Hoja po ognju - brez opeklin in mistificiranja čez žerjavico

1. 11. 2014
Hoja po ognju - brez opeklin in mistificiranja čez žerjavico (foto: shutterstock)
shutterstock

Hoja po ognju ali žerjavici je v veliko kulturah znana kot duhovna in religijska praksa. Velja, da brez opeklin po tem ognjenem krstu ostanejo le fakirji in posamezniki s posebnimi mističnimi močmi.

Danes tako pri nas kot v Veliki Britaniji in v ZDA množično pripravljajo hojo po žerjavici predvsem pripadniki popularnega gibanja New Age, ki izkušnjo povezujejo predvsem z motiviranjem, samoočiščenjem in redefiniranjem notranje moči posameznika. Veliko sodobnih spiritualistov verjame, da jih pred opeklinami ščiti 'magični energetski ščit', ki ga z močjo kreativnega uma pred in med tem vizualizirajo okoli svojega telesa.

Demistifikacija hoje po žerjavici

No, znanost je drugačnega mnenja.

Razlog, da večina hodcev po žerjavici ne dobi opeklin, gre pripisati naravnim lastnostim žerjavice in dolžini časa, ko so podplati izpostavljeni razbeljeni žerjavici. Tudi, če je žerjavica zelo vroča (ima npr. čez 1000 stopinj), lahko človek z normalnimi podplati hodi po njej ne da bi dobil opekline, a le pod pogojem, da po žerjavici hodi in ne da na njej stoji.

Podobno se npr. dogaja tudi, če gremo z roko čez plamen sveče. Ogenj nam takrat ne bo škodil. Nekaj povsem drugega pa je, če v plamenu sveče roko podržimo dlje časa.

In: Ali si opazila, da hojo po žerjavici vedno pripravljajo na kuriščih iz lesa in premoga? Temu je tako zato, ker sta oba dobra termalna izolatorja, pepel, ki ostane za njima pa je le slab prevodnik toplote. Slika bi bila popolnoma drugačna, če bi morali hoditi po razgretem metalu. Tudi najboljši fakirji v tem primeru ne bi prišli dlje od koraka ali dveh, to nam že lahko verjameš!

Hoja po žerjavici skratka nikakor ni povezano z nobeno mistično močjo ali magičnim ščitom, še menijo znanstveniki. Povprečna oseba enostavno ne more prehoditi več kot šest metrov po žerjavici, ne glede na prepričanja, ki jih širijo novodobniki. Slednji se pred začetniki namreč radi hvalijo, da bi po žerjavici lahko hodili tudi po nekaj kilometrov.

In: Zakaj se dogodki s hojo po žerjavici praviloma vedno organizirajo proti večeru, dejansko pa ljudje po 'ognju' hodijo, ko se nad deželo že spusti tema? Prav zato. Če bi hojo po žerjavici izvedli še pri belem dnevu, bi ogenj v tleči žerjavici praktično ne bil več viden. Pri belem dnevu bi bila hoja po žerjavici videti, kot da hodimo zgolj po dogorelem premogu in pepelu. Prav nič senzacionalistično, mar ne ;)

Ogenj kot simbolično očiščenje

Kakorkoli že, med tistimi, ki prisegajo na hojo po žerjavici, pa je resnici na ljubo vedno več takšnih, ki ne zanikajo fizikalnih resnic in ki hojo po žerjavici ne mistificirajo po nepotrebnem. Ti iskreni posamezniki v hoji po žerjavici vidijo predvsem zanimiv ritual, ki ima predvsem močno simbolično moč. Z njo naj bi prebudili svoj notranji ogenj - našo življenjsko energijo in se povezali z intuicijo.

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"