Več prijateljev, daljše življenje?
Smo lahko rojeni v napačnem mesecu?
Na portalu programa Discovery, so že pred časom pisali o analizi ljudi, ki so se rodili med leti 1880 in 1895 in živeli več kot 100 let, da bi ugotovili razloge za njihova dolga življenja. Primerjali so jih z več kot 12.000 njihovimi najbližjimi sorodniki in med drugim ugotovili, da je večina stoletnikov bila rojenih med septembrom in novembrom. Najmanj jih je bilo rojenih marca, maja in julija.
Podobno študijo so izpeljali še v Avstriji in na Danskem, kjer so prav tako ugotovili manjše izstopanje v povprečni dolžini življenja pri ljudeh, rojenih v jesenskih mesecih. Prav obratno je na južni polobli (podobno raziskavo so izvedli v Avstraliji), kjer so letni časi obrnjeni - tam imajo nekoliko daljše življenjsko obdobje ljudje, rojeni v mesecih marec, april ali maj.
Letni čas, v katerem je otrok rojen, pa očitno ne vpliva samo na življenjsko dobo, saj naj bi jeseni rojeni otroci tudi sicer bili bolj trpežni kot njihovi spomladi rojeni vrstniki. Slednji naj bi namreč bili bolj nagnjeni k prehranjevalnim motnjam, diabetesu in celo shizofreniji.
Razlog? Najbolj verjetna razlaga naj bi bila v nižjem nivoju vitamina D pri otrocih, ki so jih matere nosile čez zimske mesece. Največ vitamina D ljudje dobimo ravno preko sončne svetlobe in le kdo se bolj kopa v sončnih žarkih, kot noseče mamice, ki svoje odkrite trebuščke nosijo na sprehod v sijočih poletnih mesecih, da potem rodijo krepke, zdrave in vitamina D polne jesenske otroke.
Drugi razlog je najverjetneje dieta. Ljudje rojeni pred sto in več leti nazaj, niso ravno živeli z nadstandardnimi možnostmi shranjevanja hrane, kar pomeni, da so noseče matere, ki so otroke nosile čez zimo, bile izpostavljene precej bolj mizerni prehrambeni strukturi, saj v času njihove zimske nosečnosti ni bilo na voljo kaj dosti svežega sadnja in zelenjave. Kar pa pomeni, da to danes ne more biti več izstopajoč razlog, saj lahko dobimo katerokoli sadje res čisto vsak dan v letu.
Premalo prijateljev
Morda se svet res vedno bolj kroji po meri introvertiranih ljudi (živjo, Južna Koreja), a za našo povprečno življenjsko dobo zna biti to nadvse slaba novica. Resda se na prvi pogled zdi, da je izogibanje ljudem, ker so tako ali tako vsi psihopati, serijski morilci ali pa vsaj nespodobni malomarneži, lahko le dobro zate, je resnica nekoliko drugačna.
Kot kaže, ima lahko pomanjkanje prijateljev vsaj tako negativen učinek na dolžino življenja, kot alkohol in kajenje. Družbena izolacija naj bi celo bolj negativno vplivala na dolžino življenja, kot debelost in premalo gibanja.
Sprva so razloge pripisovali osamljenosti, ker lahko le toliko rojstnih dni preživiš sama, z eno svečko zabito v dva dni star mafin, preden tvoje telo prične kar samo od sebe mahati z belo zastavico. A novejše študije govorijo malce drugačno zgodbo, kjer naj bi kot glavnega krivca določili prav samo izolacijo od ljudi. Občutki osamljenosti naj namreč ne bi imeli kakšnega resnejšega vpliva na naše splošno stanje, družbena izolacija pa naj bi življenjsko dobo skrajšala za kar 26%, v primerjavi z ljudmi iste starostne skupine.
Razlog? Najprej seveda tisti najbolj očiten - če se ne družiš z drugimi ljudmi, nimaš nikogar, ki bi te opozoril na kakršnekoli bolezenske znake, ki jih sama lahko spregledaš. In ne glede na to, kako rada te ima tvoja mačka, ne bo poklicala na 112, če se pričneš dušiti.
Obstajajo pa tudi globji razlogi. Stik z ljudmi naj bi namreč dokazano zmanjševal nivo stresnih hormonov. Posledično so psihologi sedaj osamljenost prekategorizirali v karakteristiko družbene izolacije.
Zdravilo: bojda naj bi izjemno pozitivno delovali sprehodi, kosila v dvoje (ali z družbo) in, seveda, objemi! Smo res postali tako odtujeni od kocepta socializiranja, da nam bodo objeme kmalu začeli pisati na recept?
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
