Pride dan, pravijo, da je to natančno 11. november, ko se mošt v bistro vino spremeni. In temu dnevu rečemo martinovo.
V preteklosti je bil to pomemben mejnik, saj so pili v glavnem sveža vina, ker niso obvladali tehnike za trajnejše hranjenje.
Po trgatvi je bil to čas, ko je vinogradnik ocenil svoj pridelek, stekle so prve menjave, ki so prerasle v prodaje, in poravnali so se stari dolgovi. Gospodar je povabil svoje drage in tiste, ki so mu skozi vse leto pomagali v vinogradu in v kleti, ter jih pogostil. Na mizi je bilo tisto, kar je imela gospodinja najboljšega v shrambi, manjkati pa ni smelo novo vino. Tedaj je človek sebe razumel kot del narave, zahvalil se je stvarniku za vse darove, ki jih je prejel v obliki hrane in vina.
Letni pridelek je bil shranjen in s tem je bilo treba preživeti zimo. Za vsak primer so pogledali še malo v prihodnost.
Na sode so dali jabolka, v katera so zataknili rožmarin, lovor, šetraj in druga zelišča.
Če se je jabolko s časom lepo posušilo, se je bilo nadejati dobre letine, če pa je zgnilo, no, to pa ni pomenilo nič dobrega. Imeti vino je tedaj pomenilo posedovati zemljo in biti bogat, a pameten kmet je bil vedno v dobrih odnosih z višjimi silami, spoštoval jih je in se jim priporočal.
Sveti Martin kot zavetnik vina se je pojavil bistveno pozneje, s krščanstvom pa smo Slovenci prevzeli tudi njega.
Legenda o goseh, ki so ga izdale, ko se je skrival med njimi, ko je bil izbran za škofa, se je prenašala z ustnim izročilom in s tem se je na jedilnik za martinovo umestila perutnina, predvsem raca in gos.
Kaj pa nam martinovo pomeni danes?
Tiste mistične povezanosti z naravo ni več.
Pridelava vina ni odvisna samo od dobre volje narave in niti sveti Martin ne more vplivati na izid letine. Ko smo usvojili nova znanja, smo opustili stara verovanja in malikovanja, ohranili pa smo občutek za dobro hrano in dobro vino, predvsem pa se še vedno radi družimo in uživamo.
Martinovanja se začnejo že teden pred 11. novembrom in nadaljujejo še teden po tem datumu. Z našimi daljnimi predniki sta nam skupni bogato obložena miza in pokušina novega vina. In druženje. Jedilniki pa so postali tako raznoliki, kot so raznoliki naši okusi. In če so v daljni preteklosti kakšno skupaj zapeli, nam danes običajno pojejo drugi.
In še nekaj nam je skupnega – včasih so domov odhajali peš in tudi danes se nam to zgodi, če preveč pozornosti posvečamo vinu.
Tisti, ki se boste letos sami lotili organizacije martinovanja za svoje domače in prijatelje, kak namig ne bo odveč.
Pri hrani se vam ni treba držati jedilnika kot pijanec plota, mirno lahko postrežete s čim bolj običajnim.
Pečenica s kislim zeljem in praženim krompirjem bo dober uvod v prihajajoče hladne dni.
Edina stvar, ki ne bo smela manjkati na mizi, je mlado vino.
Za revijo Lisa zapisala Bruna Pahor, ljubiteljica dobre hrane in poznavalka vin ter lastnica spletne trgovine z vini in oljčnim oljem, www.invinoveritas.si
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
