino. Poleg že osvojenih naslovov pa ima gorečo željo v ringu premagati Irko, ker je trenutno najboljša. Eden njenih dolgoročnih ciljev je tudi ustvarjanje družine. Čeprav je trenutno samska, verjame, da bo napočil trenutek, ko bo spoznala pravega fanta zase. A pod pogojem, da bo razumel njen športni način življenja.

Teja Barborič:

Zaradi modric ne more nositi kril

Floorball ne pozna ravno veliko ljudi in tudi Teja ni vedela zanj, dokler je nad igro, ki je podobna hokeju, le da ima malce drugačno opremo in se igra na parketu, ni navdušil prijatelj Miha.

“Že zelo dolgo sem si želela igrati skupinski šport s prijatelji, pri katerem bi se lahko imeli dobro in bi se hkrati tudi zelo utrudili. Ko sem izvedela za floorball, sem ga želela poskusiti.

Hokej mi je bil zanimiv že od malih nog, pa sem to videla kot dobro priložnost, da končno poskusim nekaj precej podobnega.”

In padla je odločitev, da z Miho sestavita rekreativno ekipo.

Vse punce so obupale

“Poklicala sva vse približno aktivne znance in celo naokoli razobesila oglas. Kupili smo palice in žogice, najeli dvorano, ki ima gole za mali nogomet, in začeli igrati,” je dejala Teja in dodala, da jim je prodajalec opreme pokazal nekaj osnov, ostalo so se naučili sami.

“Sprva smo bili mešana ekipa. Kot so novi člani prihajali, so stari odhajali, in kmalu ni bilo več nobene punce.”

Le Teja je vztrajala.

“Meni je pomembno, da igram, ne pa, s kom igram. Zasedba je nastala

spontano. Fantje so super in upam, da bomo še dolgo igrali skupaj,” je dejala Teja in dodala, da je v Sloveniji vedno več ženskih ekip.

“Jaz igram v moški ekipi, ker smo se našli tisti, ki igramo za zabavo.”

Spanje po treningu odpade

Zabave pri tem športu po Tejinih besedah res ne manjka.

“Imam skrito željo, da bi floorball trenirala, a na žalost nikoli ni dovolj časa. Trenutno igramo enkrat na teden, pridejo pa tudi obdobja, ko se zmenimo za dvakrat na teden. Lansko zimo smo igrali celo trikrat na teden, ker smo se udeležili rekreativne lige. Za floorball potrebuješ precej kondicije, tek od enega gola do drugega te izčrpa.

Med treningom in po njem pot teče v potokih, obraz je rdeč in po mojem mnenju ni prostora za sekiranje, ali sem videti v redu, ali se moje kratke hlače in majica ujemajo. Telovadba je telovadba,”je dejala Teja, ki se po treningu počuti izžeto in hkrati polno energije.

“Hecna kombinacija in preveč adrenalina, da bi lahko takoj, ko pridem domov, zaspala.”

Večernega spanca pa ji ne krati misel na kakšnega prepotenega tipčka, Teja ima namreč fanta, ki pa ga prav nič ne moti, da se rekreira izključno v moški družbi.

“Fant se pritožuje le nad modricami, ker s treninga vedno pridem modra od žogic. Potem menda ne morem nositi krila … Kot da ga oblečem več kot trikrat na leto,” je pripomnila v smehu.

Agresije ni

“Ne maram ločevanja na ženske in moške, zato ne vem, zakaj ne bi mogli igrati skupaj. Res rada igram floorball in vesela sem, da sem ‘našla’ ta šport. Vedno sem raje počela fantovske stvari,” je dejala Teja, ki se sploh ne ozira na to, da igra v izključno moški družbi, po vrhu vsega pa še hokej, pri katerem – če samo pomisliš na silake, ki ga igrajo na ledu – je veliko prerivanja in sproščanja adrenalina … Kako ‘nasilen’pa je floorball?

“Načeloma ni tako nasilen šport in na področju prekrškov so stroge omejitve. Seveda se lahko marsikaj pripeti, a potem sledijo kazni.”

Teji za zdaj še nihče ni prepovedal igranja, a po njeni zagrizenosti sodeč, je na parketu vražja hokejistka, ki si zasluži spoštovanje celotne moške populacije.

Eva Redenšek:

V družini ni edina, ki zna z žogo

Evina nogometna ‘kariera’ se je začela pred natanko štirimi leti, prvo srečanje z žogo pa se je zgodilo že veliko prej.

“S sestro sva kupili nogometno žogo in začeli brcati,” je prvo srečanje opisala Eva in dodala, da je bil njen talent hitro opažen.

“To je opazil sosed, ki je bil trener ženske ekipe, in naju povabil, da poskusiva s pravimi nogometnimi treningi.”

Trener ni popustljiv

Verjetno si lahko predstavljaš, da ima Eva po štirih letih treningov za seboj zajetno število pretečenih kilometrov, posledično pa je tudi njena fizična pripravljenost vrhunska.

"Ker potrebujemo veliko kondicije, imamo na začetku sezone vedno kondicijske treninge, ki so zelo naporni. Pozneje, ko kondicijo pridobimo, začnemo z bolj taktičnimi treningi, ki so nekoliko lažji,” je dejala Eva, ki se po napornem treningu – ta traja večinoma uro in pol, včasih pa tudi po dve uri – sicer počuti izžeto, a hkrati tudi izpopolnjeno.

“Zame je to dober občutek, saj vem, da sem naredila nekaj dobrega zase.”

Če misliš, da trener ženske reprezentance zna pogledati čez prste samo zato, ker se po nogometnem igrišču podijo predstavnice nežnejšega spola, se zelo motiš!

“Mora biti strog, saj smo ženske in bi vedno rade naredile kaj po svoje,” je s širokim nasmeškom na obrazu priznala nogometašica, ki je na igrišču našla svoje mesto kot obrambna igralka.

Žensko rivalstvo

Glede na to, da smo ženske (sploh ko je v igri odločitev za zmago) zelo bojevite, me je seveda zanimalo, ali je na nogometnem igrišču med ekipama mogoče občutiti kaj rivalstva.

“Ja, to pa vedno. Borimo se za vsako žogo pa tudi do besednih spopadov pride,” me je presenetila z odgovorom punca, ki ji je nogometni sodnik pod nos že pomolili rumeni kartonček.

Prazne tribune

Ker so zmage tako sladke, ji ni žal, da vsa tekmovanja potekajo ob koncih tedna.

“Jesenski del sezone traja od konca avgusta do novembra, spomladanski pa od aprila do junija. Takrat imamo skoraj vsak vikend tekmo. Ker smo državne prvakinje, pa poleti igramo še v ligi prvakinj proti prvakinjam iz drugih držav,”je pohvalila uspehe svojega ženskega nogometnega kluba Krka. Žalostno je le to, da so med tekmovanji tribune večinoma prazne.

“Na njih so le naši starši in prijatelji,” je pripomnila Eva, ki v družini ni edina nogometašica, z žogo je namreč spretna tudi sestra. Nogomet ni za ženske?

Kako pa na njene nogometne spretnosti gledajo moški?

“Ko sem bila mlajša, sem vedno igrala s fanti, zdaj pa bolj redko. Igrati z njimi je čisto drugače kot z ženskami, saj so veliko hitrejši, močnejši in spretnejši,” je pohvalila predstavnike moškega spola, ki so običajno začudeni, ko jim zaupa, da igra nogomet.

“Veliko jih sploh ne ve, da obstaja tudi ženska nogometna ekipa.”

Dodala pa je tudi, da so ženske nogometašice v moških očeh marsikdaj podcenjene.

“Nekateri govorijo, da nogomet ni za ženske … Vsak pa želi in nagovarja, da mu pokažeš, kaj znaš, vsaj žonglirati. Potem pa vsi začudeno gledajo, ko vidijo, da tudi kakšna ženska zna z žogo!”

Matematika je zakon

Eva pa ni spretna samo z žogo, brcanje katere ji je prineslo kar nekaj pozitivnih lastnosti za življenje.

“Naučiš se reda in discipline. Zdi se mi, da si znam bolje razporediti čas kot prej,” je povedala novopečena študentka, ki je letos končala gimnazijo v Brežicah ter se vpisala na Fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani.

“Po moje mi bo študij všeč, saj imam rada matematiko,” je dejala Eva, ki v šoli zaradi številnih treningov ni imela težav.

“Včasih za učenje ni veliko časa, ampak se da združiti šport in šolo, če se potrudiš. V šoli sem imela status športnika, zaradi katerega smo imeli vsi športniki v razredu včasih kakšen privilegij, na primer napovedano spraševanje in opravičeno izostajanje od pouka zaradi tekem in priprav.”

Aktiven prosti čas

Čeprav je slišati, kot da Eva nima niti kančka prostega časa za svoj užitek, naj ti zaupamo, da ga ima.

“Tudi prosti čas se najde,” potrjuje mladenka, ki resda nima fanta, s katerim bi ga preživljala, zato pa se toliko raje posveča prijateljicam, si občasno ogleda kakšen dober film ali pa proste trenutke preživi aktivno.

“Tudi z drugimi športi se zelo rada ukvarjam. Ko imam čas, igram tenis, košarko, grem na kolo, rolam, zelo pa sem navdušena tudi nad deskanjem na snegu.”

Še sreča, da prihaja letni čas, ko bo prišla na svoj račun.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri