"Izberi poklic, ki te veseli, pa ti ne bo treba nikoli delati. Ker boš nezaposljiva," tokrat v svoji kolumni razmišlja naša novinarka Anamarija Lukovac.
Počasi bom diplomirala, počutim se, kot da se bližam prepadu, in nisem prepričana, ali se bo moje jadralno padalo odprlo.
Ljudje mi že deset let v glavo vbijajo, da služb za mlade ni, premnogo jih dela za veliko premalo, še posebno radi pa me mečejo v koš tistih najbolj nezaposljivih. Otrok, ki so pri izbiri študija raje poslušali svoje srce kot svoje prestrašene starše.
Dolgo sem vsem zatrjevala, da ni tako, zdaj pa se v principu strinjam. Nezaposljivi smo, drži.
Pa ne samo mi družboslovci, umetniki, kulturniki, profesionalni mešalci zraka, ampak kar vsi. Tudi tisti, ki imajo službe, so na robu nezaposljivosti, brez heca.
Na svet gledamo skozi 20 let stara očala. Vseokoli nas se spreminja. Avtomobili znajo sami parkirati, da bi preverili vreme, pa večkrat kot v nebo pogledamo v napravo v svoji roki. Tudi prižigalci uličnih svetilk in človeške budilke na žalost že lep čas niso več zaposljivi.
Smo v času, ko se stvari spreminjajo s svetlobno hitrostjo. Lahko se nam zgodi, da bo naš poklic izumrl do časa, ko bomo zaključili izobraževanje zanj.
Temu, da imamo malo možnost za zaposlitev (v prevodu, da se bo pač treba malo potruditi), lahko rečemo kar svetla prihodnost.
Spremenimo torej pogled na trg dela in nehajmo hrepeneti po tem, da nas bo nekdo zaposlil. Roko na srce, kaj je razen varnosti sploh prednost zaposlenosti?
Že beseda sama pove, da si zaposlen. Da nimaš časa. Da je nekdo tvoj šef. Da delaš za nekoga drugega. Ponavadi po osem ur na dan.
Ne bo nas malo takšnih, ki se bomo morali prilagoditi dejanskemu stanju in svojo negotovo prihodnost oblikovati drugače, kot so bili navajeni številni pred nami. Si ustvariti delo in dobiček, kot bomo vedeli in znali.
Rešiti algoritem sodobnega sveta, ki nas je prehitel, in pogasiti vsesplošno mnenje, da je zaposlitev tisto, kar pride z odraslostjo, edino, s čimer se preživi.
In takšne taktike se bo morala poslužiti večina, sicer nas bo groza ob omembi, da smo nezaposljivi in da nihče noče, da bi delali zanje, spravila v obup.
Ne predstavljam si točno, kako bo, ampak verjetno si tudi ljudje iz predindustrijske dobe niso predstavljali, kakšno bo njihovo delo po prihodu stroja ali kako bodo videti ženske na delovnem mestu. Pa lahko potrdim, da smo videti prekleto dobro.
Delo postaja adrenalinski šport. Ni idealno. Ni varno. Ni enostavno. Zagotovo bi bile potrebne reforme na trgu dela.
Tako na strani delodajalcev kot delojemalcev, ampak predvsem so potrebne reforme v mišljenju mladih o svoji prihodnosti.
Veliko vztrajnosti, nabiranja delovnih izkušenj, lastne dodane vrednosti in idej. Izobražujmo se z mislijo o tem, kaj lahko ponudimo svetu, in ne kje lahko najdemo službo.
Delo se bo za tiste, ki so pripravljeni delati, vedno našlo, zares upam, da tudi primerno plačilo. Vsi smo v isti godlji in dvomim, da bomo kar vsi pristali na cesti.
Čeprav nas pomilujejo, sem prepričana, da smo milenijci sposobni sprejeti ta izziv in biti najbolj uspešni brezposelni karieristi do zdaj.
Napisala: Anamarija Lukovac
Preberi še, katere so tvoje prednosti (in kako ti bodo koristile v prihodnosti), če si rojena od 1980 do 2000 ali pa odličen članek: Kaj je tisto, kar uspešni ljudje počnejo drugače?
