Kmalu: 17. festival dokumentarnega filma

4. 3. 2015
Kmalu: 17. festival dokumentarnega filma  (foto: Profimedia)
Profimedia

Od 10. do 17. marca se bo na standardnih lokacijah (Cankarjev dom, Slovenska kinoteka, Kinodvor) odvil 17. festival dokumentarnega filma, na katerem bo med drugim na ogled tudi težko pričakovani film Citizenfour.

Letošnji festival ponujna vpogled v raznovrstno sodobno svetovno in domačo produkcijo dokumentarnega filma, ki je vse bolj prodorna z aktualno obravnavo družbenih in političnih problemov ter posega v vse pore življenja.

Vodja filmskega programa CD Simon Popek je o letošnjem programu povedal naslednje ...

"Če parafraziram čudoviti čilski dokumentarec Čas za čaj, ki ga bomo predvajali v sklopu Intimni portreti, bo letošnji Festival dokumentarnega filma poln hitrih, odločujočih, nujnih filmov, dokumentarcev, ki odštevajo čas in kričijo: Glejte, končno vam razkrivamo resnico!

Ob pregledu programa hitro ugotovimo, da dokumentarci iščejo rešitve; trdijo, da je čas za dialog med zadrtimi islamskimi tradicionalisti in laiki (kar osvetljuje Biti Iranec) kot za sožitje med Palestinci in Izraelci (Zeleni princ), čas je za priznanje Zahoda, da že stoletja ropa afriško celino in še vedno ni konec kolonializma (V suženjstvu zakleti), pa tudi za haaško sodišče (Srbski odvetnik), za naznanitev posiljevalcev in pedofilov (Brez uspavanke) ter za odrekanje sladkorju (Sladkorni blues).

In čas je za ples, na katerega nas bo v otvoritvenem filmu Ples z Marijo povabila znamenita argentinska plesalka in učiteljica Maria Fuchs, ki kljub častitljivim devetdesetim letom še vedno pleše.

Čas je tudi za ljubezen, bolje rečeno, za ljubezen in spolnost se vedno najde čas, kot so v češkem dokumentarcu Tok ljubezni prepričani postarani prebivalci transilvanske vasice, ki upokojitve ne poznajo ne v poklicnem ne v ljubezenskem smislu.

Tok ljubezni, sklepni film letošnjega festivala, nas popelje proti drugi, manj stresni obliki vsakdana, tja, kjer nas prevzameta ponotranjenost in refleksija. Takšni so denimo muzejski prostori, ki jih v londonski Narodni galeriji prikazuje Frederick Wiseman, najbolj stalen gost festivala in režiser, ki zna iz portreta institucije ustvariti neverjetno živahno filmsko tkivo. Podobno je tudi na čajankah osemdesetletnih čilskih (in čilih) gospa, ki se redno, vsak mesec, ob piškotih in čaju dobivajo že vse od mature.

Najbolj nujen film festivala je letos gotovo politični triler Citizenfour Laure Poitras, nastal ob Snowdenovem razkritju zaupnih dokumentov, s katerimi je žvižgač opozoril na ilegalne prisluškovalne tehnike ameriških obveščevalnih služb.

Da so vsi sodobni dogodki pravzaprav zgolj (nikakor farsna) ponovitev starih grehov, pa razkriva film 1971, ki dokazuje, da prisluškovanje in vsesplošni nadzor v štiridesetih letih nista izginila, ampak sta se zgolj izpopolnila.

Oba filma predstavljata premostitev k letošnji tematski retrospektivi, ki slavi ne le zgodovino političnega dokumentarca od petdesetih do sedemdesetih let, temveč tudi nedavni izid študije Andreja Špraha, ki se je v zadnjih petnajstih letih najbolj detajlno in sistematično posvečal problematiki politično angažiranega dokumentarca."

Vse informacije o urniku filmov, vstopnicah in mednarodni žiriji za podelitev nagrade za najboljši film na temo človekovih pravic, najdeš na www.fdf.si.

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"