Starodavna znanja učijo, da je duša neumrljiva spiritualna esenca našega bitja. In ko umremo, v resnici zgolj zapustimo naše telo, ki je le vozilo za dušo v času našega življenja.
In tako kot danes poznamo številne, tudi med seboj zelo različne si definicije duše, so se skozi različna časovna obdobja, obarvane s specifičnimi kulturami in tradicionalnimi prepričanji razvila tudi nadvse pestra in raznolika videnja dušne realnosti. Kar nekaj njih pozna tudi nje senčnejše vidike. Nekatere tradicije tako poznajo tudi fenomene izgube duše ali dela nje, pa tudi spiritualnega posedovanja in različnih obsedenosti.
V nasprotju s trenutno najbolj razširjenim videnjem dušne realnosti, ki stavi na univerzalno dušno vsepovezanost v stanju univerzalne enosti ('Vsi so eno, vsi smo ljubezen.'), naj zato ne presenetijo resda redkejša, a zato še kako prisotna drugačna videnja dušnih realnosti.
Enega takšnih predstavi knjiga Resnica o enosti pravih duš.
- "Resnica enosti je žalostna in kruta. To je največja bolečina nas pravih duš. Še bolj grozno je, da so umetne duše potem iz naših kosov naredile duše dvojčice, ki so nam po energiji podobne, samo zaradi tega, ker ima ta duša dvojčica velik kos energije določene prave duše. S tem, ko so nam odvzeli čisto energijo, jo dali v predrojstvo in pokrili z določenimi kodnimi zapisi, se je naredila zamenjava, kot da je duša dvojčica prava duša, prava duša pa umetna duša."
Avtorica svoja prepričanja utemelji na svoji osebni zgodbi, ki se nenazadnje izkaže za ključno pri razumevanju v knjigo zapisana videnja. Zapisi, ki so mestoma težko berljivi in razumljivi, saj jih globoko prežema huda čustvena in duševna stiska, govorijo o njenem povsem osebnem videnju duhovnega in dušnega sveta, ki je prepreden in prepleten z magijo in uroki, simboli in kodi.
Knjigo, ki je nadaljevanje prve - takrat podpisane še z inicijalkami - je napisala Vesna Verdad. Prepričanja avtorice se mestoma najverjetneje močno razhajajo s trenutno uveljavljenim videnjem duhovnega sveta, na bralcu samem pa je, da se odloči, ali se ga bo izpoved dotaknila na način, da bo takšnemu pogledu na dušno življenje ljudi dopustil nekaj možnosti ali pa si dopustil seme dvoma, kar na koncu koncev velja za prav vsako knjigo in sleherno učenje.
Naj zato zaključimo z naslednjo modro mislijo, ki jo pripisujejo Sidarti Gautami (alias Budi):
- "Ne verjemite zato, ker je modrec tako rekel. Ne verjemite, ker je to običajno mišljenje. Ne verjemite, ker je to zapisano. Ne verjemite, ker je bilo izrečeno. Ne verjemite, ker nekdo drug to verjame. Verjemite le, ker ste sami pri sebi spoznali, da je to resnica."
