Margaret Thatcher - železni lady v slovo

Margaret Hilda Thatcher ali preprosteje železna lady je bila edina ženska v zgodovini Združenega kraljestva, ki je opravljala premiersko funkcijo.

Zgodovinarji, politični analitiki in politiki se strinjajo v najpomembnejši stvari - Thatcherjeva je te dolžnosti opravljala na najboljši možen način in predvsem v interesu britanske krone in samih Britancev. Čeprav je svojo domovino vodila v predzadnjem desetletju 20. stoletja, med letoma 1979 in 1990, torej v desetletju, ki je bilo polno velikih političnih in tudi varnostnih izzivov, se je uspešno izogibala pastem moderne politike in mednarodnih odnosov ter neomajno vztrajala pri lastnih načelih, zasnovanih na britanski notranji in zunanji politiki. S tem si je upravičeno prislužila vzdevek železna lady, ki na najboljši možen način odslikava njena lik in delo.

Margaret Hilda Thatcher, baronica Thatcherjeva, se je Alfredu Robertsu in Beatrice Ethel Stephenson rodila 13. oktobra 1925 v Granthamu v angleški grofiji Lincolnshire.

Otroštvo je preživela v rodnem mestu, v hiši, v kateri so imeli njeni starši živilsko prodajalno, kjer je mlada Margaret tudi delala. Odraščala je v družbi starejše sestre Muriel, in sicer v precej liberalnem, a hkrati tudi politično aktivnem okolju. Njen oče je bil namreč aktiven v lokalni politiki, nekaj časa celo kot župan, poleg tega pa je visok položaj zasedal tudi v lokalni cerkvi. Margaret je bila živahna deklica, ki je od malih nog kazala nagnjenost k razpravljanju. Šolala se je v dekliški šoli Kesteven and Grantham Girls' School v rodnem mestu, kjer je bila v vojnih letih 1942 in 1943 najbolj priljubljena punca. Pred koncem šolanja je konkurirala za štipendijo na sloviti univerzi Oxford, na kateri je želela študirati kemijo. Sprva so jo zavrnili, potem pa si je neki študent, ki je bil že sprejet, premislil, in Margaret je pripadlo njegovo mesto na univerzi. Študirati je začela leta 1943, diplomirala pa je štiri leta pozneje. Že takrat je kazala zanimanje za različna področja, njene zunajšolske dejavnosti pa so vključevale klavir, poezijo, sprehode, plavanje in hokej na travi, pri katerem je kazala zavidanja vreden talent.

Po diplomi je Margaret oziroma Maggie, kakor so jo ljubkovalno klicali, začela delati v tovarni plastike kot raziskovalna kemičarka. Prav v tem obdobju je kazala največjo zainteresiranost za politiko, saj je menila, da bi lahko poskusila spremeniti svet. To je bilo obdobje, v katerem ženske še niso govorile o politiki, še zlasti ne mlade ženske. Toda njej za to ni bilo mar. Vztrajna in priljubljena, kot je bila, je z lahkoto premagala prve ovire in se v petdesetih letih prejšnjega stoletja tudi uradno politično aktivirala ter postala članica konservativne stranke.

Tisti večer, ko je tudi uradno postala članica stranke, je spoznala uspešnega, bogatega in ločenega poslovneža Denisa Thatcherja.

Kmalu sta se zapletla v razmerje, decembra 1951 pa sta se sprehodila do oltarja. In to čeprav dolgo ni privolila v poroko, ker je menila, da preprosto ni običajna ženska. Ker potencialnemu bodočemu možu ni želela naložiti tega bremena, se je hotela za vsako ceno izogniti odhodu pred matičarja. Toda s tem je dosegla ravno nasproten učinek od načrtovanega, saj jo je Denis prav zaradi njenega stališča čedalje močneje ljubil in postajal vse bolj nepotrpežljiv. Nazadnje sta se vendarle poročila in pozneje se je izkazalo, da je bila to ena izmed njenih prvih pametnih odločitev.

Po poroki sta se začela še intenzivneje posvečati njeni karieri, ki je veliko obetala, poleg tega pa je imela kot edina ženska na politični sceni številne oboževalce. Od moža je dobivala podporo, o čemer med drugim priča tudi podatek, da je prav on financiral njeno dodatno odvetniško izobraževanje in tečaj vedenja na sceni. Študij prava je končala leta 1953, ko je tudi povila dvojčka, punčko Carol in fantka Marka.

Leta 1959 si je na splošnih volitvah kot predstavnica okrožja Lincolnshire priborila mesto v britanskem parlamentu, in sicer kot predstavnica konservativne stranke. Enajst let pozneje je konservativec Edward Heath oblikoval vlado in takrat 45-letno Thatcherjevo imenoval za državno sekretarko za izobraževanje in znanost. Leta 1974 je podprla Keitha Josepha v boju za vodjo konservativcev, a si je ta premislil in izstopil iz volilne bitke. To se je izkazalo za usodno, saj je leto dni pozneje na strankarskih volitvah kandidirala prav Margaret, ki je zmagala in tako postala ena izmed najvplivnejših figur v zgodovini britanskega imperija. Zabeležen je ostal tudi njen zelo oster govor v Kensington Town Hallu leta 1976, v katerem je kritizirala delo politbiroja Sovjetske zveze in s katerim je prvič namignila, kakšen profil političarke je.

Tako Britanci kot Rusi so bili presenečeni, kot odgovor na njen govor pa je iz Moskve med drugim prišel tudi vzdevek Iron Lady (železna lady), ki jo je spremljal vse življenje.

Leta 1979 je s konservativno stranko prepričljivo zmagala na parlamentarnih volitvah in 4. maja 1979 je prvič v zgodovini Velike Britanije ženska v vlogi premierke vkorakala v Downing Street 10. In na tem položaju je ostala vse do leta 1990! Številni so jo imeli radi, nekateri so ji nasprotovali, nekateri so jo tudi sovražili, a dejstva pričajo o tem, da ji je že dodobra načeto britansko industrijo uspelo postaviti na zdrave temelje. Pogosto je sprejemala zelo težke in nepriljubljene odločitve, a čas je pokazal, da so bile v danem trenutku to vendarle odlične poteze.

"Biti premier je osamljen posel ... Ne moreš biti vodja iz množice," je le ena izmed njenih slovitih izjav.

Margaret je svojo kariero gradila na jasnih načelih in vrednotah, od katerih ni odstopala niti takrat, ko je bila njena priljubljenost na minimumu, ko so jo omalovaževali in žalili vsi politični tekmeci, vključno z nekaterimi člani konservativne stranke, ki jo je vodila. Njen program, s katerim je kandidirala za predsednico konservativcev, je bil zelo jasen - vrniti politiko torijcem. Tudi sporočilo je bilo jasno in ni bilo prostora za različna tolmačenja - svoboden trg, boj proti socializmu, huda kritika sindikatov, ki so nehali služiti pravim interesom delavcev, in močno povezovanje Velike Britanije s tistimi državami, katerih osnovni opredelitvi sta svoboda posameznika in tržno gospodarstvo. Izhajala je torej iz jasne osnove, da ljudje niso enaki, da nikoli niso bili in nikoli ne bodo enaki. Da so pač različni in da je prav to božji blagoslov. Od svoje politike ni odstopala niti takrat, ko je stanje na Otoku postalo hujše od krize, ki jo je nasledila od laburistov. Naj zveni še tako zelo neumestno, a dejstvo je, da je največ zaslug za skoraj brezpogojno podporo med večjim delom svojega mandata pridobila po zaslugi vojne in poskusa atentata. Do vojaškega spopada je prišlo leta 1982, ko je vojaška hunta, ki je takrat vladala Argentini, izdala ukaz, da vojska zavzame Falklandske otoke.

Premierka Thatcherjeva se je kljub ameriškemu pritisku in vztrajanju pri mirovnih pogajanjih odločila, da se poda v vojno za skupino otočkov, na tisoče kilometrov oddaljenih od Velike Britanije. Združeno kraljestvo je to vojno dobilo in vrnilo suverenost Falklandskim otokom, Margaret pa si je med ljudmi pridobila absolutno priljubljenost in proste roke, da precej težke reforme spremeni v prakso. Odločilno bitko v svoji politični karieri je torej dobila in v celoti upravičila svoj vzdevek železna lady. Ker je dojela pomen vojaške sile, je govorila, da je svet brez jedrskega orožja nestabilen in zelo nevaren za vse.

Drugi, skoraj enako pomemben dogodek pa je prišel na vrsto oktobra 1984, ko je Maggie ob obilo sreče preživela bombni atentat, ki ga je organizirala irska republikanska armada ali krajše IRA. Čeprav je eksplozija bombe terjala pet življenj, se Margaret ni toliko ustrašila, da bi odstopila. Nasprotno, strogo se je držala že pred atentatom načrtovanega programa in že naslednji dan pripravila govor. Bila je velika nasprotnica ustvarjanja centralistične evropske skupnosti, saj je bila trdno prepričana, da je treba ohraniti takratno, že obstoječo evropsko ekonomsko skupnost. Globoko v spomin se je zasidralo tudi njeno mnenje, da Evropa temelji na zgodovini, Amerika pa na filozofiji.

Zanjo je bilo gospodarstvo zelo pomembno in za to, da bi ga ohranila, je bila pripravljena na vse. Kaj pomeni železna volja, je pokazala tudi takrat, ko so se zaradi množičnega zapiranja rudnikov dogajale velike stavke rudarjev. Tudi ti dogodki je niso presenetili, saj je bila policija pripravljena, da 'zaduši' stavke, kar je tudi storila. Njena vladavina se je končala po 11 letih, ko je izgubila podporo strankarskih članov, zamenjal pa jo je John Major. Razlog za njeno izgubo podpore je bilo lobiranje evropskih držav, ki jih je motilo njeno nasprotovanje Evropski uniji. S politične scene se je umaknila dostojanstveno in pozneje je zelo redko prisostvovala javnim manifestacijam. S soprogom je vse do njegove smrti leta 2003 živela zadržano in odmaknjeno od javnosti. Kot državna političarka je bila več kot odločna, v lastni hiši pa so ji vajeti ušle iz rok. Njenega sina, ki je slovel kot plejboj, so aretirali zaradi davčne utaje, tuje pa mu niso bile niti škandalozne ljubezenske afere. Njena hčerka, novinarka, pisateljica, medijska osebnost in umetnica, ki živi v Španiji, pa je zelo redko obiskovala svojo slavno mamo.

V enem izmed zadnjih intervjujev, ki jih je dala, je Margaret poudarila, da bi - če bi se ji ponudila priložnost - življenje živela povsem drugače in predvsem ne v politiki. Ženska, ki je tako v vlogi ministrice za znanost kot tudi v vlogi premierke sprejemala najbolj nepriljubljene odločitve - med drugim je leta 1970 iz osnovnih šolah umaknila brezplačno mleko -, ki so pripeljale tudi do višje brezposelnosti in celo do vojne za Falklandske otoke, je bila pred smrtjo uboga dementna starka, katere spomin je skoraj povsem izbrisalo več možganskih kapi. Takoj po ponedeljkovi smrti pa je postala tudi predmet povsem drugačne razprave, ki se je omejila le na to, kako jo bodo pokopali. Številni Britanci namreč menijo, da si ni zaslužila državnega pogreba.

Njen najboljši politični prijatelj, nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan, je ta svet zapustil kot dementni starec z najtežjo obliko Alzheimerjeve bolezni. Bilo je tako hudo, da ni prepoznal niti svoje soproge, pozabil pa je tudi, da je bil nekoč najvplivnejši človek na svetu.

Margaret in Ronalda so povezovali prijateljski odnosi, ki so presegali okvire političnih in interesnih konfliktov dveh močnih nacij, zato ju imajo še danes za najidealnejši par konservativnega dela sveta.

Ena izmed Reaganovih zadnjih želja je bila, da bi imela na njegovem pogrebu govor tudi njegova najboljša politična prijateljica Margaret Thatcher. Čeprav je bila leta 2004 že hudo bolna, se je železna lady res udeležila njegovega pogreba, a ni bila sposobna govoriti v živo, zato so njen govor - predvsem zaradi pogostih premorov, ki jih je delala med govorjenjem - s težko muko posneli že pred pogrebom.

Napisal Tim Jeras, fotografije Getty Images, Profimedia.si

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ