Jokica - pretirano čustvovanje

[Aloha]

Mnja, kot je razvidno iz marsikaterega mojga posta, sm ena velika "jokica". Že od nekdaj sem občutliva, stvari me hitr prizadanejo, takoj mi gre na jok, čusteu ne znam in ne morem skrivat.

Dejstvo, k me najbol skrbi pa je, da zadeva postaja iz leta v leto težja, se stopnjuje in počas je situacija že tok naporna in neznosna, da se resnično bojim, kam me bo use skupi prpelal. Pa če bi bla skrb sam z moje strani, bi še lahko rekla, da mogoče pretiravam in se mi samo dozdeva,ampak k mi pa lastna mami reče, da jo skrbi zame, da je vedno slabš in da se bom izsekirala do konca, potem vem, da vidjo to tut drugi. In da gre zares. Šlo je tok daleč, da razmišljam, če bi si mogoče omislna strokouno pomoč, karkol u to smer, da bi mogoče ugotovila od kje izvira use to, kaj so možni razlogi in u kero smer delat, da bi se premaknil na bolš.

Se pelem u autu, vidm povoženo živalco, planem u jok (sm se mogla tut že ustaut, kr zarad souz nism nč več vidla) in še ceu dan razmišlam, zakaj ...
Gledam televizijo, sploh ne rab bit romantičn film, niti drama, lahko je dokumentarc, karkol, se zjokam, pa ne sam ob smrti, bolezni, bolečini, zdej jokam ob porokah, rojstvih, ponounih srečanjih dveh ljudi, ob srečnih koncih, u usakem dogodku lahko najdem sebe, svoje strahove in želje ...
K grem zvečer spat, me napadejo misli in strahovi, kaj če se staršem kej zgodi (sm ful navezana na mami), kar je zame nepredstauljivo, tok se presekiram, da po par ur ne zaspim (k pa že, mam pa skor usako noč saj eno moro, zarad kere se zbudim objokana) ...
Souze u očeh dobim ob besedah al pa (ne)dejanjih ljudi, k jih mam rada, kr marsikej uzamem zlo osebno (tut če ni blo tko mišlen) in si ne morem pomagat, da se ne bi še dneve morila s tem, zakaj je blo to izrečen, kaj sm nardila narobe ...

In nenazadne, največ souz prelijem zarad (nesrečnih) ljubezni. Ne gre za to, da ne bi sprejela razpada zveze, gre za odnos, za uso neiskrenost in nespoštovanje, k ga premorejo tisti, kerim hočeš najbolš, u kere polagaš svoje upe in svoje srce... poznajo te, tvoje šibke točke, tvojo pretirano čustvenost, pa se usen igrajo... ti pa upaš, da tvoj trud ne bo zaman, da bo bolš... To področje je zame najbolj boleče, sekirancija mi pobere čist uso energijo, zgledam zgarana in tko zlo zmatrana, da se bojim kaj bo z mano čez neki let, če se bo tko nadaljeval...

In zavedam se, da je milijone ljudi, k majo večje, resnične težave, da trpijo in ne vidjo izhodou, ampak to tuki je moja zgodba, moj dožiulanje sveta in usi vemo, da se nam lastne bolečine, lastni poblemi in lastni strahovi zdijo največji. In zame so še kako resnični. In boleči.

Zanima me, če še kera dožiula na tak način, ji premočno čustvovanje otežuje normalno funkcioniranje, se je še kera znajdla u začaranem krogu, kerga je tko zlo težko prekint, čeprou se resnično trudš? Al pa če mate sam kšn nasvet...

[*zeljka*]

men se kej tazga ni nikol dogajal oz. da bi bla tok žalostna ob vsem tem.
tud mene kdaj prime žalost če na kej tazga pomislm, sam ne pa tok da bi jokala.
kokr si sama rekla bi pomoje blo uredu če bi poiskala kšno strokovno pomoč. sj škodt itk ne more, pa vsaj probala boš.

[rEbEcCa]

Evo tle v tem postu sm pa js našla sebe, js nikol prej nism bla taka kt zdej...jokam za vsak drek, tud mene najbolj bolijo besede, dejanja ljudi k jih mam najrajš, pa jim nikol ne bi hotla nč slabga, oni pa mi vračajo z nasprotnim Včasih oz. skoraj vedno jokam zarad lubosumja, včasih tudi brez razloga, in potem ne znam ljudem okoli sebe niti pojasnit zakaj jokam, ker niti sama ne vem...Sekiram se čist za vsako stvar, in mam že tud ful probleme z želodcem (rana) in res si želim to spremenit...

[satan28]

Zaradi povoženih živalic,grdega ravnanja z njimi,trpinčenja...ob vsem tem pač ne morem biti ravnodušna,se hitro razjočem,sploh,ker vem,da nanje ne morem vplivat(vsaj večinoma ne).


Kar se pa tiče jokanja glede osebnih zadev...enostavno se ne pustim za**bavat.
Nikoli nisem jokala zaradi nesrečne ljubezni,ker človek,ki te ljubi in je vreden tvojih solz,te do jih ne bo pripravil-razen solz sreče.
Na srečo,sem vedno vedela kaj hočem od zveze,tako,da niti niso prišli kakšni "napačni" v poštev.
Na splošno gledam na svet pozitivno,poskušam najti v negativni stvari,pozitivnost.
Aloha!
Mogoče bi morala gledat resnično bolj pozitivno na svet,predvsem pa ne jokat zaradi nekoga,no.
Že lep čas spremljam tvoje "priznam" in je skoraj vsak post namenjen t vojemu bivšemu,ki ene besede ni vreden!Čas je,da is rečeš stop,še veliko lepega me čaka v življenju,...
Ti pa zaradi tega,ker vidiš/gledaš eno drevo,ne vidiš gozda-če me razumeš

[Aloha]

Satan28, sej se strinjam s tabo... se tut zavedam vsega in lih to je najhujš. Nism zaslepljena, da ne bi vedla, kaj se mi dogaja in kaj pravzaprav počnem, ampak iz tega pridet je dost bl težko kt zgleda na prvi pogled.

Težko je odklopt čustva, težko se mi je narest, da me ne gane, mi je usen in se ne bom več obremenjevala, kr ni vredno (če bi blo, ne bi nikol pršlo do te stopnje)... Tok si želim, da bi več stvari lahko jemala z rezervo, da bi mi blo kdaj tut usen za use... sam enostauno nisem taka in ne verjamem, da se bom tle kej dost spremenila.

In k se razočaranja dogajajo eno za drugim (u ljubezni), je tut optimizma zmer mnj... Ne rabm velikih stvari, da bi bla srečna, cenm trenutke, k me nekdo h seb stisne, k mi nekdo kej lepga reče, k lahko samo sediva nekje in vem, da bo še use u redu, kr nism sama... Ne začnem zveze s pesimizmom, obratno, dost ulagam u to, da ne bi spet pršlo do razočaranj, da bi enkrat trajal... Pol počas začnem čutt, da se mogoče ne bo izšlo, ampak nočem odnehat, nočem se sprašvat kasnej, če bi mogoče lahko kej spremenila... in zato ustrajam.

[iluzija]

včasih tudi brez razloga, in potem ne znam ljudem okoli sebe niti pojasnit zakaj jokam, ker niti sama ne vem...

to je kdaj tudi pri meni problem. par mesecev nazaj je bilo še posebno hudo, ker sem se zjokala za čisto vsak drek pa naj je bil to malo drugačen "čav" od mojega fanta ali pa ker sem se enostavno smilila sama sebi. na srečo tega obdobja ni več, verjetno so za to "krivi" tudi lepi, sončni dnevi (čeprav nikoli nisem verjela, da vreme vpliva na razpoloženje ). tudi sama sem takrat premišljevala, če bi zaprosila za strokovno pomoč, ampak je šlo nekako samo od sebe na bolje. opirat sem se začela na lepše dni, ki bodo prišli in spet sem nekako postala tista "ta optimistična" kot sem bila včasih, čeprav še vedno nisem na tej točki... ampak vem, da kmalu bom. še vedno pride kak črn dan, ko se zjokam za vsako stvar, za vsak malo bolj čustven prizor iz filma, tudi misel na smrt nekoga bližnjega me včasih vrže.
...no, je pa res, da imam en dober razlog, da do takih obdobij pride (če razlog že mora obstajati )

mislim, da z malo bolj izrazitim čustvovanjem res ni nič narobe, če le ni pretirano. to mislim za primere, ko že sama čutiš utrujenost, oziroma, ko svoje bližnje začneš obremenjevati s tem. sama vem, da se bom takrat, ko bo to obdobje spet prišlo (če bo), odločila za strokovno pomoč... in to tudi tebi svetujem, če res vidiš, da ti gre vedno slabše. vsaj poskusiš lahko... kmalu vidiš ali ti bo pomagalo ali ne. če ne pa si pomagaj sama in počni stvari, ki te veselijo (če jih že ne) - taka terapija je najboljša (jaz sem si omislila mačka )

no, upam da se ti bo uspelo izvlečt iz tega "začaranega kroga"...
LP*

[iluzija]

P.S.: da se zavedaš vsega tega, je pa tudi že velika stvar (pohvalno)

[Neeah]

to pa zna bit počasi kr dost velik problem..
Skupne mava misli pred spanjem, kaj če se zgodi staršem, fantu kej tazga..al pa men. Jz večkrat nemorem zaspat, ker začnem mislit na smrt in na to, da nikol neveš kaj bo..Če se s fantom skregava nočem zaspat skregana, ker se bojim, da se bo meni al njemu jutri kej zgodil in bova skregana..Ko na to mislm pa zanem jokat in nmorem spat
Ob vsakem prepiru začnem jokat, zlahka se zjokam zrd ene same žaljivke oz mejhnega prepira..

Pr teb je pa to že šlo v ekstreme s temi živalcami in filmi.. res bi ti svetovala strokovno pomoč..al pa počakej da te mine..in skušej sama zadrževat, pomisl na jezo takrt da si jezna in da se neboš jokala zrd takih stvari(odmisl pač te nesrečne).

[Aloha]

Iluzija... Enkrat samkrat sem nardila napako in vs svoj takratn žiulenje, vse svoje sanje in cilje, ulagala u enga samga človeka. Živela sm za njega. Ko je blo konc, nism mela ničesar več. In takrat sm rekla, da si tega nikol več ne dovolm.

Mam stvari, k jih počnem sama, brez partnerja, so pa stvari, k jih ponavad počnemo skupi... Tle gre predusm za šport in ta potegne za sabo še dost enih s tem povezanih dejaunosti, dogodkou, druženj... In k ostanem sama, tega ni več. Ljubezen do športa ostaja, ampak sam neki počet (sm pa tja ni panike) ni zabauno. Sploh pr temu zadnjemu fantu je blo tko... In res mi je hudo, k pomislm, kaj use bi loh počela, nikol ne bi blo doukčas, tko pa...

Pr men so praktično use stvari pogojene s tem, a sm srečna u svojem privatnem žiuljenju (partnerski odnos) al ne. Takrat k trpim zarad ljubezni, trpijo še use ostale stvari... in takrat ne morem nč. Ne športam, nism ustvarjalna, fax komi spravlam čez (ampak ga), ni mi do stvari, kerih se drgač vedno veselim...

[Aloha]

Neeah... čakat da mine nima smisla, glede na to, da vidm, da se samo še stopnjuje. Starejša kt postajam, večje odločitve so pred mano...

Učas je bla napačna beseda zgolj napačna beseda, sm pozabla, se me ni tok dotaknila, dons je drugač... Konc zveze je boleu vedno, ampak sm bla mlajša, vedla sm, da je še velik časa, da ne bom zamudila ničesar... Zdej bom stara 25 let, konc nečesa me velik bolj boli, ker dejansko niso to več najstniške ljubezni in igrce, u zveze ustopam (podzavestno) z višjimi cilji, ostat z nekom dlje, si ustavrt neki skupnga itd. Ni mi do menjavanja, ni mi do žuranja usak vikend z nekom drugim Rada bi usaj eno stalnico u žiulenju, eno osebo, na kero se bom lahko zanesla. In zarad kere mi noben problem ne bo nerešljiu in zarad kere bom vedla, da se mi splača trudt. To je tisto, kar mi manjka in kar od usega pogrešam najbolj. In ker tega ni, potegne ta "praznina" za sabo use ostalo (kar sm že pisala u prvem postu)

[*QueenBitch*]

Jaz sm bla podobna v enem obdobju, vsaka stvar me je ful prizadela skoz sm jokala (k prej nikol nism) no ampak pol nazadnje sm ugotovila da je to samo izraz svega kr se mi dogaja...ker sm bla tok bad zarad necesa pa kr kao nism bla (ne znam razlozit) tko da je potem na tak nacin to ven butal...pac razmisl v tej smeri, ce je mogoce kej tazag kr bi morala spremenit al pa da je dejansko tovja "pot" napačna...pač pr men je šlo vse narobe pa sm kr vztrajala pa nism vidla nč pozitivnga pa tko naprej.
Zdj pa butnem v jok obcasno pr PMSju

[Josephina]

Jaz si grem vcasih tud posten na zivce, ker ne morem zadrzat joka. Sploh v soli pri anglescini, ko mi ne rata in ne rata spravt za tisto 2ko Drugac pa se tud ne morm upret solzam ob prepirih in zalostnih situacijah.

[Frenkie]

Jst sm pri sebi opazila, da se sploh ne morem s kom skregat, brez da bi mi šlo takoj na jok. Recimo ko se s tipom se skregava, bi mu takrat najraje zabrusila par besed nazaj, vendar me vedno jok zabremza, tko da na koncu nč ne spravim skupaj Res mi gre to na živce, ker bi včasih ko me nekdo užali rada kej nazaj povedala, ampak ne morem, ker me čist preplavijo čustva.

Ful bi raje vidla, da bi ostala v določenih trenutkih bolj "hladna".

[allessya]

Tudi jaz sem čist preveč čustvena oseba in velik jokec. Prepiri, občasni neuspehi, živčnost, sekiranje za vsako najmanjšo stvar... včasih se v takšnih situacijah prav silim, da mi ne bi šlo na jok, da bi lahko zadevo hladnokrvno obšla, ker se kasneje večinoma vse pomiri, vse skupaj prespiš in naenkrat se zdijo problemi veliko manjši. Ampak meni to pač ne uspe - na živce mi gre, ko do česa takšnega pride pred drugimi, ko se enostavno ne uspeš umakniti na samo ali pa niti nimaš te izbire, pa potem po možnosti še vsak vrta vate in sprašuje kaj ti je! Sicer se to ne dogaja tako pogosto, pa vseeno, včasih bi lahko bila bolj 'močna' in stvari sprejela drugače.

[purple_rain]

Draga Aloha :bussi:
jz sem se tud najdla v večini opisa tvojga problema..problemčiča..situacije..(enkrat sem dobila en dober nasvet, ne gledat na te stvari kot "probleme", ampak kot "situacije")..
Sem tud jz bla včasih taka jokica, ma ne tolk jokica kot pač enostavno preveč občutljiva, razdražljiva, čustvena,..huh. Verjamem, ja, je psihično(in fizično!) naporno. K sreči(sicer žal ne vem, oz. se vsaj nisem zavedala "recepta") je z leti postal boljš..recimo, da sem se nekak "utrdila"..navadla..začela sprejemat svet, kot je(žal pač ni vedno vse rožnato in sončno in lepo).
Kot si tud sama ugotovila, s tem, da se zavedaš te tvoje lastnosti in da si želiš to premagat, si na zelo dobri poti, da to željo tud uresničiš. Ja, je zajeban težko(pardon my language), ampak se da! "Kjer je volja, je pot."

Hm. Sem pa vidla še eno zelo izrazito podobnost ...

Pr men so praktično use stvari pogojene s tem, a sm srečna u svojem privatnem žiuljenju (partnerski odnos) al ne. Takrat k trpim zarad ljubezni, trpijo še use ostale stvari... in takrat ne morem nč. Ne športam, nism ustvarjalna, fax komi spravlam čez (ampak ga), ni mi do stvari, kerih se drgač vedno veselim...

Tole. Jz sem temu včasih pravila "ljubezen me izpopolnjuje", kar se mi zdi zdej, iskreno, bullshit. Mja, sej je lepa, romantična misel, ampak (kot smo že večkrat v drugih temah poudarjal) človek mora bit seb najprej na 1.mestu, potem pridejo ostali ljudje/stvari. Ko se tega zaveš, oz. to NARDIŠ, al pa vsaj začneš delat na tem, začneš sebe sprejemat kakršna si (pa mogoče delat kakšne manjše "popravke"), začneš RESNIČNO uživat v svoji družbi..boš postajala vedno močnejša. In boljše volje. Zadovoljna s sabo. In "lepša" za svet/ljudi okoli sebe.

Trenutno nimam druzga boljšega nasvet kot "poglej moj podpis" .. ja, ma nek smisel. Ampak spet ni fajn it totalno v tak extrem. "Nevednost je blagoslov", jz rada rečem. Hm, sam tole ni za v to temo.

Ne vem kaj naj rečem.. nisi sama v tem, to verjetno veš.
Počasi probaj RES uživat v vsakdanjih lepih trenutkih, stvareh okoli sebe, lepoti življenja in narave(kolk lep sončen dan! ) in podobno..

Pa srečno!