Ko bom velika bom novinarka... ali stilistka

Pisala sem že od nekdaj. Pesmi, dnevnike, pobirala petke za svoje šolske eseje, kasneje članke in zgodbe. Potem se je resneje začelo z blogom in nato še prvim plačanim novinarskim delom za enega izmed brezplačnikov. Hkrati me je vedno bolj vleklo v modo. To da sem si že v osnovni šoli sama šivala oblačila in predelovala krpice po svojem okusu, sicer nima veliko skupnega s tem kar počnem danes, a vseeno me je vleklo. Ne spomnim se kako sem prišla na idejo o stiliranju, niti tega kako sem se znašla na uredništvu takrat ene najprepoznavnejših ženskih mesečnikov pri nas, kdo ve kaj sem natrosila v elektronski pošti, da me je urednica povabila na sestanek.

Brez kakršnegakoli predznanja, napotkov ali česarkoli oprijemljivega sem se znašla na svojem prvem snemanju za revijo. Pojma nisem imela kaj počnem in čeprav sem bila sama neznansko vesela priložnosti, so vsi na snemanju spregledali moj pokerface. Zame je bil to osebni poraz, po katerem sem potrebovala kar nekaj časa, da sem izkušnjo dojela kot najboljšo lekcijo, kar mi jo je ta biznis lahko dal.

foto: Ana Gregorič

Po tem sem raziskovala, se učila in potihem čakala na priložnost. Ta se je pokazala v obliki snemanja za diplomsko nalogo fotografinje, ki je bolj kot na modno zgodbo spominjal na eksperiment, kjer smo se na začetku karierne poti znašle 3 amaterke, vsaka na svojem področju. Ironija je bila ta, da sem delala z istim modelom, ki me je na uvodnem snemanju moje kariere tako negativno zaznamoval. Kljub neizkušenosti ekipe, je atmosfera poskrbela za nekaj magičnih trenutkov ujetih v objektiv, ki so še danes na prvih straneh mojega portfolia.

Moda ni služba, je stil življenja

Z nenadzarovano hitrostjo se je moj hobi spremenil v službo. Kot stilistka in urednica mode sem delala za eno od Slovenskih ženskih revij, kar je pomenilo da sem dneve preživljala v trgovskih centrih, med kupi oblačil, fotografi in vitkimi dekleti. Modna snemanja so bila moj kreativni outlet in čeprav sem ga morala držati pod nadzorom, so nastajale tudi čudovite zgodbe, ne le modne temveč tudi prijateljske in poslovne.

foto: Tania Mendillo

Ko se je zgodba nenadoma končala, sem se hitro postavila na lastne noge. Snemale smo glasbene videe v zapuščenih tovarnah in luksuznih hotelih, artistične fotografije za glasbenike in svetovno znane dj-e, lansirali smo prenekatero manekensko kariero. Bile smo pravi dream team. Ampak še vedno je bila želja po več, večje, boljše. Spakirala sem kufre in se s sanjami po Chanelu in rogljičkih odpravila v modno prestolnico Pariz.

Bonjour Pariz!

To je izgledalo veliko manj glamurozno, kot se morda sliši. Res sem zajtrkovala rogljičke in se zbujala v stanovanju s francoskim balkonom, moje delo pa je bilo bližje asistentki Cruelle de Vil kot modni stilistki. Še danes me fascinira dejstvo, da sem se brez kančka francoščine uspela sporazumevati z mademoiselle iz Prade in vojsko dostavljavcev, ki so vsakih nekaj minut zvonili na vrata pisarne. 

V nekaj tednih sem vpila več modnega znanja kot prej v letih dela s samooklicanimi fotografi, se rokovala z Amelie in vzdihovala ob objavah v najprestižnejših modnih revijah. 14 urni delavnik, tovorjenje Marc Jacobs torbic po nič kaj prestižni podzemni in izgubljanje v labirintu Pariških ulic se je vsekakor izplačalo. Končno se lahko moj resume považi tudi z velikimi imeni industrije.

Hkrati z dnevnikom asistentke se je na Pariškem odru odvijal še scenarij poročevalke iz tednov mode. In spet vas moram razočarati, sedenje v prvi vsti med tem ko si nonšalantno popravljaš Diorjev plašč, brez da bi zares opazil dogajanje na pisti - to je zgolj življenje glavnih urednic, podložniki pa se komolčkamo na stojiščih in dvigujemo vratove, da bi ošvignili vsaj košček oblačila. Modeli bi se lahko sprehajali bosi, pa sploh nihče od nas ne bi opazil.

Cel svet je moj dom

Ko sem se s solzami v očeh poslovila od gospoda Eiffla se mi niti sanjalo ni kaj me čaka. Želja po dogodivščini je bila še bolj močna kot pred odhodom v mesto luči in čeprav so bili moji prijatelji mnenja, da nič ne more preseči življenja parižanke, mi je to seveda uspelo. O pakiranju kovčkov bi zdaj lahko napisala že priročnik. 

Dogodivščina na prostranih morjih sveta je obogatila moje življenje na področjih o katerih prej niti razmišljala nisem, hkrati pa sem se naučila še ene veščine bizinisa, ki mi danes pride neznansko prav - fotografije. Okrivanje Baltskih mest in redni obiski Skandinavskih modnih trgovin so spet vzbudili željo po pripovedavanju modnih zgodb. 

Vsak padec je le priložnost, da se pobereš še močnejši kot prej

Vrnitev v Slovenijo je bil kulturni in sociološki šok, adaptacija starega načina življenja pa dolgotrajen proces v katerem se človek kaj hitro izgubi. Če je res, da naključja ne obstajajo, potem lahko rečem le, da so me vse te izkušnje, od prvega neuspelega snemanja pa do sortiranja oblačil z etiketo Celine, Chanel in Hemes, pripeljale tu kjer sem danes - profesionalni multipraktik. Ker tudi, ko se prijaviš na razpis za spletnega urednika in novinarja, te od dela stilista loči le nekaj pisarn vzdolš hodnika. 

Pred nekaj dnevi sem tako spet začutila nemir pred snemanjem, ko oborožena z vrečkami oblačil v mislih sestavljam stajlinge in pišem seznam, kaj še vzamem k tej obleki in kaj k onim čevljem. Recepta za dobro modno zgodbo ni, vsaka je poglavje zase, s svojo svojimi akterji, novim prizoriščem dogajanja in glavo junakinjo. Stilist pa je čarodej, ki tej junakinji da identiteto in skozi njena oblačila pove kdo je, kam gre. 

Verjetno tudi ni naključje, da sem med svojo prvo Hud job zadolžitvijo za Elle.si na tednu mode srečala prav svoj usodni model iz prvega snemanja aka življensko pomembne lekcije. Izraz na njenem obrazu, ko sem obrazložila kaj delam in še pomembneje za koga delam, je bil priceless. Kako se lahko stvari obrnejo, če si le dovolj vztrajen in te tudi najbolj muhasti modeli ne vržejo iz tira.

Več o mojem delu si lahko preberete na:

* spletni strani
* blogu
* facebooku
* instagramu
* twitterju