Da je dobrota sirota, je zelo razširjen rek. Med ljudmi se je takšno prepričanje tako prijelo zato, ker se v sebičnem svetu zares rado zgodi, da dobrota ostane nepoplačana.
Pa vendar je neka zelo zanimiva študija pokazala, da dobrota še zdaleč ni sirota.
Življenje kot igra
Profesor političnih študij Robert Axelrod, si je zadal ambiciozen cilj. S svojo študijo je želel priti do dna najboljši možni strategiji v življenju - ali povedano drugače: želel je izvedeti, kakšno vedenje se v življenju najbolj izplača.
Njegova študija Evolucija kooperativnosti je bila izpeljana na modelu posebne računalniške igre, podobne 'poker – turnirju', na katerem je sodelovalo več različnih strategij (programov, ki so si jih izmislili drugi znanstveniki), med katerimi so bile nekatere zelo dobre, celo predobre, spet druge pa naravnost sebične ali preračunljivo.
Zmagovalka je postala ...
In zmagovalka je nazadnje presenetila vse.
Izkazalo se je, da je bila najboljša strategija še najbolj preprosta in niti ne najbolj bistra. Tudi ni bila najbolj naivna in dobra, zagotovo pa nekako poštena.
Zmagovalna strategija se je imenovala 'milo za drago', prispeval pa jo je profesor Anatol Rapoport, znani psiholog in matematik iz Toronta.
Milo za drago je bila strategija, ki je v prvi potezi vedno izbrala karto sodeluj, v nadaljevanju pa le ponovila karto, ki jo je v prejšnji potezi izigral nasprotnik.
Značilnosti zmagovalne strategije
... bi lahko povzeli tako:
- nikoli ne poskuša izkoriščati drugih,
- vrne 'isto z istim', če jo skuša kdo izkoristiti,
- a je tudi prizanesljiva, ima kratek spomin in ne kuha dolgo zamer.
Več in bolj podrobno o vsem tem si lahko prebereš tudi v knjigi Sebični gen Richarda Dawkinsa.
Nataša Zupanc
