Moškega, ki mu pravimo 'moška copata', si običajno predstavljamo tipa, ki je preveč dober in prijazen, da bi znal (pravočasno) kdaj poropotati in udariti po mizi ter svoji predragi ženi povedati, da bo kakšna zadeva narejena pač po njegovo. In to je tudi moški, ki naredi vse, kar mu draga naroči, saj ji želi ugajati in si sam sčasoma ne upa več ničesar predlagati ali ji oporekati.
In preden katera od bralk zavzdihne, češ: pa saj to je vendar idealen moški, preverimo, kako 'moško copato' vidi univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar Pucko, ki vodi projekt Svetovalnica:
"Srečujem se s fenomenom moških copat v tistem smislu, ko se žena naveliča neodločnega soproga, ki je mnogo let njunega zakona vedno vse naredil, kot je ona naročila, vsega se je ona spomnila in organizirala, mož pa je zvesto izvrševal njena povelja in navodila. Na začetku zakona se je sicer še poskušal občasno upreti kakšni ženini ideji ali ukazu, pa ga je kaznovala z odtegnitvijo pozornosti, prijaznosti, seksa in je bila zelo hladna do njega po teden ali dva. Ko je takšno mučno dresuro okusil drugič ali tretjič, se ji je rajši uklonil ter sebi 'zlomil moško hrbtenico', da se je le izognil ženini kazni in je dobil od nje znova pozornost in navodila. Žena je bila zadovoljna, ker je imela nekoga, ki je vse izvrševal brez ugovorov, pripomb ali idej, mož se je sprijaznil, da je zaradi miru v hiši pač najbolje biti tiho in biti ženi na uslugo. V takšni simbiozi sta kolikor toliko skladno živela kar nekaj let. A kot se pač pripeti in življenje je seveda nepredvidljivo, se je dominantna žena sčasoma naveličala ustrežljivega copatastega moža in začela tarnati, kako prekleto dolgočasen da je, da je nemogoče predvidljiv, da se nikoli on nič ne odloči, da nikoli po moško ne useka po mizi in reče, da bo nekaj narejeno po njegovo, in da s tako osebo ona ne more več živeti. In želi pustiti moža, ki ji je posvetil svojo energijo in ljubezen ter se odrekel svoji moški vlogi, da bi ja bil mir v hiši. Ki ga pač ni, saj ženi takšen neodločen moški več ne ustreza.
Prepričana sem, da se je kar nekaj nas dam prepoznalo v zgornji zgodbi. Tudi sama sem bila ob koncu srednje šole v zvezi s fantom, ki mi je hotel v vsem ustreči, o ničemer ni želel odločati, ker je vedno rekel, da naj bo tako, kot sem sama rekla, ker bi mi rad v vsem ustregel, ker me tako močno ljubi in se ne želi pričkati z mano. Pa niti živela nisva skupaj, le hodila. In mi je po slabem letu dni prekipelo in sem mu očitala, da ni moški, ob katerem bi se počutila varno, ker me ne zna zaščititi, saj mi v vsem prikima. Da se tudi jaz nočem vedno o vsem sama odločati. Da od njega kot moškega pričakujem, da se mi kdaj upre in reče, da naj ga tudi kdaj ubogam in naredim, kot on želi. In me je samo debelo gledal in s solznimi očmi rotil, da naj se jaz (zopet jaz!) odločim, kaj bo z najino zvezo.
Skratka današnja poanta je v tem, da smo si ženske včasih same krive, ko si 'vzgojimo' partnerja v copato, potem pa nam to začne presedati. Temu tudi lahko rečemo, da ga kastriramo kot moškega z vsemi njegovimi atributi. Kateri pa so, gledano antropološko ali neandertalsko, atributi moškega in moškosti (poleg falusa)? Po mojem skromnem mnenju so to moč, vztrajnost, zaščita ženske in družine, odločnost, spretnost, možnost hitrega odločanja in strateškega načrtovanja, neposredna komunikacija pa tudi pozornost in ljubezen do družice in podmladka. Malce sem zavila tudi v romantiko, ker sem prepričana, da tako kot vedno v partnerskem življenju, je tudi v primeru necopate primerno iskati ravnovesje med moško in žensko stranjo. Verjetno je idealno sorazmerje odločanja in sprejemanja navodil ob upoštevanju atributov, ki jih pripisujejo tako moškemu kot ženski."
Pa ti? Se strinjaš z Melito Kuhar Pucko, ki je tudi redna kolumnistka revije Lise?
Foto: profimedia
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
