Torresovi pogovori s Carlosom Castanedo

Pred dnevi je v slovenščini izšla knjiga Srečanja z nagualom, ki jo bodo za svojo navdušeno vzeli za svojo ljubitelji knjig Carlosa Castanede in učenj mehiškega šamana Don Juana.

Njen avtor, Armando Torres, je v njej zbral misli in nauke, ki jih je Carlos Castaneda delil z ozkim krogom javnosti na svojih predavanjih in v družbi izbranih prijateljev. Da bi bila snov lažje berljiva, jo je Torres sistematično uredil po vsebini, v nekaterih primerih pa tudi rekonstruiral pogovore. Carlos Castaneda je imel namreč zelo izrazit način govora in je večino informacij posredoval skozi geste in obrazne mimike.

Armando Torres, ki je knjigo napisal z namenom, da bi dokončal nalogo, ki mu je bila dodeljena, je tega kontroverznega antropologa in slavnega pisatelja del o čarovništvu spoznal oktobra 1984, ko je prišel na eno od njegovih predavanj.

In tisto predavanje mu je za vedno ostalo zapisano globoko v spomin.

Ne obljubljam ničesar. Nisem guru.

Potem, ko je slavnega predavatelje skupaj s prijateljem in ducat drugih posameznikov čakal kar dve uri, tako da jih je medtem kar nekaj že odšlo, je v nekem trenutku začutil impulz, da se nagne skozi okno. Takrat ga je prvič videl. Prihajal je v hišo in njegova pogleda sta se srečala.

'Nepričakovano je prostor zajel močan veter in povzročil, da so se listi papirja razpihali na vse strani,' in ko je Carlos v predavalnico vendarle vstopil, so se nekateri še vedno trudili zapreti vsa okna.

• "Njegov videz je bil drugačen, kot sem pričakoval," piše Torres. "Bil je nizke, a močne postave, imel je sive lase, temno polt, na obrazu so se mu zarisovale prve starostne gube. Oblečen je bil neformalno, zaradi česar je doval deset let mlajši. Njegov obraz je bil vesel, poln živosti in je izžareval naklonjenost. Deloval je zelo srečno, da je z nami, in prav v zadovoljstvo mi je bilo zraven njega."

A čeprav je Torres takrat, kot še nadobudni iskalec resnice, dejansko upal, da bo v Castanedi morda našel tako želeno duhovno vodstvo in učitelja, je bil Carlos od samega začetka jasen:

• "Nisem guru. Svoboda je individualna izbira in vsak od nas mora prevzeti odgovornost v borbi zanjo."

Castaneda je bil tudi sicer oster nasprotnik med ljudmi tako razširjene oblike oboževanja, ki nas privede do tega, da sledimo drugim in pričakujemo od njih dokončne odgovore. Prepričan je bil, da je to zgolj ostanek naše čredne mentalitete.

• "Tisti, ki želi iskreno vstopiti v znanje čarovnikov, ne potrebuje vodstva. Dovolj je, da ima resnični interes - in jekleno drobovje. Vse potrebno bo našel sam s pomočjo neupogljive namere."

Pot do resnice in svobode je skratka pot izkušnje, ne slepe vere.

• "Povedal sem ti že, da ne obstaja 'Castanedova' pot, tako kot ne obstaja pot Bude niti pot Jezusa Kristusa. Ali še nisi razumel, da učitelji niso potrebni? Ne prodajam ti trgovskega blaga, ne zanima me, ali se strinjaš z menoj. Želim ti samo poudariti smer k samemu sebi iz čiste brezosebne ljubezni: pojdi in preveri, če je to tisto, kar hočeš, in če nočeš, imej svoje dvome."

V svojem bistvu smo vsi bojevniki!

Carlos Castaneda je tako v svojih knjigah kot na svojih predavanjih slavil predvsema bojevnika, ki je v vsakem izmed nas. Prepričan je bil, da je vsako človeško bitje po vrojeni pravici vojak, ki si je ustvaril svoje mesto na zemlji skozi bolj življenja in smrti.

Tega bojevništva pa vendarle ni videl v luči običajnega pojmovanja vojn in borbe. Za razliko od 'nepomembnih vojn, ki jih mi kot človeška bitja bijemo zaradi socialnih, religijskih in ekonomskih razlogov, boj čarovnikov ni usmerjen proti drugim ljudem, temveč proti njihovim slabostim.'

• "Glejte na to na ta način: vsaj enkrat, kot spermij, je vsak od nas bil bitko za življenje - edinstveni boj proti milijonu tekmecev in - in zmagali smo! In sedaj se boj nadaljuje, glede na to, da smo ujeti v sile tega sveta. En del nas se bori, da bi razpadel in umrl, medtem ko drugi poskuša za vsako ceno obdržati življenje in zavest. Tu ni miru! Bojevnik to razume in izkorišča kot svojo prednost. Njegov stalni cilj je, da doseže tisto, kar je navdihnilo iskro življenja, ki ga je ustvarila: dostop na novo raven zavest."

Povedal je, da s socializacijo, ki ji nobeden od nas ne uide, postanemo kot udomačene živali.

• "Vzgajani smo, da živimo in umremo ponižno, s tem da sledimo nenaravnim pravilom obnašanja, ki nas omehčajo in zaradi katerih izgubljamo prvoten impulz, vse dokler ni naša povezava z duhom komaj zaznavna. Rojeni smo kot rezultat boja. Z zanikanjem naših osnovnih nagnjenj družba, v kateri živimo, zatira borbeno nasledstvo, ki nas pretvarja v magična bitja."

Bojevnik, pa naj bo ta v nas buden in čuječen ali pa uspavan in omrtven, je tisti, ki se nikoli ne preda, in tisti, ki vidi borbo, kamorkoli pogleda. Tudi zato je bil Carlosov veliki mentor, šaman Don Juan, vedno v gibanju, 'prihajajoč ali odhajajoč, podpiral je nekaj ali odvrgel drugo, provocial napetost ali jih osvobajal, klical svojo namero, bil v tišini; delal je nekaj. Bil je živahen in njegovo življenje je odražalo plimovanje univerzuma.'

• "Povedal mi je, da od trenutka, ko se je zgodila eksplozija, ki nam je dala izvor, pa vse do trenutka smrti živimo znotraj toka. Ti dve epizodi sta edinstveni, ker nas pripravljata na srečanje s tistim, kar se nahaja pred nami. A kaj nas uvršča v ta tok? Neprestani boj, ki ga sprejema edino bojevnik. Zaradi tega slednji živi v popolni harmoniji z vsem."

Narava čarovnikovega znanja: vzemi ali pusti

Armando Torres, ki je knjigo v skladu s svojo zaobljubo izdal štiri leta po smrti Carlosa Castanede, je v njej popisal tudi dogodke, ki jih z razumskega stališča lahko poimenujemo tudi nadnaravni.

• "Toda za čarovnike so stvari, kot so na primer videnje na daljavo, vedenje dogodka, še preden se je zgodil, ali potovanje v paralelne svetove, povsem normalne izkušnje, ki se pojavljajo pri izvrševanju njihovih nalog. Dokler smo nesposobni, da bi jih osebno potrdili, jih neizbežno uvrščamo med fantazije ali v najboljšem primeru - metafore."

Delo Srečanje z nagualom bodo znali ceniti vsi tisti, ki imajo radi dela Carlosa Castanede.

Vsi tisti pa, ki kultna dela Carlosa Castanede, za katerega mnogi pravijo, da se je z njim globalno new age gibanje začelo, ne poznajo, bodo ob branju njegovih zgodnjih del, s katerimi je zaslovel, morda ugotovili, da v njih zapisana doživetja, ki so onkraj verjetnega in znanega, nenavadno spominjajo na premise, ki so jih polne tudi kasnejše druge kultne knjige in seveda filmi. Zgolj skozi prebiranje Torresovih pogovorov s Carlosom Castanedo se bo marsikomu utrnila hipna alegorija s filmom Matrica. Tudi slednji je, tako kot svoje dni Castaneda, dodobra pretresel naš občutek lažne varnosti. Ker, saj veš, kaj pa, če je vse res?

• "Cikel mojih knjig je začetek, skromna namera sodobnemu človeku dati na voljo delce znanja, ki je bilo skrito cele generacije. Trenutek za potrjevanje bo prišel kasneje in sledili bodo naslednji cikli, ker ko enkrat učenja čarovnikov pridejo v roke javnosti, je neizogibno, da bodo nekateri dvomili in eksperimentirali z dojemanjem in na ta način odkrili celoten potencial, ki smo ga sposobni."

Človek, ki je postal legenda

Kdo je bil Carlos Castaneda?

Polno ime v ZDA rojenemu perujskemu antropologu je bilo Carlos Cesar Salvador Arana Castaneda, javnosti pa je bolj znan kot Carlos Castaneda, ki je napisal več kot dvanajst knjig, ki so bile prodane v več kot osem milijonih izvodih in preveden v sedemnajst jezikov sveta.

Še kot študent na univerzi v Kaliforniji je opravil nekaj dela med Indijanci Yaqui v severni Mehiki, da bi se seznanil z zdravilnimi rastlinami, ki so jih uporabljali. Na enem od svojih potovanj pa je spoznal starega zeliščarja, ki je slovel kot čarovnik in je sebe imenoval Juan Matos. Slednji ga je sčasoma vzel za vajenca, njegov odnos učitelj-vajenec, ki je trajal trinajst let, pa je Carlos leta 1968 opisal v svoji prvi knjigi, Učenje Don Juana.

Tako v tej kot vseh svojih naslednjih knjigah je pisal o srednjeameriškem šamanizmu. A medtem ko je akademski svet njegovim knjigam odrekal status antropološih knjig, zato jih je v knjigarnah in knjižnicah še danes moč najti zgolj pod oznako 'fikcija', pa je sistem prepričanj čarovnikov predšpanske Mehike, ki so ga imenovali 'nagualizem', zbudil pozornost milijonov ljudi.

In tako, kot so bila kontroverzna njegova dela, tako nenavadno je bilo tudi njegovo življenje.

Leta 1973 se je navkljub precejšnji slavi povsem umaknil iz javnega življenja, da bi se posvetil svoji 'notranji rasti'. Živel je v veliki hiši s še tremi ženskami, ki jim je pravil 'sopotnice zavedanja'. Ko je v svojem 73. letu starosti leta 1998 umrl, naj bi se za tremi 'čarovnicami' izgubila vsaka sled.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord