Perfekcionist se na delovnem mestu žene in dela ter dela in dela, dokler ne izpolni svojih pričakovanj, ki so pri njem zelo velika, pa četudi nadrejeni ne zahteva toliko. Vse mora biti narejeno, pa še takrat, ko je, samega sebe pred drugimi kritizira, da tega ni dobro naredil. Zveni znano?
Perfekcionist je tudi prepričan, da nihče ne zna in ne zmore narediti neke naloge tako dobro, kot jo zna on sam, zato ne zna in ne more prepustiti svojega dela nekomu drugemu.
Zakaj posameznik ne postavi meje? Kje je tista meja, ko je zaposleni sposoben reči:
"Ne, tega pa ne morem narediti," in na primeren način vedno večjim zahtevam nadrejenih ali delovnega procesa postavi mejo. Kaj pa je izgorelost? O njej se vedno več piše, je pa to sindrom, ki zadnje čase šele prihaja bolj v ospredje. Kot vemo, je izgorelost negativna reakcija na stres in je odvisna predvsem od sposobnosti posameznika, kako ga zna obvladovati. Kajti stres je tisti,
ki nas na delovnem mestu počasi vodi proti izgorelosti, ki v končnem stadiju pomeni bolezensko
stanje, to pa lahko napreduje do psihofizičnega zloma zaposlenega.
Poglejmo definicijo izgorelosti, kot jo pojmujejo strokovnjaki: začne se s tem, da posameznik vedno več dela, ne da bi si znal postaviti meje. Ker preveč dela, je vedno bolj izčrpan, to pa vodi v zmanjšano zmožnost opravljanja dela. Proti koncu procesa osebnostne erozije se običajno
pojavita tudi depresija in agresivno reagiranje. Ker je delo opravljeno vse slabše, je zaposleni vse bolj živčen, bi rekli po domače, nadrejeni začnejo to opažati in posledica je strokovno nazadovanje ali celo izguba službe. Vse to seveda posameznika vodi do duševne, socialne in čustvene otopelosti, vse to pa spet vodi v psihosomatske bolezni. Krog je sklenjen. Vemo, da so zahteve na delovnih mestih čedalje bolj stroge, nepopustljive, konkurenca kandidatov za posamezno delovno mesto je ogromna in dejansko se mora posameznik zelo truditi in si prizadevati svoje delo opraviti čim bolje.
Pri tem pa osebnostno zdrav zaposleni zna tudi reči, da nekega na novo naloženega dela ne more ali ne zna opraviti.
S tem sicer tvega dvignjeno obrv nadrejenega, hkrati pa si prisluži nekaj časa, ki ga lahko vloži vase in zdravo preživljanje svojega prostega časa, bodisi s svojimi najdražjimi, v svojem socialnem krogu ali s krepitvijo organizma s telesno dejavnostjo. Vse zadnje našteto so dejavniki, ki zmanjšujejo stres in nas krepijo ne le fizično, temveč tudi naš notranji čustveni in doživljajski svet.
Znano je, da nadrejeni vedno rajši naložijo dodatno delo tistim zaposlenim, ki nikoli ne rečejo ne, temveč bledo in nemo pokimajo in začnejo še več delati. Imajo slabo samopodobo in nimajo odnosa do sebe, ne znajo ali ne morejo reči ne dodatnim obremenitvam.
Kaj torej narediti?
Tukaj je premalo prostora, da bi lahko na polno debatirali o tem, kako obvladati stres in prekomerno delovno obremenitev.
Vseeno namig: Poskusite živeti tukaj in zdaj, potrudite se ugotoviti, kaj je za vas res pomembno, živite in delajte v pozitivni smeri, predvsem pa mislite pozitivno! Če ne boste bolje skrbeli zase, kdo bo namesto vas? Torej poskusite razviti zdravo mero egoizma, kar pomeni, da niste vedno vsem na voljo, temveč znate kdaj prijazno reči ne. Saj vem, marsikomu je to zelo težko narediti, ampak verjemite, s treningom in z vedno več prijaznimi neji boste tudi vi sčasoma lažje zadihali in sebi prihranili marsikatero leto svojega življenja, saj se bosta stres in možnost izgorelosti zelo zmanjšala. Mislite nase in poskusite.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na socialnem omrežju Svetovalnica.
Avtorica prispevka je socialna pedagoginja Melita Kuhar Pucko, ki vodi projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, predhodno naročanje na tel. št. 031 44 86 90.
