Depresija!

[rokerca]

Najprej en komentar avtorici:

Depresija ni trenutno (nekajdnevno) razpoloženje, btw. Zato se mi zdi vprašanje "kaj narediš, ko si depresivna", malce bedasto. Nihanja razpoloženja so čisto normalna, ljudje, ki pa so bili v depresiji (tapravi, diagnosticirani), pa vejo, da je takrat vse ravno in nihanj ni, občutek je vedno enak (slab).

1.. Si bila že kdaj depresivna? Da.

2. Je bila to posebna priložnost ali se je zgodilo kar tako, brez posebnega vzroka? Splet večih okoliščin: vzgoja - napačno prevzemanje vzorcev mišljenja&vrednot od staršev, zaradi katerih sem sama začela verjeti v njihova napačna prepričanja in jih imela za sveto resnico. Primer: da si toliko vredna/dobra oseba, kolikor si uspešen. Posledična slaba samopodoba, težave s socializacijo (odmikanje od ljudi), kopičenje težav (nizka samozavest - sledil neuspeh na faksu in še slabša samopodoba), neustrezna pomoč, ne-podpora domačih ---> padec v črno luknjo.

3. Kaj narediš, ko si depresivna? Kot prvo - zelo težko je sploh dojeti, kaj se dogaja s tabo, jaz sem rabila 2 leti, da sem uspela izkristalizirati zadevo. Veš samo, da je nekaj narobe, ne veš pa, KAJ je. Vsekakor priporočam pogovor z osebo, ki ti je najbližja (jaz je nisem imela, zato sem se zatekla na forum, ki je namenjen ljudem v stiski), pri resnejših stanjih psihologom, psihiatrom.

4. Ali si že kdaj jemala antidepresive? Koliko časa? Kako si se takrat počutila in kako potem, ko si jih nehala jemati? Jemljem, že cca 7 mesecev.
Glede na to, da ločimo 2 obliki depresije – ena je prehodna (pojavi se recimo ob nekem traumatskem dogodku, ločitev, smrt, izguba službe), ki jo zdravimo samo z nekimi dejavnostmi, ki ugodno vplivajo na posameznika (recimo šport - ki dvigne nivo hormona razpoloženja/serotonina, druženje, zadeve, ki to osebo veselijo) ali samo z zdravili. Sicer samo zdravila niso taboljša izbira, saj se je slej ko prej treba vrniti v življenje, ampak okej, tudi sama po sebi pomagajo. Ko pa je depresija res huda, ko se nisi sposoben normalno vstati iz postelje, jesti ali živeti, pa so zdravila na začetku nujna, da si sploh sposoben kaj narediti. Delujejo na hormone in sicer: serotonin (za boljše počutje), dopamin (koncentracija), noradrenalin (volja). Različni antidepresivi delujejo na različn hormon. In ko si v stanju, ko si sposoben delati na sebi, sledi psihoterapija in dejavnosti, ki te vrnejo nazaj v življenje. V preteklosti so depresijo zdravili napačno in sicer s pomirjevali (helexi, lexaurini), od katerih telo postane odvisno (od antidepresivov ne), zato so taki dobili t.i. kronično depresijo, kar pomeni, da bodo celo življenje na zdravilih, psihično pa so verjetno okej. Edino njihovo telo je odvisno od določenih snovi. Ful ljudi ima predsodke pred zdravili, ampak treba je vedeti, da niso vsa enaka in da je znanost precej napredovala, čeprav je psihologija še precej v meglicah. Niti ne deluje vsak AD na vsakega posameznika enako in normalno je, da se na začetku menja nekaj zdravil, da se najde pravo.

Jaz osebno sem rabila ADje nujno (da sem bila sploh sposobna normalno funkcionirati) in ni mi žal, da jih jemljem, brez njih me verjetno ne bi bilo več tu.

5. Kako se bojuješ z depresijo? Sama sem pomoč anjprej poiskala na spletu (forum), nato sem začela obiskovati psihiatrinjo, ki mi je predpisala zdravila. Ko sem bila sposobna delati na sebi, sem dodala še psihoterapijo in se začela ukvarjati z dejavnostmi, ki ugodno vplivajo proti tej bolezni.

6. Kaj bi rada vedela o depresiji? Če jo je sploh možno v celoti premagati ali vedno ostane skrita nekje v kotu omare.

7. Kaj bi svetovala prijateljici, če bi bila depresivna? Definitivno ji ne bi morila s "misli pozitivno, saj bo vse bolje, nehaj s takimi" etc. Ker ko si v depresiji, to ne pomaga, vem iz lastnih izkušenj. Tudi branje pozitivno naravnanih knjig in podobno v tistem momentu ne pomaga. Pomagala bi ji s svojo zgodbo, da se da nekako priti na zeleno vejo, pogovorom, ko bi ga potrebovala in ji dala čas, da se spet najde.

[dot]

Jp, se strinjam.

+ Samo v vednost obnoviteljici teme, to je že 4 leta stara nagradna anketa, je že zdavnaj mimo

[rokerca]

Ah no, mogoče pa komu pomaga

[carrie_]

Jaz bom samo to rekla, da sem bila depresivna in da mi je najboljše zdravilo fizično zahteven šport, ampak tisto res že skoraj na meji mučenja, pa redno nekajkrat na teden Pomaga res...

[izkloplena]

Tudi jaz sem depresivna, jemljem tudi tablete
Rada bi spoznala še koga s podobnim problemom. Lahko mi pišete na ZS, bi bila vesela

[Led Zeppelin]

Heh, jaz sem vedno gledal na depresijo kot na neko zajebancijo v kateri ljudje iščejo izgovor, ker niso sposobni rešiti svojih težav.

In kaj se mi je potem zgodilo, sam sem padel v depresijo...sploh ne vem kdaj se je začelo, vem da bolj proti koncu zveze ko se mi je zdelo da mi stvari uhajajo iz rok, in bolj kot sem se trudil da bi jih spravil pod kontrolo...še bolj sem bil živčen, jezen, užaljen...vzkipljiv.
In potem ko se je zgodil razhod, in sem bil odrezan od tega do česar mi je bilo tako mar...sem šel čez vlakec čustev, en trenutek sem bil tako jezen da sem lahko razbil celo sobo, drugi trenutek sem šel čez fazo samopomilovanja...in poskušal sem se pogovarjati z ljudmi, ki so mi svetovali, poskušal sem se zaposliti...nič mi ni pomagalo.

In vsak dan sem vstal in si rekel, danes je dan ko bom naredil to, danes je dan ko bom šel na tek...in noben dan se ni zgodilo to, vsak dan sem preložil stvari na naslednji dan. In potem sem začel jesti, samo jedel sem in jedel, naročeval sem si pice, v Ljubljano sem hodil samo z namenom da sem šek v McDonalds..vse kar sem imel sem dal v hrano, samo z namenom da bi si škodoval.
In v glavi sem imel besede ki so mi zvonile iz preteklosti, da nisem dec, da sem lažnivec, da sem čuden...in to je postal moj lastni pogled na sebe, in sem sprejel to mnenje in poleg tega še sebe postavil v vlogo žrtve,
Nisem obiskoval tega foruma, blokiral sem si ga...ker vedno ko sem prišel gor, sem videl da se stvari premikajo brez mene, in še bolj sem se počutil kot zguba. Forum je postal sprožilec, ki me je vedno pognal čez mejo.

In razen tega, da sem delal in šel v Bohinj, mislim da nisem zapustil svoje sobe nekaj mesecev.

In potem je tam septembra v moj nabiralnik priromalo pismo od vojske, čakal sem 2 leti in popolnoma sem obupal nad idejo v vojski. In sem podpisal pogodbo, imel sem le 3 tedne da sem se spravil v približno gibanje...in vsak dan od takrat sem začel migati. In ko sem prišel v vojsko, sem se še bolj počutil kot zguba, fizično jih nisem moral dohajati, nisem bil sposoben prenašati niti najmanjšega psihičnega napora...niti se nisem čutil da spadam tja, in tudi bilo mi je vedeno, da ne spadam tja.
In vsak večer ko sem legel v posteljo, sem se vprašal: Kaj delaš ti tu?
In počutil sem se popolnoma samega, noben mi ni mogel pomagati pri temu...trpel sem vsako minuto, vsako uro, vsak dan.

Ampak bolj kot sem bil uničen, in bolj kot sem bil zlomljen...čedalje bolj sem dobival željo po borbi, pripravljen sem se bil spet boriti zase in za svoje cilje. Vsaka premagana telovadba se je čutila kot zmaga, vsak končan šiht je bil konec nečesa.
In čedalje bolj sem bil sposoben reševati svoje težave...že to da sem si pospravil sobo, ali odšel na tek se je čutila kot velika zmaga...priznal sem si da imam težave s težo in prehrano, ter odšel k strokovnjaku...in se začel prehranjevati bolj zdravo, jezo sem začel reševati z jogo...stvari so se začele premikati na boljše.

In seveda sem se potem ščasoma začel opominjati kakšen človek sem, kaj sem dosegel in da mi noben ne more govoriti kakšen sem, kakšne so moje vrednote, če jaz vem kakšen sem.
In sem spet sprejel, da sem dober človek...predelal sem stvari, napisal sem miljon pisem in listov ki sem jih takoj vrgel v smeti...seveda me je včasih kaj poslalo preko roba, ali sem spet padel v določen način razmišljanja, ali da mi je misel ali spomin žrl glavo do te meje, da nisem mogel zastisniti očesa.
Ampak, korak za korak sem se začel sprejemati, začel sem se intenzivno gibati, foruma se še vedno ogibam ker je bolj kot ne samo knjiga polnih spominov ...ampak stvari so se premaknile na mnogo boljše.

Imam občutek da moram prehoditi še kar velik del poti, samo največje klance sem dal že skozi.

Zakaj imam občutek da je prišlo do te depresije, prvič sem se spopadal z občutkom zapuščenosti, sem preveč čustven in moja introvertiranost me je pripeljala do tega da se zaprem pred svetom, pa še prej sem bil dosti družaben..potem pa je prišla ta nenadna sprememba ko sem bil odrezan od teh ljudi in socialnih stikov.

Naučil pa sem se, da ti noben ne more pomagati dokler si ti sam nisi pripravljen pomagati, in da se moraš imeti vedno rad in sebe postavljati na prvo mesto.

Tako da ja, nisem še končal...ampak ko bom, bom vedel da sem dal en najtežjih obdobij življenja mimo sebe.

To je to, mogoče preosebno...samo upam da bo kdo našel kakšne pozitivne misli iz tega.

[haylee]

^^ Keep it up

[g.AI.a]

Led Zeppelin, respect. Super da si se pobral pa veliko sreče še naprej.

[strawberry.]

1. Si bila že kdaj depresivna?
Da.
2. Je bila to posebna priložnost ali se je zgodilo kar tako, brez posebnega vzroka?
smrt v družini
3. Kaj narediš, ko si depresivna?
sprehod, pogovor z osebo, ki ji zaupam potem use lažje prebrodim krizo

4. Ali si že kdaj jemala antidepresive? Koliko časa? Kako si se takrat počutila in kako potem, ko si jih nehala jemati?
Da, psihiater mi je predpisal antidepresive..bilo je boljše ampak sem prekinila jemanje se postavila na noge pomagal mi je predvsem pogovor
5. Kako se bojuješ z depresijo?
kot sem že napisala pogovor, pogovor, pogovor
6. Kaj bi rada vedela o depresiji?
Vem že veliko, ampak novo znanje nikoli ne škodi.
7. Kaj bi svetovala prijateljici, če bi bila depresivna?
Pogovarjala bi se z njo, šla na kakšen sprehod, v kino..