Zala Đurić Ribič: “Bolj sem bila negotova, bolj sem jih želela"

5. 1. 2017 | Vir: Brez watermarka

V enem od najbolj iskrenih intervjujev je Zala razkrila nekaj najbolj skritih kotičkov svoje duše.

Dolgo sem jo želela spoznati. Zalo Đurić Ribič. Igralko, pesnico in avtorico zbirke Zbrka, glasbenico, popotnico … in še kaj bi se našlo.

Je dekle svobodnjaškega duha, ki s svojim balkanskim temperamentom strumno koraka v kulturi Divjega zahoda. Ona si ga vzame na 'izi,' ne nosi ličil in se prepušča vsemu, kar ji vesolje ponuja na pladnju.

Ko so zunaj prijetne kavarnice v brezčutnem toku vsakdanjika hodili mimoidoči, sva se midve predajali vsaka svojemu planinskemu čaju in delili misli o tem, kako je ugriznila v Veliko jabolko. In njenih modnih vidikih.

Zala, težko se, razumljivo, izognem vprašanjem glede vaših podvigov prek luže. Se boste zdaj, po vrnitvi v Slovenijo, znova ustalili tukaj ali se vračate nazaj?

Ugotavljam, da se kot umetnica ne morem povsem naslanjati na razum in racionalne načrte. Prav je, da sledim srcu. Ta je najboljša navigacija.

Povsem instinktivno sem se s pesmijo, za katero mislim, da jo želim deliti z ljudmi, prijavila na Emo, brez pričakovanj po sprejetju in načrta, da se na začetku januarja vrnem na fakulteto. No, vse kaže, da tukaj ostajam še nekaj časa. 

Le malokdo vaših let bi se odločil za tako pogumen korak k samostojnemu življenju. Ali newyorška betonska džungla ni niti malo strašljiva?

Veste, zgodi se, da se ob dveh zjutraj bolj varno počutim na vlaku do Upper West Sida, kot če se sprehodim od Metelkove do Trnovega.

Saj ne, da bi bila Ljubljana nevarna, bistvo tiči v mojem občutku pripadnosti. Splošno gledano spadam tja, v New York. Vsaj trenutno. Verjamem, da vsaka stvar pade na svoje mesto, prav tja, kamor spada.

Imate kot prebivalka tega mesta tudi svojo interpretacijo o vzdevku, ki se ga drži že od nekdaj - Veliko jabolko?

Jabolko je moj najljubši sadež. New York je ... sočen, lahko pa naletiš tudi na črvivi del, če nisi previden. Če ga glodaš prehitro, se ti lahko zaleti. Lahko se ga prenaješ, ampak v zmernih količinah je zdrav.

Zaupajte nam kaj več o teh črvivih delih, ki jih navajate.

Toliko je ljudi, ki hodijo drug po drugem ... Pa hitenje in prekomerno načrtovanje. To je zame črvivi del; rutine, teh ne maram. Dobro, saj tudi črvički morajo biti, ampak se mi zdi, da se mi jim uspe spretno izogniti. V miru, počasi, spijem jutranjo kavico. Znam si ga vzeti na 'izi'.

Je sicer treba hiteti, da lahko dohajate tempo njihovega načina življenja? Vam uspe 'sfiltrirati' vso to napetost?

Ničesar ni zares treba. Čeprav se 90 odstotkov svojega življenja težko znajdem na tem svetu, je vseeno nekako treba funkcionirati na Zemlji. Trudim se najti ravnotežje med dogajanjem na svetu in v vesolju znotraj sebe. Oba me prevzemata.

Dejali ste, da želite pesem za evrovizijski izbor predstaviti svetu. Je tudi pesniška zbirka Zbrka narejena z zavestjo, da vsak posameznik najde v njej delček sebe? Premore namreč življenjsko tematiko, napisano v slengovskem jeziku.

Mladim z veseljem približam poezijo, želim jih spodbujati k pisanju in morda komu vliti kanček poguma. Slovenščina je izredno lep jezik in škoda bi bilo, da ga ne bi uporabili. Zbrke nisem ustvarjala z namenom, da jo ustvarim, ampak zato, da ustvarjam. Nedovršni glagoli so sočnejši, živim v trenutku, samo vanj verjamem.

Vendar ga nekateri radi podcenjujejo, prav tako avtorje, ki ustvarjajo v njem.

Nisem še imela priložnosti spoznati koga, ki podcenjuje avtorje, zgolj zato, ker pišejo(mo) v izbranem jeziku. Ni pomembno, kako pišemo, pomembno je, kaj pišemo. Pišimo! No, ne pravim: “Hej, vi, ekonomisti, učite se pisati pesmi!”

Vsak naj se potrudi najti svoje poslanstvo na svetu, to je enako tistemu, kar rad počne.

Moje je med drugim pisanje pesmi. Vsak ima svoj prerok, in če bi vsak temu zvesto sledil, bi bil svet idealen. Z uresničevanjem ciljev sem že prispevala zgodbo svetu in dodala svoj delež k idealnemu. Ko bodo srca Zemljanov nadvladala ego, bo svet bistveno milejši dom.

Bi se sicer lahko opredelili med filmom in gledališčem, glede na to, kaj vam je bolj pisano na kožo? Se dolgoročno vidite v našem ali tujem ustvarjalnem okolju, morda na Broadwayu?

Težko, gre za enako obrt. Če bi se morala odločiti, bi izbrala film, ker imam rada minimalizem pa detajle. Veste, kje mislim ustvarjati? Na planetu Zemlja. Ne vidim razloga po opredeljevanju. Dom imam v svojem telesu, nosim ga s seboj in čas bo pokazal, kam me pelje moja navigacija.

Fascinantno je poznati dekle, ki se že dva meseca ni ličilo, zagovornica tega pa je tudi svetovno znana pevka Alicia Keys. Je to izražanje kljubovanja svetovnim trendom?

Če mi je bog dal nepravilnosti na koži, mi je dal tudi korektor, zato ne morem reči, da ličil ne bom nikoli več nosila. Saj vendarle živim v svetu igralstva in ne obsojajte, če me boste kdaj videli z oranžno šminko.

Morda pa se jutri zbudim z željo po obrazu, prekritem z bleščicami. Jih bom pač imela. Ne opredeljujem se, pritisk bi mi bil reči, da ne maram ličil in da jih ne bom nikoli nosila.

Dekleta želim opozoriti, da tudi tisti s televizije ter revij nimajo popolnih obraznih potez, kože in sijočih lic. In to je nekaj povsem normalnega. Tako sem se zdaj, ko sem odrasla, začela brez ličil počutiti dobro, kot prava ženska.

Bolj sem bila negotova, bolj sem jih želela. Tako sem se iz punce z debelim črtalom za oči in temno rdečo šminko prelevila v svobodno žensko. V svoji koži sem zadovoljna in ne vem, zakaj bi se skrivala.

Če želiš imeti ljudi rad, moraš imeti rad sebe, in če želiš imeti rad sebe, moraš sprejeti določene nepravilnosti. Eden boljših občutkov je bil zame, ko sem šla na zmenek prvič nenaličena. Ja, nalili smo si čistega vina. (smeh)

Je mogoče izpostaviti eno značilnost, po kateri lahko razlikujemo modne vidike med Slovenci in Američani?

V Ameriki najdeš vse. Tam je več, oni so bolj drzni.

Znano je, da imata z mamo Tanjo tesen odnos. Se ta 'obnese' tudi na modnem področju, gledate nanjo kot na inspiracijo?

Bom kar iskrena. Nekoč je bila ona tista, ki me je učila ujemajočih se materialov in barv, zdaj pa se že nekaj let ona uči od mene. Včasih nakupujeva skupaj, in ko za kos oblačila vem, da bi ga nosila tudi jaz, ji svetujem, naj ga kupi. In naj vzame raje številko manjše, da bo prav še meni. (smeh) Hecam se.

Živiva v sožitju, mladostništvo črpa iz mene. Jaz pa cenim njej zrelejši pogled in izkušnje. Saj ne rečem, da se brez mene ne bi oblekla dobro - mislim, da 'fura' svoj stil. Itak je tako lepa, karkoli obleče, ji lepo pristaja. 

Modni kosi, ki so vam jih nadeli na snemanju, prihajajo iz 'second hand' trgovine. Se v prihodnosti vidite kot ustanoviteljica svoje znamke?

Mogoče pa res. Ne vem, kaj bo. Nisem zmožna načrtovati toliko naprej. Če si zdrav in delaš, kar ljubiš, ni nevarnosti, da bi te 'le enkrat se živi' način življenja pripeljal do česa nevarnega. Zala je zelo povezana s telesom in dušo. Načelo 'užij dan do polne mere' ne pomeni: danes se lahko drogiram.

Mene vedno pripelje do nečesa lepega. Evo, zdaj sedim na intervjuju s super mladenko. Ko bo zmanjkalo tem in čaja, bom videla, kam naprej. Znamka je nekaj povsem ne izključljivega, nič me ne omejuje. Je pa v tej branži že toliko dobrih ljudi, da bom raje še malo pisala in 'glumila'.

Napisala: Neja Drozg (za Story)
Kreativni vodji: Petra Rozman, Neva Virant
Fotografije: Robert Ribič
Stiliranje in oblačila: 2ND CHANCE
Ličenje: Tanja Vojnović za MUD Studio Slovenija
Pričeska: Natalija Vujinović za Mič Styling
Zahvala za gostoljubnost Sobi 102 in Slaščičarni pri Vodnjaku, Ljubljana

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"