Klepetalnica

Pomoč iz čustvenih stisk.

Moderatorji: saarijarvi, Dioniz, Sunshine

Uporabniški avatar
Mishela
Cosmopolitanka
Cosmopolitanka
Prispevkov: 1222
Na forumu od: 5. 6. 2012

Neprebrana objavaNapisal/-a Mishela » 22. Nov. 2014 14:22

imam sošolca, s katerim se občasno pogovarjava v živo in na fb.
prejšnjo leto se nisma družla, sploh nisem vedela kak mu je ime, nič. letos pa je nekak naneslo, da sma vzpostavila stik in je res prijetna oseba, zanimiva, skrivnostna.
problem je v tem, da sem zainteresirana za prijateljstvo oz. bi ga rada še bolj spoznala, ampak ne vem, če je njemu do tega, ne bi ga pa rada direktno vprašala.
v šoli je on tisti, ki me ogovori, na fb pa večinoma jaz in včasih imam občutek, da se mu ne da pogovarjat oz. da je slabe volje. pogovarjava se recimo 2x na teden.
enkrat mi je pisal, če sem kaj jezna nanj, ker v šoli nisem pozdravla, pa sem se opravičla, ker sem bila res slabe volje tisti dan in sem se držala za sebe. pač ..to me je res presenetilo, no.
torej obstaja kakšen način izvedet, če mu je sploh do prijateljstva (oz. da bi delala v tej smeri), brez direktnega vprašanja? :D
Uporabniški avatar
Led Zeppelin
Cosmopsiho
Cosmopsiho
Prispevkov: 7197
Na forumu od: 10. 8. 2010

Neprebrana objavaNapisal/-a Led Zeppelin » 22. Nov. 2014 15:07

Prijateljstvo se mora itak razviti.

Zatorej se mora kaj zgoditi.

Naprimer, pijača, več pogovora.

Če sodeluje, je torej zainteresiran.
Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.
Tulip
Komunikatorka
Komunikatorka
Prispevkov: 160
Na forumu od: 10. 1. 2014

Neprebrana objavaNapisal/-a Tulip » 14. Dec. 2014 23:33

Pred kratkim sem po spletu okoliščin naletela na bivšega fanta in skupaj sva se lotila enega projekta, saj se ukvarjava s podobnim področjem.
Dobila sva se na kavi, da dorečeva stvari, nato pa še v prostem času, ker zadeva zahteva več ur in timsko delo. Zdaj pa mi po ovinkih pove, da njegovi punci ni všeč, da se druži z mano. Da mu je prepovedala, da se dobi z mano. Ok... med nama so zadeve že zdavnaj razčiščene in zaključene, gre za izključno poslovno zadevo.
Vse skupaj bo zdaj trajalo dosti več časa in vprašanje kako bo sploh izpadlo.. zato mi je malo stopilo na živec.. :?
Ali ona res tako ne zaupa njemu (kar se mi zdi žalostno) ali ne zaupa meni? Ste se kdaj znašli v taki situaciji? V mojih, njegovih ali njenih čevljih?

(Sama nisem ravno ljubosumna oseba in se v odnosih držim bolj "filozofije", da je to, da je nekdo z mano in da ostaja z mano, njegova svobodna odločitev in ne zato, ker mu na vse možne načine preprečujem in zapovedujem, da ne bi prišel v stik z drugimi ali v okoliščine, ki bi mu dale priliko. Če bi mogla to počet, ni to-to.)
Res je, da prilika dela tatu, a vseeno.
Uporabniški avatar
Led Zeppelin
Cosmopsiho
Cosmopsiho
Prispevkov: 7197
Na forumu od: 10. 8. 2010

Neprebrana objavaNapisal/-a Led Zeppelin » 14. Dec. 2014 23:40

Punca je ljubosumna, po svoje jo razumem, po svoje je ne razumem.

Če tudi ti veš, da nikoli ne boš več bila z njemu, njej tega ne moreš razumno obrazložiti.

Če izgledaš dobro, je to še huje.

Ne izgubi nobenega spanca zaradi tega, to je njen problem, ti opravi s tem projektom in bodi korektna, če ti bo bivši še dajal namige da mu ona teži, mu reci tole.

Tvoja punca. Tvoj problem. Reši ga sam.
Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.
lollypop-@
Komunikatorka
Komunikatorka
Prispevkov: 126
Na forumu od: 7. 1. 2014

Neprebrana objavaNapisal/-a lollypop-@ » 15. Dec. 2014 0:04

Meni se pa zdi, da je on že v naprej vedel da bo delal s tabo in verjetno je to že prej povedal punci. In če bi jo tako motilo, zakaj mu ni tega že takrat rekla in vidva nebi delala projekta. Verjetno se je že v naprej vedelo, da bo to zahtevalo skupno delo. Se mi zdi da je res najboljše da mu na prijazen način poveš, da je to njegov problem in da nočeš da zaradi tega naredita slabši projekt. Imaš pa tudi možnost, da napišeš njegovi punci sporočilo nekaj v smislu, da pač morata delati in da ga niti pod razno nočeš nazaj in želiš kvaliteten projekt. Ali pa, da je pač ona zraven in vaju posluša o poslovnih dogovorih. Čeprau bi jaz uporabila zadnji dve možnosti, če res ne gre drugače.
Never explain yourself to anyone.
Because the person who likes you doesn`t need it,
and the person who dislikes you won't believe it.
Uporabniški avatar
Led Zeppelin
Cosmopsiho
Cosmopsiho
Prispevkov: 7197
Na forumu od: 10. 8. 2010

Neprebrana objavaNapisal/-a Led Zeppelin » 15. Dec. 2014 0:09

^^oprosti, se ne strinjam s tabo

Ona ni dolžna nič razlagati novi punci, saj nič ne dela narobe.
In zakaj bi se morala spuščati na isti nivo, in pisati neke smse, in še huje njo vabiti na sestanke, da bo tam kot nek kontrolor, in se po možnosti še obešala po njemu da bi pokazala da je njegova nova punca.

Niti pomisliti ne smeš na to.
Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.
lollypop-@
Komunikatorka
Komunikatorka
Prispevkov: 126
Na forumu od: 7. 1. 2014

Neprebrana objavaNapisal/-a lollypop-@ » 15. Dec. 2014 0:21

Sej sem samo predstavila možnosti ki jih vidim, da jih lahko naredi. Za zadnji dve pa itak v skrajnem primeru, če v prvem primeru nebi zaleglo. Še vedno je seveda najboljše da on uredi s punco, ki je več kot očitno brezveze ljubosumna.
Never explain yourself to anyone.
Because the person who likes you doesn`t need it,
and the person who dislikes you won't believe it.
Tulip
Komunikatorka
Komunikatorka
Prispevkov: 160
Na forumu od: 10. 1. 2014

Neprebrana objavaNapisal/-a Tulip » 15. Dec. 2014 17:21

Nimam kaj pojasnit, ker ni nič v ozadju. Se niti ne poznava, le na videz.
Gotovo pa so neki razlogi v ozadju ali pri punci ali pri njima kot paru, a to je med njima za reševat.

Saj tudi razumem po eni strani.. Morda je že bila kdaj prevarana ali kaj podobnega. Sama imam velike težave z zaupanjem ljudem (sicer v drugačnem kontekstu) in vem, da znam bit zaradi tega včasih res naporna. Kot rečeno, lahko razumem.

A gre samo za skupno delo. Zato me moti, da to vpliva, ker pričakujem, da je izvedeno res dobro in ne nekaj na hojladri.

Mi pa te dinamike s prepovedmi in upoštevanjem prepovedi v odnosih niso ravno blizu, zato sem v prvi vrsti pisala. :)
Zadnjič spremenil Tulip, dne 15. Dec. 2014 18:22, skupaj popravljeno 1 krat.
Uporabniški avatar
Led Zeppelin
Cosmopsiho
Cosmopsiho
Prispevkov: 7197
Na forumu od: 10. 8. 2010

Neprebrana objavaNapisal/-a Led Zeppelin » 15. Dec. 2014 17:47

Joškice.

Tega pa nisem pričakoval na Cosmoforumu.
Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.
Uporabniški avatar
Sarissima
Cosmo moderatorka
Cosmo moderatorka
Prispevkov: 3448
Na forumu od: 26. 12. 2010

Neprebrana objavaNapisal/-a Sarissima » 22. Dec. 2014 11:16

Se selim v klepetalnico da ne bo prehud ot :D
Nope, ne moreš posploševati da imamo Slovenci poniževalen oz kakršenkoli odnos si že hotela reči do priseljencev iz bivše juge. Ker enostavno ni res. Tudi jaz imam en krog kolegic, katerih družine imajo čisto južne korenine pa tega nisem nikoli niti opazila, dokler me ni en dan moj opozoril na to. Tako da jaz ne gledam nič drugače na njih kot npr na svoje "slovenske" prijateljice (pa je ena izmed njih precej radikalna pri proslavljanju svoje drugačne kulture in korenin). Enako imam na faksu kolegico, ki se je v prvem letniku (zaradi slabšega šolstva v bosni) kar sama "uvozila" v Slovenijo - ko sem prvič to izvedela sem ji lahko samo čestitala na samoiniciativi in pogumu. Zdaj jo poznam že malo dlje časa in vse kar slišim je to, kako so Slovenci bedni, zarukani in nesposobni. Jaz ji nikoli v življenju ne bi rekla česa podobnega.
Me pa zbodejo štorje o trumah zavitih muslimank, ki nimajo enega delovnega dneva. Vse prav, naj jih možje preživljajo če je tako v njihovi kulturi - ne pa da se potem trumoma zbirajo pred ambulantami, vse jih "boli kičma" in so invalidsko upokojene pri 25 letih (pa da ne bo kdo spet povlekel zaključka da sem nestrpna do muslimanov - imam enega v ožji družini).
Zbodejo me še poskočni mladci, ki na trolah zasedejo pol sedežev, glasno navijajo pesmi z njihovih igrank. Zraven stare mamke preplašeno stojijo in bledo gledajo.
Pa se mi navedena primera ne zdita primer poniževalnega odnosa, ampak prezir do pomanjkanja osnovnih manir in pomanjkanja smisla za skupnost. Bi mela isto mnenje če bi kleni slovenski fantje s polko težili vsem naokoli (česar pa zaradi pomanjkanja narodne zavesti, ki je tu v vprašanju žal ne delajo :) ).
Tako da ni vse kar se sveti nacionalizem :)
...But because I saw you. Someone like me. Someone so scared that the only way you know how to handle things is by worrying your way through them. That's what you and I are. Worriers.
Uporabniški avatar
Led Zeppelin
Cosmopsiho
Cosmopsiho
Prispevkov: 7197
Na forumu od: 10. 8. 2010

Neprebrana objavaNapisal/-a Led Zeppelin » 22. Dec. 2014 12:04

Nacionalizem je v vseh državah.

Stvar ki me pa konkretno razjezi, je pa odnos do naše države.

Najprej, kako smo majhni in nepomembni...ne vem, a je kdo kdaj pomislil da štejemo komaj dva miljona ljudi, in smo en izmed manjši narodov v Evropi, zatorej je skrajno neprimerno in neumno primerjati z kakšno večjo državo in z njenim trgom, npr. Nemčija, VB...

"Joj, v Nemčiji bi takoj dobila s službo s takšno diplomo"

Seveda, 40x več ljudi pomeni najmanj 40x večji trg dela.

Druga zadeva, razne primerjave z drugimi uspešnimi manjšimi državami.

Npr. Norveška, Švica. Norveška je bila ena izmed bolj revnih držav v 19. stoletju, dokler niso ugotovili da stojijo na sodčku nafte...vsak se lahko zganja demokracijo in popolno socialno ureditev, če ti vsako leto kapne na miljarde zastonj denarja.
Švica je pa itak imela veliko sreče v zgodovini.

Smo mlada demokracija, jeb* nas naša mentaliteta in kot majhna država bomo vedno bolj bolj dovzetni za makroekonomsko dogajanje.

Če vas jeb*, zakaj nismo bolj odprti narod, samo pomislite...a smo imeli kakšne kolonije, a imamo tako velik trg dela da privlačimo tujce...Ne. Pismo, država je dolga 300km pa nekateri sanjajo da ne bodo potem enemu oči ven padle ko vidi človeka druge barve.
Pa sem popolnoma za globalizacijo, bi tudi jaz imel temnopolto punco, ali kako perzijko ;).

Če si majhen, se rad držiš zase...dejstvo.

Bodimo realni, če je deset držav po svetu ki imajo višji standard, obenem pa tudi, nižjo stopnjo kriminala, manjšo razliko med bogatimi in revnimi, odprtost družbe, dobro klimo.

Tako da izmed vseh narodov, kjer bi se lahko rodili...smo realno v top 5%.
Nekako to pomeni, da nam ni tako hudega.

Glede tistega hlapčevskega odnosa.
Hlapci smo sami do sebe, če imaš ti komplekse ker se počutiš manjšega ob prisotnosti ljudi iz "večjih" narodov, si čisto sam izbral da boš hlapec.

Jaz mirno že večkrat rekel ljudem, da me sramotijo in da se sami sramotijo, ko se skoraj opravičujejo ker so Slovenci in so živeli v eni vasi.

Ljudje smo enaki po vsem svetu, ni boljšega in ni slabšega.

In ko grem po svetu, imam vedno s sabo foto album iz Slovenije, vedno imam kakšno slovensko pesem, na ruzaku imam vedno slovensko zastavo, in vedno si vzamem čas da ljudem povem kaj o Sloveniji.
Povem da imamo svoje težave, ampak da imamo kup lepih stvar, da imamo odlično hrano, lepe ženske, da je kultura na nivoju, da je lepo in mirno in da imamo vse kar ti srce poželi.

Mi smo velik narod.
Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.
Uporabniški avatar
cauliflower
Debatorica
Debatorica
Prispevkov: 482
Na forumu od: 26. 12. 2014

Neprebrana objavaNapisal/-a cauliflower » 26. Dec. 2014 13:59

Živjo,
nisem vedela, kam bi umestila post, pa sem ga kar v to temo.

Na vas se obračam, ker sem se znašla v stiski in ne vem, kako naj se izkopljem iz nje. Do sedaj sem bila vedno zadovoljna s svojim življenjem, kljub občasnim krizam, ki jih verjetno doživlja vsak od nas. Zadnje dni pa se mi zdi, da se mi življenje podira pred očmi in ko že mislim, da huje ne more biti, doživim nov udarec. Tako hudo mi je, da sem začela misliti tudi na samomor, kar me je spodbudilo k temu, da se izpovem, saj sem res na dnu.

Zunanji opazovalec bi rekel, da bi si morala oblizniti vseh deset prstov na roki, ker imam tako dobro življenje – zaključujem perspektiven študij, doma imamo dovolj financ, da normalno shajamo, z mamo sva v dobrih odnosih, s sorodniki se razumemo, grem, kamor želim itd. Na pogled idilično življenje, ki pa v resnici ni tako čudovito.

Ne želim pisati o vseh podrobnostih, ker bi bilo preveč obsežno in ker se mi zdi, da ne bi uspela razumljivo napisati vsega, ker sem čisto zgubljena in mi tako preskakujejo tudi misli. V glavnem sem najbolj prizadeta zaradi dejanj in odnosa svojega očeta do mene. Njegove besede in obnašanje me je tako prizadelo, da bi takoj šla od doma na svoje, če bi imela kam iti (in lasten denar). S temi besedami sem seveda prizadela svojo mamo, vendar enostavno v hiši skupaj z očetom ne morem več živeti. Ne morem ga niti pogledati. Začela sem se spraševeti, če so ljudje okrog mene sploh moja družina.

Potrebujem nekoga, ki bi mi odprl oči in našel neko svetlo točko v vsem skupaj, vendar nimam nikogar. Prijateljski krog je razpadel, ko sva se s prijateljem zapletla... Zdaj se sicer občasno družimo, vendar si nismo več tako blizu, da bi jim lahko zaupala svoje tegobe. Ker prijatelj ni bil pripravljen na zvezo, sem potihem upala, da bom prva, na katero bo pomislil, ko bo pripravljen. Vendar sem zdaj postala priča temu, kako resno razmišla o drugem dekletu, kar me seveda zelo boli.

Nikoli nisem razumela, kako lahko nekdo sploh pomisli na samomor, danes pa te ljudi popolnoma razumem. Enostavno nimam ene svetle točke, ki bi me vlekla naprej. Družina razpada, prijateljev nimam, partnerja tudi ne ... Ničesar nimam, kar bi mi kaj pomenilo. Grozno je iti spat, ker ne morem izklopiti misli. Želim si, da bi zaspala in se nikoli več zbudila.

Zanima me, kako naj spet najdem smisel v življenju? Kako naj najdem nekaj, kar me bo vleklo naprej? Kako še naprej živeti v družini, kjer se počutim kot vsiljivec? Kakršenkoli napotek, spodbudna beseda mi bo v pomoč.
I'm just ... happy.
I've never felt that before.
I'm just exactly where I want to be.

(Eternal Sunshine of the Spotless Mind )
Uporabniški avatar
Sarissima
Cosmo moderatorka
Cosmo moderatorka
Prispevkov: 3448
Na forumu od: 26. 12. 2010

Neprebrana objavaNapisal/-a Sarissima » 26. Dec. 2014 14:59

Karfijolca, drži se :).
Na žalost si podala premalo podatkov, da bi ti lahko konkretno svetovali. Razen zlajnanih: za vsakim dežjem posije sonce/poskusi misliti na pozitivne stvari v življenju in podobnega ti težko nudimo :)
...But because I saw you. Someone like me. Someone so scared that the only way you know how to handle things is by worrying your way through them. That's what you and I are. Worriers.
Uporabniški avatar
Led Zeppelin
Cosmopsiho
Cosmopsiho
Prispevkov: 7197
Na forumu od: 10. 8. 2010

Neprebrana objavaNapisal/-a Led Zeppelin » 26. Dec. 2014 15:04

Kot prvo, samomor ne bo ničesar rešil.

Drugo, tudi če ima človek veliko materialnega, še ne pomeni da bi se moral počutiti slabo ker ima težave.

Tretjič, človek ne rabi drugih da lahko živi svoje življenje....ni pomen življenja v drugih, tvoje življenje je zato da ga ti živiš.

Četrtič, to s tvojim očetom. Vedno rečem, ko ima nekdo težave da se sooči s tistim ki mu povzroča slabo počutje. Prej ko mu boš povedala, da te je razočaral in prizadel, lažje ti bo razmišljati. Dlje kot boš čakala, bolj boš nemočna in bolj boš zapadla v to razmišljanje "skrijmo se pod kovter".

Zatorej, zberi pogum in se sooči z njemu.

Ko boš to dala ven, boš lahko razmišljala objektivno, in boš lahko postopala naprej. Če bo po pogovoru postalo zate nevzdržno, potem si boš pač našla drugo rešitev, zrihtala delo in šla v kako stanovanje s cimri.

Ti kar se ti je sedaj zgodilo, najbrž ni bilo kar iz neba, najbrž je zadeva ki se je počasi odkrivala, ti si bila pa strogo prepričana da je drugače, zdaj se ti je pa svet podrl.

--------------------------------

V vsakem primeru, ne počni kakšnih pizdarij....glede ljubezni pa tako, če vidiš da iz moke ne bo kruha, in da ima on raje drugo...potem se umakni, imaš vso pravico, in je v dobro tebe.

Ko človeka nekaj zelo prizadane, ponavadi išče še druge stvari da mu je huje...prijatelji, neuspela ljubezen...

------------------------------

Glede smisla življenja, družina in partner ti ga nikoli dasta. Če boš tako razmišljala, boš vedno nesrečna.

Recimo, kaj je moj smisel življenja. Odločitve.

Več odločitev kot sprejmem, bolj se počutim živega. Odločitev da sem danes skuhal omako bolognese, in jo totalno zasral, odločitev da bom jutri ponovil ker sem se nekaj naučil, odločitev da bom kmalu pustil službo ki me spravlja v slabo počutje...odločitev da bom šel na večletno potovanje v prihodnosti.

Pogosto v življenju prepuščamo odločitve drugim, svojim staršem, partnerjem...pustimo si da oni vplivajo na naše življenje...in bolj kot jim pustimo, bolj pasivni smo do svojega življenja, bolj se zdimo da smo vpeti v neko večjo sliko in da je naše življenje odvisno od drugih.

In zato je čas da začneš sprejemati odločitve, odločitev da se soočiš z očetom, odločitev da greš kam, odločitev da greš početi nekaj zabavnega.

Pojdi nekam kjer veš da boš srečna, kontaktiraj ljudi ki jih pogrešaš, počni stvari ki jih nisi počela že dolgo časa. Osreči se.

Vsak trenutke v življenju imaš možnost da začneš nekaj novega, a ni to neverjetno?

--------------------

V glavnem, v življenju je treba iti čez ovire...da se pride na vrh gore. Tudi meni se je lansko leto zgodilo podobno tebi in ko sedaj pogledam mislim da je to tako dobra stvar ki se mi je zgodila, ker sem se toliko naučil in sedaj vem kaj je dobro zame.

Ampak, čez ta proces se mora iti. Srečno.
Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.
Uporabniški avatar
cauliflower
Debatorica
Debatorica
Prispevkov: 482
Na forumu od: 26. 12. 2014

Neprebrana objavaNapisal/-a cauliflower » 26. Dec. 2014 18:15

Hvala za vse napisano, pomaga. Pa tudi, če so to besede ljudi, ki jih ne poznam... Že samo občutek, da me nekdo sliši in skuša razumeti, mi je v podporo.

Z očetom sem se že soočila, ker je mami sfursirala pogovor. Sama se verjetno ne bi nikoli opogumila in mu povedala v obraz, kako me je prizadel. Problem je v tem, da človek preprosto ne sliši/razume, kar mu govorim. Nima niti kančka empatije, za vse smo vedno krivi drugi, pa čeprav je njegovo obnašanje vzrok za večino problemov. Seveda najbolj prizadenejo besede, česar se sploh ne zaveda. To, da bi se opravičil (tudi na pobudo mame), mu sploh ne pride na misel - saj ne, da bi se jaz zaradi opravičila počutila kaj bolje, škoda je že narejena, ampak niti tistega osnovnega človeškega čuta nima. Res je, da je tak že od nekdaj, in verjetno so se zamere, vse njegove besede, očitki ... nabirali v meni že dolgo časa, s svojim zadnjim dejanjem pa je prestopil mojo mejo tolerance.

S prijatelji je pa tako...skrbi me, da bi v primeru umika od njega, izgubila še ostale. Vedno se družimo skupaj, tako da je edina opcija, da se umaknem jaz.

Med študijem sem imela veliko psihologije in podobnih predmetov, tako da so mi stvari večinoma jasne...prav zato me je misel na samomor tako pretresla, ker je očitno res nekaj v meni tako hudo narobe, da se mi zdi odhod s sveta edina smiselna rešitev. Čemu bi sploh še živela? Itak je ljudem zame vseeno - ali sem na svetu ali ne; mogoče bi bilo za določene še lažje, če me ne bi bilo več.

Želim si živeti, ampak drugače. In v tem trenutku ne vidim poti, po kateri bi stopila, da bi se stvari rešile. Niti sanja se mi ne, kaj je smisel mojega obstoja. Trenutno ga ni. Živim da preživim dan. In vsak dan isto. Težko je iti spat, ko veš, da bo naslednji dan enak prejšnjemu. Zakaj bi potem sploh živela?

Sama nesmislna vprašanja, ki me obremenjujejo in ki ne bodo rešila ničesar. Namesto da bi počela stvari, samo razmišljam. In tega se zavedam... vendar nimam več nobene motivacije, da bi karkoli ukrenila, ker ni ničesar, kar bi me gnalo naprej ali k čemur bi stremela.
I'm just ... happy.
I've never felt that before.
I'm just exactly where I want to be.

(Eternal Sunshine of the Spotless Mind )

Vrni se na Čustva

Kdo je na strani

Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov