Klepetalnica

[Ananhas]

Hvala tistim, ki ste odgovorili na moje vprašanje.
Sem mislila še kaj več napisat ampak me je zaradi oglašanja določene osebe vse minilo.

[slovenc79]

ti kar napiši tistih, ki se sam norca delajo, pa ne brat.

[Ananhas]

Saj vem.
Skratka, težave imam v službi zaradi nje. Gre za to, da sva bili dogovorjeni za izmenjavo nekih informacij in podatkov, ki so bili za obe pomembni. Jaz sem ji šla še toliko na roke, da sem nekaj finančno vložila (sicer zanemarljivo) in nisem zahtevala za to nič, pač usluga...vse kar sem želela je bilo dobro sodelovanje in usluga druga drugi - kar je bil najin dogovor. Saj je cilj, da čim bolje delamo tam. In za to morajo vsi členi dobro delovat. Potrebovala sem neke podatke in to, da jih nisem dobila me je zelo upočasnilo - kar ženska dobro ve in se kljub temu hladnokrvno odloči, da bo prezrla moja sporočila, moje prošnje. Nisem vajena takih hinavskih ljudi (vsaj v profesionalnem okolju), ampak pač... Zdaj je itak že za mano, mi je pa neprijetno vzdušje v službi. Ne znam se pretvarjat, da je vse ok - ona se obnaša kot da nič ni, kar me samo še bolj jezi. Ne mislim se pa tudi skregat, ker bo potem še več napetosti ali pa bo vse skupaj okrog obrnila kot da sem jaz nora. Ne vem, želela sem samo vprašat kako vi postopate s takimi ljudmi...Ker enostavno me še vedno preseneča ignorantsko obnašanje določenega folka, pa sem že marsikaj izkusila. Nisem neka perla ampak sem pa zanesljiva in, če nekaj obljubim nekomu se potrudim, da to tudi izpolnim oz. omogočim.

V zasebnem življenju je jasno, da tako osebo odrežeš, sploh če se z njo ne da nič razčistit, v poslovnem pa pač ne moreš kar odit ampak moraš dalje sodelovat oz. gledat osebo na dnevni bazi.

[slovenc79]

jaz v takih situacijah vedno najprej iskreno pogledam vase, če sem jaz kakšno napako naredil. če sem kaj narobe razložil, ali kriv za kakršnokol napako v komunikaciji. to se mi zdi najbolj pomemben del, ker če najdeš pri sebi napako in jo odpraviš, si si hvaležen, če pa ugotoviš, da si naredil vse prav, tako kot je treba, pa nisi jezen sam nase in to vsaj meni osebno največ pomeni. (in dober občutek mi je, če to opazi tudi nekdo drug, da ni napaka v meni ampak tistemu, ki jo je dejansko naredil, in to izrazi s komentarjem. taka potrditev je vedno dobrodošla)

potem pa gledaš na napake drugega, pač v tem primeru sodelavke. kaj je razlog za to? a je bila to napaka ali namerno ignoriranje? a je v kakšnem stresnem obdobju, ima kakšne težave, ali se ji enostavno ne ljubi in je malomarna? napake se da oprostit, pa slab dan tudi.. problem je, da moraš s tem nekomu drugemu povedat da je on storil napako, kar jasno v večini primerov gre v prepir.

če pa vidiš, da je to pač človek ki mu dol visi za vse, nima nobene slabe vesti in občutka, da je naredil nekaj narobe (zarad česar seveda tudi ne bo nič popravil ali v prihodnje bolj previden) pa moraš sprejet, da je to pač tak človek na srečo ni bilo nič takega, tako da samo pogoltneš vse. veš, da bo tak človek kot je naletel na podobne težave, da bo to opazil tudi marsikdo drug, ki mu je mogoče bližji in ne bo mogel pogoltnit zadeve ampak reagirat.

za naprej pa veš, kaj pričakovat od takega človeka. da je nezanesljiv in ne dobiš od njega to, kar obljublja. in nimaš več opravka z njim, če ga pa imaš, pa pričakuješ da ne bo opravil dela tako kot je treba in skušaš biti čimbolj neodvisen od njega. in, če se da, dosežeš da se ta malomaren odnos čimbolj vidi.

potem je pa odvisno od vodstva. če ste neka enakovredna skupnost, se moraš sama zase postavit. če pa imate nekega nadrejenega, pa mora to opazit. dober šef bo sodeloval s podrejenimi in zelo hitro opazil, da nekdo ne opravlja dela tako kot bi moral, tudi če tega noben drug ne vidi. če pa tudi šefu dol visi, mu je pa treba to nekako namignit - zagotovit, da ve, da sama svoje delo opravljaš. poročanje, spraševanje, obveščanje, kakorkoli že poteka to delo. ko bo videl da neko delo ni dobro opravljeno, bo tako vedel da problem ni v tebi ampak pri tej sodelavki. če vas je več, bo pa jezen nekdo drug in se ali direkt razjezil ali pa potiho iskal pomoč - lahko ravno tebi potarna da ta sodelavka slabo dela.

mal na dolgo in v detajle razmišljam, ampak upam da ti bo kej od tega pomagalo

[Led Zeppelin]

Če se ta zadeva dotika tvojega delovnega okolja, ti priporočam da jo odvlečeš v kuhinjo, in ji poveš točno tole, da je ena običajna piz*a in da to vpliva na vajin odnos in na delo, in da če ne izpolni svojega dogovora, boš stopila k nadrejenemu. Ne zaradi tega ker si špeckahla, ampak ker to vpliva na tvoj performans in odnos s sodelavko, vsak motivirani delodajalec bo to vzel kot dobro stvar.

Tako da, informiraj jo, daj ji priložnost da se odkupi,drugače pa stopi k nadrejenemu.

[saarijarvi]

Če se me tule zbudit sociologinja v men - včasih smo živel v mehanski družbi, kjer smo bili dejansko vsi odvisni drug od drugega - življenje je bilo usmerjeno v to, da dejansko lahko preživimo. to je bilo omogočeno samo, če smo sodelovali. danes živimo v organski družbi, za katero je najbolj značilna diferenciacija oz specializacija, kjer določeno funkcijo opravlja en posameznik. samo preživetje ni več odvisno od sodelovanja. ker ni več neke stalne borbe za preživetje, se pojavi potreba po samoaktualizaciji, ki se doseže preko individualnosti - vsi imamo neka edinstvena hotenja, želje, potrebe. občutek imamo, da smo edinstveni itd.

in to je po mojem mnenju tok dvorezni meč. po eni strani, smo dosegli to stopnjo, kjer ne trepetamo, če bomo lahko preživeli, dejansko se lahko sprostimo, uživamo v življenju. posledično se bolj s sabo ukvarjamo, smo indviduumi... je pa tu ta slaba stran, da imamo občutek, da nas noben ne razume, ker se valda noben ne počuti tko kot se mi, nerazumljeni smo, tavamo po tem svetu osamljeni, tempo življenja nas še bolj sili v to osamo, smo konstantno v kontaktu z osebami preko socialnih omrežij, vendar to še dodatno povečuje občutek osamljenosti. vsa ta omrežja nas delajo paranoična...
tekom vseh teh procesov, ki medsebojno vplivajo drug na drugega, smo se čist zgubil, ne najdemo več smisla, ergo smo nesrečni, in skos iščemo neko srečo. glede na dano situacijo, pa v kaki družbi živimo, se mi zdi sam koncept sreče, kot iluzija. preveč smo obsedeni sami s sabo, da bi dejansko lahko uživali, se sprostili, se zaljubili.

...in na koncu se vedno najde en pametnjakovič, ki reče samo to - potrebuješ strokovno pomoč.

jah, če si sam ne znaš pomagat... why not?

mogoče pa ni problem v meni.. mogoče je pa v tem da večina vztraja pri vsem tem, in nihče ne zna razmišljat s svojo glavo. zakaj vsi iščejo pravo osebo, nihče pa ne zna biti prava oseba. in zdaj moram js sebe popravljati, da bom drugim ugajala.. če ti nisem tko kul, pa nič. nimam problemov, in nebom zapravljala denarja za psihoterapije. itak pa vsak ve, da vse lahko reši sam. samo če si to zares želi.

Torej, ti si zadovoljna samo in zgolj z odgovori, ki bi potrdili tvoja razmišljanja?

[slovenc79]

kakor jaz vidim, se sama družba utaplja v problemih. vsi so nesrečni, hočejo vse in še več, iščejo neko človeško bližino, hkrati jo pa zanemarjajo, ko jim to ne paše, kriza je v vseh pogledih, od družinskih referendumov do migrantske krize, da o potrošniški miselnosti, ki je ubistvu glavni vzrok za vse te probleme, ne govorim.
in ob vsem tem se res lahko vprašaš, a je res napaka v tebi in bi se moral družbi prilagajat, ali je dejansko v družbi problem in so tvoji dvomi glede nje upravičeni.

Exit, točno tako je, včasih so ljudje imeli neko direktno odgovornost do družbe in se je zavedali in ni bilo priložnosti da bi fantaziral kaj vse bi lahko imel, zato ljudje niso bili zasanjani in neodločni kot danes.
danes pa so odgovornosti zabrisane in ljudje jih ne razumejo, vejo samo da je treba zaslužit nek denar, nima veze od kod, in plačevat davke. da so še vedno drug od drugega odvisni in da cel sistem lahko samo na tak način deluje, se pa ne zavedajo. ne samo, da se ob tej ignoranci odprejo vrata za ogromno korupcije in kriminala, ampak ljudje ne znajo več cenit vsega tega in jim je samoumevno, fantazirajo pa o še višjih ciljih. in se pizdijo, če se slučajno kje zatakne, npr. da je treba v vrsti čakat, da nekdo naredi napako.

v glavnem, ljudje so postal netolernatni drug do drugega, hkrati pa se sekirajo, ker se sami počutijo, da jih ljudje okoli ne tolerirajo in kritizirajo. zarad neodgovornosti seveda delajo bedarije, ki jih potem obžalujejo. in potem čisto na napačen način skušajo nazaj pridobiti to samozavest z nekim igranjem boljšega pred drugimi, sami sebe spodbujajo z raznimi "bodi samozavesten" citati..

[Ananhas]

Hvala obema za nasvete...Se strinjam z večino kar sta napisala.

Ni bilo pa popolnoma nobene nejasnosti glede dogovora, tako, da je prav dobro vedela kaj počne (oz. kaj ne počne), torej me je hotela zafrknit in nič drugega. Mislim, da je presenečena da sem še tu.
Gotovo ji bom dala kakšen komentar na to, na šefa se ne bom obračala, ker se ne dotika dela na tak način (težko razložim, niti nočem vseh detajlov pisat na forum) (aja, pa po njeno itak baje seksam s šefom ).

V glavnem, ne razumem ljudi, ki tako namerno prezrejo prošnje, čeprav se ob tem zavedajo, da drugemu delajo slabo. Kako lahko ignoriraš? Vem, da znam bit tudi jaz kdaj v kakšni določeni situaciji malo bitchy ampak nekomu škodovat iz čistega dolgčasa ali kaj vem česa, to pa je že drug nivo.

[Nesanica]

Če se ta zadeva dotika tvojega delovnega okolja, ti priporočam da jo odvlečeš v kuhinjo, in ji poveš točno tole, da je ena običajna piz*a in da to vpliva na vajin odnos in na delo.

This...

Sama načeloma teh problemov nimam, ker sem prikrit kolerik, kar vsi vedo in rahlo sado, kar pomeni, da bi se jim vse povrnilo v trojni obliki ko bi najmanj pričakovali.

Je pa bistveno, da poveš kaj misliš in se postaviš zase. To ne pomeni, da si konfliktna, ampak pomeni, da se ne pustiš vsakemu, ki ima pet minut časa.

[Picatinny]

Če se ta zadeva dotika tvojega delovnega okolja, ti priporočam da jo odvlečeš v kuhinjo, in ji poveš točno tole, da je ena običajna piz*a in da to vpliva na vajin odnos in na delo.

This...

Sama načeloma teh problemov nimam, ker sem prikrit kolerik, kar vsi vedo in rahlo sado, kar pomeni, da bi se jim vse povrnilo v trojni obliki ko bi najmanj pričakovali.

Je pa bistveno, da poveš kaj misliš in se postaviš zase. To ne pomeni, da si konfliktna, ampak pomeni, da se ne pustiš vsakemu, ki ima pet minut časa.

Brez zamere, ampak tale tvoja 'maščevalnost' močno spominja na način življenja določene 'marginalne' družine v sloveniji. S tem, da oni walk the talk-ajo

[slovenc79]

ne vem, jaz npr. sem tak človek da v veliki meri pogoltnem stvar, sploh če sem se že pomiril in že razmišljam o njej (ker vedno najprej razmišljam o tem če sem jaz tisti, ki je naredil napako, in se medtem že pomirim) in ni tako huda da bi kadarkoli zares izgubil živce. ker so mi prepiri (do tega bo pomoje sigurno prišlo) še bolj stresni, pa tudi nič ne dosežeš z njimi.
prepirat se grem, ko mi je zares dosti in zares popizdim, če se povzroča škoda, ali pa če moram razčistit z nekom ki mi je zares blizu, ne nek sodelavec. in, takoj ko ga vidim, ne čez par dni..

mi je pa najslabši občutek, če bi se razjezil na nekoga, kasneje pa ugotovil, da je bila napaka v bistvu moja. raje pogoltnem tujo krivdo kot da po krivem napizdim nekoga.

[Ananhas]

No ja, vem, da se je treba zase postavit, samo ni ravno moj stil, da bi nekomu rekla, da je ena običajna pi*da. Kot rečeno znam bit pa tudi nazaj bitchy, če me nekdo špika.

Mogoče me v poslovnem okolju res ne jemljejo resno, že zgledam bolj nežno in si najbrž mislijo, da se ne znam zase postavit ali podcenjujejo. Sem že tudi dobivala komentarje predvsem moških nadrejenih v stilu "ste me pa presenetla danes", na sestankih, če sem morala kaj predstavit.
Malo dvomim, da bi ona to čisto vsaki upala naredit. Bolj je stvar v tem, da te nekdo tako negativno preseneti, da na začetku sploh ne veš kako bi se odzval, čeprav si jezen.
Pa zoprno je delat v okolju kjer švigajo grdi pogledi, bolj ko se kregaš ali maščuješ, slabše je...ker se itak vidi, da s tako osebo nimaš kaj, ker je pokazala pravi obraz kljub sladki fasadi. Vsaj za naprej zdaj vem.

Sicer pa grem mogoče že kmalu drugam.

[Nesanica]

Brez zamere, ampak tale tvoja 'maščevalnost' močno spominja na način življenja določene 'marginalne' družine v sloveniji. S tem, da oni walk the talk-ajo

Nobene zamrere in se strinjam, da je včasih bolje požreti. Ampak ker sem rahlo sadistična (vem da ni lepo, zato se tudi zadržujem), raje te svoje nagibe uperim proti tistim, ki si to zaslužijo in sem prijazna do tistih, ki niso nič krivi. Sem zelo fer in se držim dogovorov in namenoma ne bi nikogar zaj. in zato me močno iztiri, ko se nekdo obnaša kot kreten.

[Picatinny]

Hehe, okej, sem že mislil, da si kakšna Mirditinja, samo očitno ne.

[slovenc79]

Pozabljaš da so včasih skupaj ostajali, ker so morali ostati skupaj, predvsem zaradi financ in družbe. Nič ni narobe s tem, če greš s partnerjem narazen, ker pač po določenem času ne ustrezata več drug drugemu in nista več srečna skupaj.
Ti še vedno preveč razmišljaš o tem, da se je potrebno ravnati 'pravilno'. Če je nekdo tvoj partner mora biti for life. Se mi zdi da si se v zadnjih letih malo sprostil in spremenil (na bolje in ne greš več v skrajnosti in si se naučil sprejemati malo drugačnosti), ampak se moraš naučiti še, da malo zdravega egoizma v razmerju ne škodi in tudi prepir ni vedno slaba stvar.

to je res, da so bile negativne stvari in če je npr. ženska morala ostat z nasilnim možem, ker ni imela druge izbire, je bilo grozno.
ampak grozno je tudi to, da danes zveze razpadajo ker se ljudje enostavno niso več sposobni pri eni stvari ustaliti, in vedno hočejo še več.
ljudje se naveličajo drug drugega, ker vsak dan lahko spoznajo 100 novih ljudi in so obsedeni z novimi priložnostmi. včasih so ljudje poznali samo sosede, sovaščane itd. in to je bilo to. danes pa lahko nek tip podvomi da bi bil še naprej v zvezi z dolgoletno punco po enem tednu chatanja z brazilsko misico. ali pa švedsko študentko. čisto lahko je, začne videt probleme v zvezi ki jih ni, in pozablja vse dobre stvari, ki so. (drugo je, če v zvezi dlje časa nisi zadovoljen zaradi nekih težav, ki nimajo veze z zunanjim svetom)
ljudje preveč sanjajo in pozabijo ceniti realnost, ker družba dela na tem da je treba vsake sanje uresničit in kdor kar naprej sanjari o boljšem, seveda nikol ne bo srečen z realnostjo. in tudi ko te sanje postanejo realnost, bo kmalu začele sanarit o nečem, česar nima.